Rok Zalokar @ Kinoteka, 24. septembra 2026

Kadar gledamo nemi film, je ob dobro zastavljenih vizualnih prizorih prav toliko – če ne še bolj – pomembna glasba, ki jih spremlja. Za vzoren primer takšne simbioze vizualnega in slišnega bi lahko imenovali četrtkovo projekcijo filma Osamljena oziroma Lonesome. 

Tokrat nam je Kinotekin cikel Kino-uho/FriForma predstavil enega najlepših poznih nemih filmov. Film madžarsko-ameriškega režiserja Paula Fejosa je na klavirju v živo z avtorsko glasbo spremljal Rok Zalokar, eden vidnejših ustvarjalcev sodobne slovenske jazzovske in improvizirane glasbe.

Ljubljanski pianist, skladatelj in producent v svojem glasbenem izrazu združuje jazz, improvizacijo in elektronsko glasbo. Zanima ga predvsem prostor med kompozicijo in improvizacijo, meja, ko se zapisano začne spreminjati v spontano glasbeno pripoved. Sledenje smo lahko skozi celoto 79-minutne projekcije slišali predvsem v minimalističnih vzorcih, odprtosti harmonij, improviziranih motivih in v predhodno posnetih podlagah godal ter orgel. Prav takšni zvoki in padi so videnim prizorom pridali določeno atmosferičnost, posebno dobrodošlo ob ogledu nemega filma. 

Ob prihodu na oder je Zalokar sedel za klavir opremljen z lučko in prenosnim računalnikom, nakar so v dvorani ugasnile luči. Recenzentka je na tej točki nestrpno pričakovala, kakšen zvok bo umetnik pripisal sliki, kajti zmeraj obstaja neskončno možnosti in idej zvočne rešitve, na koncu pa slišimo le eno izbrano odločitev. 

Na platnu se je najprej pojavila slika budilke in naposled je dvorano napolnil zvok klavirja ob posneti podlagi mehko zvenečih elektronskih godal. Že v začetku je presenetila izbira nežnega, impresionistično obarvanega motiva, ki je bil v nasprotju s pričakovanim glasnim in neprijetnim zvokom alarma. Godala so počasi izzvenela in v ospredje je stopil klavir, ki je orisal jutro dveh glavnih karakterjev zgodbe –  Mary in Jima. 

Z razvojem njunega delovnega dne je tudi glasba pridobila dinamičnost. Tako z ritmom kot s harmonijami in melodično linijo prične Zalokar barvati situacije – na trenutek komične, na trenutek povsem običajno človeške. Ko se protagonista odpravita na delo, se pozornost odmakne k hiteči množici ljudi, kar označujejo disonance in nov motiv. Prav tako se v ozadje znova in znova prikrade poznan motiv alarma iz otvoritvene scene, ki narekuje delovni dan. 

Posebno zanimiv se je zdel jazzovski in impresionistični ton, ki na zraven nemega filma deluje osvežilno sodobno. Zalokar se tako že v začetku oddalji od tradicionalne orkestrske partiture, partiture za komorne in večje zasedbe, kot smo je vajeni ob takšnih črno-belih filmih.

V nadaljevanju filma prizore industrije, kot je na primer Jimovo delo v tovarni s stroji, ponazori z različnimi pristopi k igranju klavirja – prime sustain pedal in igra neposredno po strunah z udarjanjem in brenkanjem ter s tem ustvarja pulz scene. Maryjino delo telegrafistke pa zaznamuje z različnimi disonancami. 

Ko se protagonista vrneta z dela, Zalokar uporabi tudi zvočne posnetke vzdihovanja. Vendar zvoke utrujenosti kmalu preglasi razigran hrup povorke, ki se pelje po ulici in vabi na zabavo, katere se bosta udeležila in kjer se bosta spoznala.

Na plaži se Mary in Jim naposled spoznata in zbližata. Scena plaže se je recenzentki zdela najbolj zanimiva in inovativna. Vseskozi je namreč slišati valove, ki pa so prikazani z zelo glasnim, mehansko zvenečim pokanjem. Kljub romantični naravi prizora tako ostanemo v pričakovanju nečesa napetega. 

Šele v nadaljevanju, ko se njuna ljubezen zares razvije, smo priča čutni romantični glasbi. Ostaneta sama in ponovno zašumijo mehki akordi godal, njihove harmonije pa se počistijo in postanejo zelo razločne.  

Kasneje se zgodi še nekaj takih momentov, ko se iz znanih razživetih tem, ki spremljajo gnečo ljudi, glasba spreobrne v mirno spremljavo njuni razvijajoči se ljubezni. Zanimivo je, da glasba vselej zveni nekoliko melanholično, tudi takrat, ko gre za opisovanje povsem vsakdanjih dogodkov.

Še bolj turobno postane vzdušje takrat, ko se Mary in Jim v kopici ljudi in nesrečnih zapletov med seboj izgubita. Glasba je takrat zazvenela v tonih hladnega bluesa. Ko se kasneje iščeta, je podlaga impresionističnemu monologu klavirja stekleno oster, večplasten zvok sintetizatorjev. Vsakič, ko se je pojavilo upanje in sta bila blizu tega, da se srečata, je glasba zazvenela svetleje, a znova in znova se zgrešita in tako se napotita domov. 

Ob sceni množice, ki tedaj s tramvaji zapušča zabavo, se znova zasliši tema z začetka filma, ko se vsi odpravljajo na delo. 

Nič več topline v zvoku, le še beda in obup. 

Oba se vrneta domov, in ko se že zdi, da bosta ostala sama, se zgodi preobrat, ki prinese vesel konec. Ugotovita namreč, da sta bila ves ta čas soseda. Zalokar z bogatimi romantičnimi arpeggii obarva zadnje kadre filma, ko se vsa presrečna stisneta eden ob drugem, in prinese končno prvič v filmu - zares jasen in romantičen dur. 

Konec dober, vse dobro. Rok Zalokar vstane in požanje množičen aplavz, občinstvo je bilo navdušeno. Kot smo navajeni, se je le na hitro priklonil in nato izginil z odra, ne da bi se vračal in si laskal. Tako smo počasi odhajali iz dvorane, polni vtisov zgodbe, ki smo jo imeli priložnost na prav edinstven način doživeti ob Zalokarjevi razlagi. 

Ta je bila vse prej kot glasba, ki bi jo zlahka preslišali in postavili le v ozadje. Predvsem z uporabo – sicer zadržanih – elektronskih podlag in v trenutkih, kot je bil na primer tisti na plaži, smo se lahko znova in znova zavzeli za njeno pomembno vlogo.