Punho de Mahin, Noise Crow, Requesón @ Podrum, Reka, 03. 08. 2026

Le najbolj pogumni in najbolj nori sredi poletja hodijo na koncerte v Podrum na Reki. Od pótu in navdušenju zrak hitro postane neznosen, tudi ko je zunaj minus, nori balkanski pankerji pa res radi živijo na robu, zato se ne vzdržijo niti popestritve s kajenjem. Na začetku avgusta, na vrhuncu sezone smo stisnili zobe, utišali zdravo pamet in se vrgli v tisti ogenj hardcora. Kot da situacija ne bi bila že dovolj ekstremna, se je zgodil tisti zgodovinski trenutek, da so se koncerti začeli že krepko pred deveto uro, s tem da je prvi bend končal že ob devetih! Šok je bil tako velik, da si prvega benda Requesón skoraj ne bi ogledali. Nekateri smo se še nekako privlekli s plaže, drugi pa so koncert v celoti zamudili. Zato je bilo v prvem delu njihovega nastopa notri malo prazno, a se je do konca dvorana lepo napolnila in smo lahko uživali v pravem južnoameriškem hardcoru – iz Ilirske Bistrice! Namreč, vokalistka Nina, ki smo jo vajeni srečevati v MKNŽ-ju in drugih pank brlogih v okolici, s svojim divjim, hripavim in prodornim glasom tekoče govori špansko! Ima tisti umazani ulični vokal, ki politikom ne odpusti ničesar, fantje v ozadju pa igrajo surovi pank brez veliko filozofije. Če se kdo sprašuje, zakaj bi slovenski bend pel v španščini, je odgovor, zakaj ne. Vsi smo prepleteni v mednarodni DIY sceni in obsedeni z istim zvokom, medtem ko je povezava med Kolumbijo in ex-yu ekipo še posebej močna v zadnjih letih. Vsi smo bili popolnoma prilepljeni na to sceno, še posebej na bende, povezane s kolektivom Rat Trap v Bogoti, kot so Muro, Uzi in Primer Regimen. Njihova politična situacija je tako zmešana, da se zelo dobro razumejo z jugopankerji. Živimo, organiziramo se in ustvarjamo v istem duhu, s tem da je ekipa iz Bogote veliko bolj aktivna in povezana s širšo skupnostjo kot naše lokalne scene. Po tem koncertu ste lahko Requesón videli na Pumpa Festu v Postojni, pa tudi pred tem na Krampu v Idriji, tako da se ekipa že ogreva in nabira zagon. Dali so intervju in odigrali set na Klubskem maratonu, kaseta pa je že posneta in izide pri novi založbi O.U. oziroma Onesnaževanje Uma, ki jo vodi Simon iz MKNŽ-ja. Requesón je iz zajebancije in zaradi Ninine naklonjenosti jeziku, ki ga je študirala, postala skupina s španskim vokalom. Čeprav ni njen materni, ji uspeva skozenj izražati svoje vsakodnevne boje in frustracije od službe, ki jo sovražiš in ti vzame ves čas, pa vse do samega vira vsega zla na tem svetu, da ne rečem, Janše. To svobodno prepletanje neposrednih vplivov iz resničnosti, ki nas obdaja, širše slike in osebnih afinitet nas spominja, kako fluidne so naše identitete in kako daleč so od nacionalnih, verskih in drugih fiksacij.

Po drugi strani pa je na vrelo pank noč na Reki večina prišla prav zaradi identitete naslednje skupine, Punho de Mahin. Zardevajoč od sramu moramo priznati, da le redko, če sploh kdaj, vidimo pank skupine, sestavljene izključno iz Afroameričanov. Belci so tako kot vse ostalo pank na začetku kolonizirali, čeprav so pobudniki vseh pomembnejših pojavov prav tisti, ki so prisiljeni živeti globoko v senci. Vprašanje je, ali bi nas rock'n'roll kdajkoli izvlekel iz smrtnega dolgčasa, omotice in slepe ulice tako imenovane bele kulture, če ne bi bilo na primer sestre Rosette Tharpe. In kako bi bil pank videti brez Poly Styrene? Proto pank skupina MC5 je bila globoko povezana z gibanjem črnih panterjev, čeprav so skupino sestavljali tudi belci. Detroit je v zgodnjih 70-ih letih rodil skupino Death, ki so jo sestavljali trije bratje afroameriškega porekla, a kdo sploh govori o njih? Ali pa skupina Pure Hell, ki je imela vse, kar lahko ponudijo na primer Dead Boys, a je nekako zdrsnila v pozabo. Kenny Stinker Gordon, vokalist skupine, je kasneje izjavil, da ne želi, da se jih zapomnijo kot temnopolto skupino, ampak kot del prvega vala panka v 70-ih letih. Takrat, ko so bili tik pred podpisom pogodbe za ploščo, jih je založba prosila, naj postanejo bolj funky, ker se to od Afroameričanov pričakuje. Drugo vrsto problema predstavljajo skupine, kot je Bad Brains – totalne legende hardcore panka, a prav tako legendarni homofobi. Seveda nas ne bi smelo presenetiti, da rastafarijanstvo s seboj prinaša vse blato krščanstva. Jamajčane kritizirajo kot zaostale, a njihova ozkogledna prepričanja izvirajo od britanskih kolonizatorjev. Punho de Mahin je bil ustvarjen prav zato, da bi govoril o kolonialni zgodovini Brazilije in o dejstvu, da se vojaška diktatura ni nikoli zares končala.

»Janez, Marija in Jožef so vsi izgubili svojo vero kot žrtve fašistične države. Še ena številka, še ena mílica.« 

Zdaj je malo več svobode, da se o tem sploh govori, a ta svoboda je iluzorna in to se najbolj čuti na obrobju, točno tam pa je skupina ustanovljena. Čeprav igrajo predvsem hardcore pank, ki ga navdihujejo bendi, kot je Os replicantes, smo na njihovem koncertu lahko videli tudi nekaj tradicionalnih brazilskih inštrumentov. Tolažilno je vedeti, da jih ne zanima le nacionalna zgodovina, ampak tudi, kako pomemben jim je intersekcionalni element boja. Vokalistka Natalia Matos je z odra večkrat pošiljala feministična sporočila in vabila ženske v prve vrste. Tudi queer in nebinarni ljudje niso pozabljeni na njihovi sceni v São Paulu, sceno si namreč delijo s queercore ekipami, kot sta skupini Disforia in Haiz. Kot prelomnico za Punho de Mahin Matos navaja koncert, kjer so bili predskupina za Bikini Kill. Na tej turneji so bili navdušeni nad dejstvom, da je bila celotna ekipa, od tehnikov do varnostnikov in glasbenikov, ženska, queer, trans, nebinarna. Že samo ime skupine Punho de Mahin se nanaša na Luiso Mahin, skrivnostno mater Luisa Game, največjega abolicionista v zgodovini Brazilije. Luisa Mahin je igrala ključno vlogo pri uporu muslimanskih sužnjev malejev v mestu Salvador na začetku 19. stoletja. Njen prispevek k strategiji in komunikaciji v arabščini med uporom je bil ogromen – če je sploh obstajala. Razen nekaj napol fiktivnih zgodb je o njej zelo malo zabeleženega, zato se ugiba, da je bila morda le alter ego svojega sina. Ni čudno, da se znova sprašujemo, ali je sploh obstajala kakšna ženska, medtem ko je ime Luis Gamma dobro znano vsem. Tisti, ki razumejo portugalščino ali so se na koncert pripravili z Bandcampom in ChatGPT-jem, so dobili precej podroben pregled brazilske kolonialne zgodovine.

S poudarkom na absurdnosti umetno ustvarjenega koncepta rase izstopajo tudi transspolne, queer in ženske predstavnice skupnega boja. Ta besedila brez kakršnihkoli poetičnih in ustvarjalnih ambicij predstavljajo izjemno faktografske informacije o osebnostih iz revolucionarne zgodovine Brazilije, boju za osvoboditev sužnjev in neštetih načinih, kako še vedno živijo suženjstvo, segregacija, casual rasizem in diskriminacija. Med koncertom smo imeli občutek, da okoli nas plešejo duhovi borcev capoeire proti policiji in fašistični vojaški državi. Kljub vročemu vzdušju v Podrumu smo na koncu odšli osveženi z energijo hardcora, obarvanega z duhom 70-ih let in brazilskimi ritmi.

Več raznolikosti v temnem spektru barv je ta večer iz Malezije pripeljala skupino Crow Noise. Skoraj vsi člani skupine so nosili majice benda Doom in to je vse, kar morate vedeti, če se sprašujete, kako ta skupina zveni. Z eno pomembno razliko, ki je jezna in odločna ženska vokalistka. Kljub temu je politična sporočila med pesmimi v mikrofon večinoma govoril kitarist, ne ona. V malezijski družbi so ogromni pritiski, da bi ljudje živeli »normalno«, bili poročeni in imeli kup otrok. Žal niti pankerji niso imuni na te pritiske in včasih jih je težko razumeti. Zato je še posebej pomembno, da te skupine gostujejo po Evropi in preostalem svetu, da nam predstavijo različne kontekste in težave vsakdanjega življenja iz prve roke in neposrednega pogovora. Malezijci so se nam pritoževali tudi, kako se tam vse vrti okoli denarja in da ni toliko solidarnosti in odprtosti kot v tistem, kar je ostalo od evropske skvoterske in DIY scene. Na tej turneji je bas igral hrvaški panker Noel, ki že nekaj časa preživlja dneve v nekem amsterdamskem skvotu, medtem ko je za bobni igral berlinski pank veteran Toda iz skupine Earth Crust Displacement. Med njihovim koncertom je bil prostor nabito poln, zato si moral občasno ven, da dobiš svojo dozo svežega zraka. Vsakič, ko si se vrnil noter, je bilo težje, a nekako smo se uspeli prebiti! Ah, kaj vse žrtvujemo za pank. 

Set te skupine se je začel z mantro »War is oblivion and the ghost of mankind« kultne anarho pank skupine Antisect, nato pa se je do konca ulil neustavljiv plaz obsesivnih d-beat tém in ritmov brez predaha. Neizogibne jedrske katastrofe, propad človeštva, ki si ne zasluži boljšega, pokoli, genocid in tiho sprejemanje vsega naštetega. Ena kitica pravi:

»GAZA'S A MATTER TO AVOID? SHAME ON YOU YOU CONFUSED FUCKS!« 

No, tisti avgustovski večer smo se malo kuhali v juhi, ki so jo ljudje skuhali sami, in ni bilo ravno zabavno, ampak pank ni tam zato, da bi se zabavali in potem šli domov mirno spat. Se vidimo na naslednjem mučenju!