Večer skandinavske ekstremne glasbe
Cvetličarna, Ljubljana, 17. 4. 2026
Moramo priznati, da v Sloveniji ponudba ekstremne glasbe ni majhna. V zadnjih nekaj dneh se je izkazalo, da se lahko tudi na majhnem ljubljanskem območju v kratkem času odvije več koncertov, včasih tudi po več na dan. Morda je to boleče za denarnico, morda ni lahko za tiste, ki bi si radi ogledali čim več – a tako pač je. Bolje, da je tako, kot pa da ne bi bilo ničesar, mar ne?
V petek, 17. aprila, dileme glede izbire ni bilo. Edini izstopajoči metal koncert na tleh naše doline šentflorjanske je obeležil prihod skandinavske metal karavane. Vodijo jo Švedi Hypocrisy, ki svetu kažejo, da spet zares brcajo, z njimi na poti je Abbath, predstavnik norveške black metal scene, ki se je proslavil z bendom Immortal, za bolj brutalne duše skrbijo Švedi Vomitory, black'n'roll zastavo pa vihtijo nasledniki legendarnih Windir, Vreid. Štirje odlični bendi na petek. Odločitev je bila, kot rečeno, lahka. Ve se – gre se!
Turneji, poimenovani Mass Hallucination, je bila v Ljubljani na voljo Cvetličarna, saj je sosednji Media Center gostil maturantski ples. Kdor pozna Cvetličarno in njeno povezavo z metalom, ve, da so se na tem prizorišču od približno leta 2001 naprej redno dogajali razni metal dogodki večjega kalibra. Vstopiti v prostor je bil manjši sprehod po poteh spominov in metalskega tovarištva, na vsakem koraku smo namreč srečali znance in znanke s scene. Prijetno vzdušje je zmotil le slab zrak, ki so ga obogatile vonjave iz WC-ja, pomešane s švicem, pivskimi prdci, zadahom po kebabu in poceni losjonom. Toda to ni zmotilo Vreid, ki so koncertni večer odprli ob razmeroma zgodnji uri, a že pred dovolj veliko publiko.
Norveški black'n'roll kvartet je nastal po razhodu kultnih vikinško obarvanih blackmetalcev Windir, katerih vokalist je žal storil samomor. Takrat so se preostali člani odločili za novo ime in izbrali so Vreid oziroma v slovenščini »bes«. Izdali so kar nekaj plošč, ki jih zaznamuje dobra mešanica melodičnosti in skandinavske hladnosti, v živo pa glasba izpade poslušljiva in razgibana. Kvartet je imel po mnenju recenzenta najboljši zvok, tako da so na svoj račun prišli tudi tisti, ki Vreid do tedaj še niso poznali. Kratek set je ponudil presek bogate diskografije s poudarkom na aktualnem albumu The Skies Turn Black. Vokalist in kitarist Sture je zgledno povezoval program, pri tem pa se mu je pridružil tudi basist Hváll. Rezultat je bil dober odziv publike, še posebej, ko so naslovni komad nove plate posvetili spominu na Ozzyja Osbourna. Dober začetek, toda potem – vsaj zvočno gledano – nekoliko slabše nadaljevanje.
Po krajšem premoru so na oder stopili švedski deathmetalci Vomitory, ki že več kot trideset let uspešno povezujejo švedski in ameriški death metal z dobro dozo švedskega crusta. Ljubljano so nazadnje obiskali že dolgo tega, a je bilo od prvega komada jasno, da so možje, okrepljeni z novim kitaristom, še vedno v formi. Njihovo igranje je bilo kirurško precizno in brutalno, še posebej, če pomislimo na kruljenje vokalista in basista Erika Rundqvista ali na bobnanje Tobiasa Gustafssona. Levji delež kratkega repertoarja je zasedel nedavno izdani album In Death Throes, seveda pa niso preskočili hitov, kot je denimo malce mlajši Regorge in the Morgue. Problem pa je bil zvok. Prevladale so činele in bas pedala, ob tem pa še zares glasen kruleč vokal in v nas je udaril nenavaden zvočni zmazek, med katerim še največji poznavalci nismo vedeli, kateri komad Vomitory igrajo. Pomagale so vokalistove skromne napovedi in občasen pogled na spletno stran setlist.fm. Po res dobrih Vreid si nič kaj slabši Vomitory tega zagotovo niso zaslužili.
Oder bi nato moral zasesti princ ledu in teme Abbath, a je prišlo do neželene situacije. Možakar je pristal na urgenci, kar je sporočil bend, ki je po dolgem premoru stopil na oder in prek mikrofona metalskemu življu sporočil, kaj se dogaja. Razočaranje ni bilo majhno, kajti Abbath je legenda norveške scene, material iz njegove solistične diskografije in opusa z zasedbo Immortal pa vedno zagotavlja dober koncert. Toda zdravje je na prvem mestu, tako da smo po dobre pol ure namesto Abbatha malo pred deveto na oder dobili kar glavni bend večera, Hypocrisy.
Hypocrisy so švedska ekstremnometalska zasedba, ki jo od samega začetka vodi kitarist in nekaj desetletij tudi vokalist Peter Tägtgren. Tägtgren je iz precej povprečnega death metal benda Hypocrisy sčasoma spremenil v drzno, čeprav melodično death metal entiteto, ki je znana tudi po dobri dozi eksperimentiranja z zvokom in atmosferičnostjo. Nekateri albumi veljajo za klasike skandinavske metal scene, Hypocrisy pa se nasploh lahko pohvalijo s kar štirinajstimi ploščami.
Bend je koncert oplemenitili z dobrimi lučmi, ki so v kombinaciji z dimom in animacijami v ozadju ustvarile noro atmosfero. Zvok je bil na določenih mestih v dvorani dober, na določenih pa menda sploh ne, a smo zlahka prepoznali otvoritveni komad They Will Arrive, ki je živelj takoj spravil v headbanganje. Energija na odru se je mešala z energijo pod odrom, še posebej, ko so se glasbeniki vrnili v zgodnejše obdobje in odigrali komad Inferior Devoties in za Ljubljano ekskluzivno skladbo Left to Rot. Največje navdušenje so seveda poželi z modernejšimi hiti, denimo z Eraser ali pa s sklepnim Roswell 47. Kot dodatek je sledil še The Final Chapter. Set so zaradi Abbathove odpovedi podaljšali zgolj za dva komada, a so igrali več kot uro in izkazali ne samo smisel za dinamično setlisto, temveč tudi za dobro in sproščeno komunikacijo.
Koncerta je bilo konec razmeroma zgodaj. Mlajši pripadniki metalske srenje so tako lahko v miru odšli noret še na Metelkovo ali pa kam drugam, bendi pa so se pripravili za pot naprej po turneji masovne halucinacije.
Dodaj komentar
Komentiraj