Arca: XXXXX
XL Recordings, 2026
Spomnimo: Arca je nosilka RŠ-eve Naj tolpe bumov za leto 2015, takrat za Mutant. Njeno delo smo spremljali že od zgodnjih EP-jev iz leta 2012, danes pa producentka, vokalistka, vizualna umetnica in runway diva nesporno velja za eno najbolj vplivnih in iskanih ustvarjalk zadnjega debelega desetletja. Arca si je že zdavnaj naredila ime med prehodnimi generacijami poslušalcev odklonske produkcije elektronskih muzik prejšnjega desetletja, četudi je očetje nikoli niso prav marali. Tudi sama je pri svojih 36 letih konec koncev pripadnica te prehodne generacije, ki ni več odraščala z warpovskim IDM-om in drugimi alter stebri elektronske glasbe, a ji je vsaj od leta 2020 dalje uspelo postati tudi simbol za še mlajše. S serijo petih albumov Kick je subvertirala in poosebila plat nove, post-post- in trans- elektronske glasbe, na katero se lepijo celo otroci novega tisočletja.
Tudi zato ni nepomembno, da se je Arca vmes povsem naravno, kot nekakšna botrica, znašla na DATA, mainstream kritiško proslavljenemu albumu portoriškega producenta Tainyja, ki je malo bolj avanturistične elektronske zvočne modele povezoval z reggaetonom in širšim latino urbanim popom. Letos pa je sodelovala celo pri dveh skladbah z Madonninega novega albuma CONFESSIONS II.
A XXXXX je vendarle čisto nekaj drugega. Novi album naj bi štartal kot nov kos v liniji njenih znanih mikstejpov in je v takšni maniri tudi poimenovan s petimi enakimi znaki. Če sta na SoundCloud vrženi &&&&& iz leta 2013 in na NTS-u predvajani @@@@@ iz leta 2020 svoje svetove prvotno vzpostavljala kot enotna kosa avdia, brez podrazdelitve na skladbe, ki je prišla šele pozneje, je nova plošča prvič predstavljena kot »album proper«. Vseeno pa njena notranja logika ostaja izrazito arca-mikstejpovska. Celo radijski cut »Diva Experimental FM«, ki ga slišimo večkrat vsled XXXXX, je ohranjen še z @@@@@, ki ga je Arca opisala kot transmisijo iz spekulativnega sveta, v katerem je analogni FM-piratski radio eden zadnjih načinov pobega pred avtoritarnim nadzorom po-singularnostne umetne inteligence.
Zato je tudi pri šestnajstih naslovih in skoraj 47 minutah težko govoriti o »komadih«. XXXXX je morda njen najbolj osredotočen kos glasbe po Stretch 2 iz leta 2012. Delimo ga lahko na polovice, na skladbe in vezne prehode, vendar s tem ne pridobimo veliko. Muzika in elektronski »instrumentarij« sta v takoj prepoznavnem Arcinem jeziku, od svakojakih IDM-ovsko tkanih beatov in hude telovadbe s kicki, vse idiosinkrazije določenih trademarkanih synth padov, do že poznanih digitalnih čembalov in komornih godalnih tvorb ter seveda tipičnih dvojezičnih vokalnih deklarativnih iger. Naj bo iz uvoda izrazito in gotovo nalašč Zombyjevski Willow, ali povsod izpostavljeni Fxck s svojim eurotrancerskim vrhuncem, ki seveda spomni na strašne količine sodobnega elektronskega produkcijskega smetišča, beri Nebes, pa tudi na kako dobro reč, denimo na divji Tsujigirijev crescendo v Zaspoonana. Povsod so torej asociacije tako na preteklo Arco, ki se po koščkih skozi travmo ponovno sestavlja v nekaj novega, kot tudi na najrazličnejše druge elektronske muzike zadnjega daljšega obdobja.
Arca je tu blazno močna predvsem v motivno izjemno detajliranem plastenju sintov, gosto rabljenih efektov in hrupnih oscilacij. Različne plasti se v medsebojnih modulacijah ter vertikalnem delu s tremoliranimi časovnimi posegi neprestano onegavijo med seboj, vzpenjajo se v izjemnih harmonskih in melodičnih pesemskih rešitvah, tudi do vrtoglavih kakofoničnih kromatičnih razpustov. Ritmično močno abstrahirani Heart tako spomni na pointilistično delo Lorenza Sennija ali na Pedra Mannerfelta, medtem ko zasanjano pesnjenje, tuljenje v luno in autotunani delirij v Eidolon nepričakovano prikliče celo Matter iz Jiu Jitsu.
Zdi se, da je Arca z novo ploščo res našla način, kako svoje ideje peljati do končne izpeljave, ne da bi celo stvar silila v predpostavljeni okvir segmentiranja in stila. V drugi polovici plošče se poda v bolj izrazito raz-sredotočeno vertikalno igro. Prevladajo bolj statične linearne ideje, ki jih plasira kot vertikalno modulirane improvizacije z multitracki. Slišimo vse več hkratnega efektiranja celotnega miksa, njegovo prženje skozi hrupne oscilatorske filtre, kar povprek moduliranje volumna, kot Kanye v najbolj bipolarnih momentih, ki meta-prekrivajo blazno natančno izdelane mreže vse prej kot statično repetitivnih elektronskih bobnov in perkusij.
Tak je že Finisher z novimi kosi digi-godal, potem pa kar debilno vztrajni Futurality, krasen prototipski kos, ki ves čas sprevrača fokus iz deliričnih kickov in clapov v harmonično progresijo, tremolirane arpeggie, oscilatorski hrup in šund. Brezsmerno in minimalistično vertikalno grajen na najboljši možen način, hkrati pa smiselno zvezan tako s predhodnimi vokalnimi recitacijami kot z nadaljevanjem vse do zaključnih delirijev vocoderja in autotuna, ki v Sueño delujejo kot pre-vznesen poklon Daft Punku in njunemu delu z glasom na Discovery.
XXXXX je blizu popolnosti precizno uravnoteženo ravnovesje izdatnih mer motivov in progresij odljudnega, avanturističnega produkcijskega dela z digitalnimi inštrumenti, hrupnimi oscilatorji in efekti, melodičnega pesmopisja, pogosto na meji htonične, nore prosto-muzikalne prekomernosti, ter dela z glasom. Vokal je tokrat nenadejano konsistentna in neprisiljena mešanica zgodnje Arce s težko moduliranimi frazami, njenega srednjega obdobja proto-operatičnih, čistejših falsetov iz časa self-titled plošče ter njenega kasnejšega dela, bližjega sentimentom reggaetona in diva MC-janju serije Kick, posebno s priljubljenega Kick iii.
Plošča se najbolje odsuka v celoti, neskončno bolj smiselno kot po s pinceto izbranih koščkih. In ne, na njej ni polizdelkov fillerja: zadeva teče gosto, povsod z jasnim fokusom, karakterjem in nebrzdano, divjo intenco. Posluša se bolj kot dolga elektroakustična kompozicija in prav je tako – kot ujeta nova oblika, ki na eni strani vzame najbolje iz siljenja v albumski format in format »trackov« ter na drugi strani iz manj strogega nizanja motivov v ohlapnejših mikstejpih, ki so imeli predvsem nek »feel«, neko vzdušje, bolj kot »težo velikega avtorskega dela«. XXXXX je zato celovito, fluidno organizirano veliko avtorsko delo, meta-segmentirano in prav tempirano. Preide iz nekoliko bolj eklektično sekanih, abstrahiranih, konkretnih oblik prve tretjine v povzdignjeno, vertikalno osredotočeno in v tem razpuščeno, evforično, katarzično stopnjevanje dinamične enakomernosti ter se smiselno izpoje z vriski in izdihovanjem, v blaznih plazovih post-humanistične doktrine, spletene čez celoto. In, ja, danes že onkraj. Še iz časa primordialne juhe »deconstructed club« žanrov me je pehalo nelagodje ob manjku pomenotvornosti nasproti postavljanja plesnih motivov in abstrahirane elektronike, XXXXX pa je eden redkih albumov, ki ta sum nekoliko razbremeni. Fotr bio-mehanična Arca in modrosti sove.
Dodaj komentar
Komentiraj