Festival Intermezzo @ Nigdjezemska,  Zadar, 14. - 15.8.2026

Medtem ko si ljudje morje predstavljajo kot kraj za počitek in sprostitev, je za pankerje bolj preizkus vzdržljivosti. Z enega poletnega festivala do drugega je spanca vse manj, standardi osnovnih pogojev in potreb pa počasi dosegajo dno. Jasno je, kdo bo delal družbo ščurkom, ko bodo začele padati jedrske bombe! Že štirinajsto leto zapored se je v skvotu Nigdjezemska, nekdanjem vojaškem kompleksu v Zadru, odvijal festival Intermezzo. Razkošje tega skvota s petimi zvezdicami vključuje: bazen, preurejen v skate park, ki je poslikan s strani striparske legende Ene Jurov, majhen borov gozdiček okoli kampa in ministrsko parkirišče, ki služi tudi kot stranišče. Skratka, popolno okolje za to redno družinsko pank druženje. Plesniva zadrska voda nas z vsakim požirkom vrača v pretekla leta in s solzami v očeh se spominjamo, da voda ne bi smela imeti nobenega okusa. Tokrat so nas že ob vstopu v Zadar pričakali požari, ki počasi postajajo nov vsakdan. Nad nami se je dvigal črn dim, medtem ko smo se spraševali le eno stvar – ali bodo še vedno koncerti, medtem ko vse okoli nas gori?

Če lahko v življenju na kaj računamo, lahko na to, da bodo na Intermezzu skoraj vsi pankerji iz regije in njihovi prijatelji z različnih delov sveta. Iz leta v leto na tem festivalu spremljamo razvoj tako ex-yu kot mednarodne scene. Nekako se je uveljavilo, da imamo vedno družbo novih bendov iz Italije in z Madžarske, ki so tudi to poletje odgovorni za velik del programa.

Festival je na izjemno nesubtilen način odprl surovi d-beat noise core duo Šekret. Ta popolnoma zgrožena Zagrebčana bi bila nedvomno najbolj srečna, če bi res vse zgorelo. Potopila sta nas globoko v fuzzy hrup in nekaj časa smo se prebijali skozi tisti brezizhodni splet basovskih linij in d-beatov, ki nas preplavijo, ko poskušamo priti na površje. Zdi se, da obstoj dojemata kot kletko, in ta občutek sta radodarno delila z nami. Julija sta izdala demo EP jezne protivojne tematike s komadi, kot so Dezerter, Narikače in 6 tona smrti.

Na naše veliko veselje je na festival prišla skupina Drhal, najbolj vznemirljiva stvar, ki je v zadnjem času izplezala iz Ljubljane. Njihov shit pank je čista poezija in resnično pride do izraza v tesnobi Nigdjezemske. Od strastnih ljubezenskih pesmi o cigaretah do navdušenih od čučavcem, zrak je preprosto vibriral od močnih čustev. Vokalistka Klara je neusmiljeno kričala o nasilnežih, ki postanejo policisti, da bi zlorabili svoj položaj, in drugem sranju, ki nas obdaja. V tem se je občutil iskren obup. Njihova oskrunitev Jesenina in Srečka Kosovela nam vedno naježi kožo. Tudi tokrat so nas zadeli z recitacijo pesmi Srečanja partizanskega pesnika Mateja Bora!

Do skupine Das Lator smo imeli po poslušanju njihovih albumov doma visoka pričakovanja in niso nas razočarali. Vokalist je nekoč pel v brezveznem grindcore/screamo bendu Another way, tako da nas je sprememba smeri res prijetno presenetila. Das Lator igrajo živčen in melanholičen synth pank s tistim specifično madžarskim mračnim vzdušjem. Iz vzhodne Evrope vedno izvira nekaj zvitega, malo sprijenega. Madžarski jezik je tako čuden, da ne prepoznamo niti besede, kar še poveča občutek odtujenosti, ki ga ta glasba prenaša. Prevedena besedila pa niso nič manj nenavadna. Gre za idiosinkratično pank poezijo, polno nadrealističnih podob, kot iz avtokratske nočne more. Ampak se nanjo lahko pleše! Žal smo od organizatorjev slišali, da skupina ne razume DIY principov, zato to mogoče ni bil le njihov prvi, ampak tudi zadnji nastop na Hrvaškem.

Stavek »izberi svoje bitke« se lahko odlično uporabi za Intermezzo festival. Z glasbo skupine Bait iz Barcelone ni nič posebej narobe, ampak videti vsako skupino od začetka do konca v tako lepljivih in zadušljivih razmerah bi zahtevalo nadčloveške moči. En pogled na Bait je bil dovolj, da smo sklenili, da to ni bila ena tistih bitk, za katere se je vredno žrtvovati. Neumna zelena sončna očala, ki jih je eden izmed njih fural na odru, so nam pomagala pri tej odločitvi. Čeprav so pankerji med koncertom skakali kot nori, je bila edina misel, ki jo je bend vzbudil, da je res skrajni čas, da se beli moški umaknejo s scene in naredijo prostor za bolj zanimive ljudi. Nekatere bitke se ne izplačajo, nekatere skupine pa so preprosto predolgočasne.

C.A.M.O. z Dunaja smo takrat slišali že drugič. In spet so bili fantastični. To je tista neustavljiva mešanica anarho panka in death rocka, ​​kot so jo igrali na primer Crimson Scarlet in seveda klasiki iz 80-ih. Očarljive melodije kitare in vokala ter nalezljivi ritmi so nas dvignili iz teles, noge pa so plesale same od sebe. C.A.M.O. je okrajšava za Chaos and Mystery Operations in to ime jim popolnoma ustreza. Pojdite poslušat njihov EP Combative Anthems Motivate Outcry.

Zadnji bend prvega večera Zipper so bili prijetni hardcore fantje iz Italije. Kljub temu, da so zveneli super, nam niso ponudili ničesar tako epohalnega, da bi do konca ostali v tistem zraku, ki je bil po šestih bendih in neštetih moshpitih v tem čudovitem poletnem večeru dobesedno zelen od gnilobe.

Drugi večer je otvorila kamniška genrefluid queer skupina Pinke Panke. Čeprav svoj solidni hardcore pank nekoliko razredčijo z emo in bolj melodični deli – zakaj pa ne, če se tako počutijo. Obupno potrebujemo skupine, ki bodo scale na pank ortodoksijo, in več zlatega tuša, kot bomo dobili, tem bolje. Zasuli so nas s svojimi anti-hetero stališči, ki so bila med festivalom resnično potrebna, saj je bila to edina skupina, ki je izrecno nagovorila kvir del občinstva. Med pesmimi so nam celo povedali eno šalo, nekaj v zvezi z alkoholom, tisto stvarjo, zaradi katere je lahko vse tako smešno ... dokler več ni. 

Druga madžarska skupina, LÁZ, nas je očarala tako kot Madžari prejšnjo noč. Lani so izdali kaseto, posneto v Szombatelyju in Krypti, epicentru naredi sam panka v Budimpešti. Nemirna in ​​atmosferična kitara, bobni kot stroj, bas, ki potlačeno preklinja in se pogovarja sam s seboj. In seveda obupani vokali, ki se dušijo v tej madžarski temi.

Zavar so bili največje presenečenje na festivalu. Stari prijatelji iz Budimpešte in Zagreba so se združili samo za to priložnost, da bi v živo zaigrali solo projekt Ferenca, ki ga dobro poznamo iz skupin Norms, Gerinc in Berroszulaz. Na drugi kitari je kolega iz Gerinca, medtem ko na basu igra Luca iz Lotti Bigotti, na bobnih pa Aki iz Koridorja. Ubijalska kombinacija, kakorkoli že obrneš. Na festival, ki je letos imel nekaj težav s programom, so vdrli popolnoma nenačrtovano. Pesmi so prvič vadili le nekaj dni prej v Zagrebu, kljub temu pa so bili pripravljeni, da nas spravijo ob pamet. Projekt je nastal leta 2017 z demo posnetkom, za katerega je Ferenc poskrbel sam, a šele pred kratkim je, zaradi neaktivnosti skupine Berroszulaz, posnel tudi nov material. Nato ga je poslal Akiju, ki se je zaradi svojega ADHD-ja in pretiranega vznemirjenja nepremišljeno lotil ideje, čeprav je že do vratu vpleten pri drugih skupinah. Besedila benda Zavar so hladna, kratka, nihilistična, njihov hardcore pa je težko opisati. Počutili smo se, kot da so nas bičali s koprivami po golih hrbtih, in nismo mogli razumeti, zakaj v tem tako uživamo. Postregli so nam celo s priredbo skladbe Blissful Myth enega najbolj posebnih bendov vseh časov, Rudimentary Peni. Kitarist Mate pa je nosil majico enega najboljših trenutnih bendov, Straw Man Army. Nikoli nismo dvomili v njihov odličen glasbeni okus. Upajmo, da se bo ta druščina manijakov kmalu spet zbrala na še enem ad hoc koncertu.

Anarchia Futura je najnovejša izdaja založbe Sentiero Futuro, ki predstavlja enega glavnih virov sodobnega italijanskega anarho panka. Od tam so do naših nestrpnih ušes našle pot izjemne skupine, kot so Kobra, Spirito di Lupo, Scalp ali SLOI, ki bi tudi morali igrati na Intermezzu, a so koncert žal odpovedali. EP z naslovom Vivi nella morte na naslovnici ima nedvoumno protivojno sporočilo »Proti vsem vojskam, za popolno razorožitev«. Anarchia futura je ena tistih skupin, kjer najbolj običajni, predvidljivi rifi in militantni beati preprosto zvenijo odlično. Bistvo je, da začutimo, kdaj je v vsem tem resnična strast, v nasprotju s slepim kopiranjem vzornikov. Pesmi so polne obupa nad farso, ki jo trenutno živimo, a tudi upanja, da je anarhija v prihodnosti mogoča.

Worm Man je one man band iz Opova v Vojvodini. Kar nekaj časa smo potrebovali, da smo razumeli, kako je lahko tako velik zvok prišel iz tako majhnega kraja. Na koncu festivala nam je priredil hudo plesno zabavo. Komadi I Don’t Wanna Talk About Meat ali Fuck Life, Right? odmevajo še posebej pomenljivo, ko jih zapoje nekdo iz Srbije. Vsa intenzivnost življenja na tem prekletem kraju se prebija skozi glasbo tega človeka-črva. Sliši se kot nekakšna temna fantazija, v katero mora pobegniti, da bi preživel. Thrash estetika je vsekakor del zgodbe, samo poglejte si te coverje albumov. Ko dodamo primitivne vokale in balaklavo na ta težki techno synth pank pekel, dobimo celotno zjebano sliko.

Na koncu festivala smo se po vsem tem kaosu poskusili malo spočiti na odročni FKK, a so nas pankerji našli tudi tam. Na plažo smo se zgrnili v tako velikem številu, da smo kmalu zasedli cel otok in ostali tam skupaj, srečno do konca svojih dni.