Kraftwerk v Areni Pula, 28. 7. 2026

Nov vročinski val je zajel Evropo. Gozdovi gorijo, posevki propadajo, ostareli odpadajo. Toda preteklo sredo je na konici istrskega polotoka lebič prijetno osvežil večer in olajšal sedenje na pregretem kamnu puljske Arene. Kdo sedi na kamnu? Oboževalci pionirjev elektronske glasbe Kraftwerk, ki so se v Pulju ustavili v sklopu svoje maratonske turneje Multimedia Tour. Ta se je začela kot ambiciozna avdiovizualna izkušnja v newyorškem Muzeju moderne umetnosti daljnega leta 2012. Od tedaj so z njo večkrat obkrožili svet, občasno posodabljali izgled svojega performansa in izdali 3-D The Catalogue, všečen album svežih remiksov svoje glasbe, posnetih na turneji.

Treba je priznati, da puljska Arena morda ni najprimernejše prizorišče za Kraftwerkov koncert. Kljub mogočnosti strukture in edinstvenemu ambientu se ta kreše s futurističnim konceptom koncerta in robotronično glasbo, standardna odrska postavitev in video zmogljivosti pa niso šle v prid vizualnemu izgledu koncerta. Zato je izkušnja, ki cilja na potopitven preplet dinamičnih grafik z elektronsko glasbo, izpadla nekoliko omejeno, sploh za obiskovalce na straneh tribune, kjer vizualni element šova ni bil dosegljiv v načrtovani kapaciteti. Žal pa moramo besedo kritike nameniti tudi samim vizualijam koncerta; te so sicer zastavljene zelo ambiciozno, tematsko vezane na posamezne skladbe, polne kreativnih idej in dinamičnega dogajanja, a se na njih da opaziti starost koncepta turneje. Kvaliteta grafik se namreč na trenutke zdi zataknjena v letu 2015; z izjemo poligonskih 3D figur, ki simulirajo protodigitalni čas, v katerem so ujeti Kraftwerk, pa je ločljivost video projekcije preprosto slaba.

Četudi vizualni del koncerta deluje nekoliko zastarelo, tega še vedno ni moč reči za glasbo. Da, večina materiala je starega skoraj petdeset let, in da, Kraftwerk niso izdali ničesar zares izvirnega od albuma Tour de France Soundtracks iz leta 2003, pa vendar ti dve dejstvi zgolj dokazujeta brezčasnost zvokov, ki so jih ustvarili roboti iz Düsseldorfa. Skladbe namreč kljub jasni starosti še vedno kipijo od unikatnih tekstur in kreativnega prepletanja inštrumentalnih plasti, prenovljeni remiksi in živo igranje s sintesajzerji pa jim dajejo svežo mast na zobnike. Z referencami na detroitski tehno, japonsko avantgardo Ryuichija Sakamota in svoje zahodne sodobnike à la David Bowie Kraftwerk pokažejo širino in globino svojega povezovanja znotraj glasbenega sveta in vztrajnega vpliva nanj. Njihova glasba v tem kontekstu tako dobi novo težo, ki jo doseže le malokatera druga skupina, kljub temu in kljub svoji očitni starosti pa tudi sama po sebi še vedno zveni edinstveno in dobro. K izkušnji sta svoje dodala tudi zelo dober miks in kvaliteta zvoka, ki sta sicer seveda nujna za tip glasbe, kot jo igrajo Kraftwerk, vendar vse prej kot samoumevna. Prodorni basi so bili uravnoteženi z dobro definiranimi in čistimi visokofrekvenčnimi zvoki, kar je omogočilo dosledno in polno uprizoritev materiala skupine. 

Ne moremo pa se slepiti, da ne gre kljub ambiciozno zastavljenemu performansu za nostalgičen akt. Od originalnega kvarteta, ki se mu gre zahvaliti za niz od plošče Autobahn do Electric Cafe, na odru stoji le še vodja skupine Ralf Hütter, gospod, ki jih bo čez nekaj tednov odštel osemdeset. Kljub njegovi relativni vitalnosti in fizično nezahtevnemu performansu se v redkih trenutkih, ko njegov glas ni napeljan skozi vocoder, jasno opazi ostarelost njegovega vokala, brezčasnost osvetljenih robotov na odru pa dobi pridih človeške minljivosti. O neaktualnosti performansa pričajo tudi tematike skladb. Denimo skladbe z albuma Computerwelt, ki je izšel leta 1980, opevajo razcvet računalniške dobe, s fantastičnimi idejami o tehnologiji v povoju. Razkorak med takratnim mišljenjem in predstavami o prihodnosti ter današnjim stanjem, ko večina ljudi goji nezaupanje do vedno bolj vsiljivih oblik informacijskih tehnologij, je nemškim pionirjem očitno ušel, kar je nekoliko ironično glede na njihovo venomer družbeno ozaveščeno in futuristično naravnanost. Seveda nihče od Kraftwerk ne pričakuje novega materiala, vendar pa nam razlike v perspektivah med skladbami in današnjim stanjem dajo jasno vedeti, da glasbeniki nimajo nobenih drugih ambiciji kot popeljati svoj opus na častni krog okoli sveta. Častni krog, ki traja že dobro desetletje in nosi temu primerno patino.

Če so Kraftwerk nekoč s svojo glasbo polnili študentske klube in diskoteke, polne mladih, zdaj polnijo amfiteatre, arene in gledališča, kjer prevladujejo ljudje, ki jim že kar paše sedeti na koncertu. S tem seveda ni nič narobe, tako prelomna in kvalitetna glasba si gotovo zasluži svoj častni krog, občinstvo pa je lahko veselo, da so kljub svoji starosti Kraftwerk še vedno pripravljeni stopiti na odre. Kraftwerk nimajo primere v svetu glasbe, zato je njihov koncert tudi težko kvalificirati. Gre za sicer izvrstno zastavljen in izveden performans, v katerem se izrazita izkušenost in glasbena sposobnost veteranov, kljub pomanjkljivostim in trenutkom zastarelosti pa je ambicioznost glasbenikov poznih zrelih let vredna pohvale.