Matter @ Štihova dvorana Cankarjevega doma, Ljubljana, 3. 9. 2026

Matter v Cankarjevem domu. Spomenik matterijanskemu dualizmu. V svojem več kot dekado dolgem sprehodu so Matter stopali med surovejšimi podobami kamniškega podtalja in njegove sive, postindustrijske realnosti na eni strani ter z umetnostjo, s kulturo navdahnjenim, prežetim in razgledanim materialom, ki je že v svojih zasnovah, pristopu, prezenci, izvedbi in drži izrazito umetniški. Naslednji korak je nov nihaj v umetniške višine – po številnih diskografskih izdelkih, neštetih koncertih, pesniški zbirki in filmu so Matter svoj sprehod nadaljevali v hram slovenske kulture – Cankarjev dom, v Štihovo, avditorijsko dvorano.

Motivacijo za tak premik je trio najoprijemljiveje predstavil sredi avgusta, z novim šestkomadnim EP-jem Blagor, na katerem se nadaljuje mehčanje zvoka, pa tudi besedilnih pristopov in tematike. Tako je pravzaprav predstavitveni koncert v četrtek, 3. septembra, z reprizo naslednji večer zavoljo razprodanosti prvega obljubljal precej drugačne Matter. Zatemnjena Štihova dvorana je oboževalke in oboževalce, vajene stoječih in glasnih nastopov, seveda pričakala s praznimi sedeži – Matter so prvič nastopili nekoliko tiše. Sredi prostora sta stali dve kocki, namenjeni protagonistoma, Dachu in Tunji, nekoliko odmaknjen pa je bil DJ pult, od koder je stvari fural Shao. Preprosta mizanscena, morda celo ranljiva, kot je pokazalo prvih nekaj minut koncerta. 

Na svoji kocki sta Dacho in Tunja stopila najprej vsak z interpretacijo svojega dela EP-ja, na katerem se – zanimivo – nikdar ne oglasita en ob drugem, en za drugim. Inštrumentalno so tako podlage z Blagor tudi nastavile štimo, v kateri so v blažjih, pastelnih, veliko manj surovih sintovskih krajinah Matter obstali tudi v kasnejših reinterpretacijah starejšega materiala prek komornejših podlag. 

Če je morda kdo mislil, da bo koncert že zaradi same zasnove dvorane in intimnejšega, direktnejšega stika med publiko in nastopajočimi morda izpadel pretirano dramaturško ali pa celo pretenciozno, je bilo že po nekaj taktih jasno, da se kamniške nočne živali niso prišle kazat, nastopat ali glumit. Prav intima, komora in polna, razprodana, a tiha dvorana so do živega prišle tudi pregovorno samozavestnima in prodornima emsijema, ki nikakor nista izpadla pretenciozno – ravno nasprotno – na trenutke so bile reči še malo nerodne. Zdelo se je, kot da je hoch okolje Cankarjevega doma omogočilo direktnejšo, jasnejšo izvedbo kompozicij. Drumless podlage so prostor širile in emsija sta lahko za razliko od običajnih koncertov, ko v glasnosti tekmujeta tako z zvočnimi sistemi kot glasno publiko, tokrat spregovorila elokventno, z mirnejšim, pridušenim vokalom – pravzaprav tako, kot zvenijo tudi sami posnetki. Tudi sama emsija sta v tem žarišču pozornosti priznala določeno mero nenavajenosti na tovrsten habitat, a sta se z vsakim komadom bolj sproščala in tudi ogrevala publiko na način, ki sicer na običajnih koncertih eskalira hitreje. Po odrepanem skoraj celotnem EP-ju Blagor in nekaj komadih s solo izdelkov je Tunji in Dachu koncertiranje sedeči publiki dokončno dojadilo, prisotne sta povabila, da vstanejo in se jim pridružijo tudi na parterju. Tako sta se vrnila v habitat, ki jima izrazito bolj ustreza, in seveda interpretirala nekatere od uspešnic oziroma repertoarskih stalnic.

Tako je preostanek koncerta Matter v Cankarjevem domu izgledal precej bolj znano – prepevajoča publika, razplesana in bučna, nič več komorna, ter Matter v običajni, glasnejši in direktnejši maniri, z izjemo lokacije je bil to kot vsak drug koncert. Je pa nastop, predvsem v tisti, bolj zadržani prvi polovici ponudil nekaj prvovrstnih momentov brezbobnarske hiphopovske umetnosti, predvsem nekaj Dachovih recitalov je zavoljo neposrednega stika s publiko in dovolj dobro slišane, umirjene dikcije zvenelo prekleto dobro in bilo tudi dobro izvedeno. Vsekakor je bil koncert Matter v Cankarjevem domu pobeg iz naravnega habitata in relativno hitra prilagoditev nanj oziroma dobro izvedeno spajanje nenavadnega prizorišča za predstavljeno tvar. Kot rečeno – spomenik dualizmu, na katerem zasedba Matter gradi že od samega začetka, prinesel pa je tudi nekaj najboljših emsijevskih izvedb preteklega Matter desetletja.