Domači Grand Guignol: Malorshiga, Kresnik @ Kavarna Cukrarna
Kavarna Cukrarna, Ljubljana, 8. 5. 2026
Včasih release show ni zgolj promocijski ritual, tisti bolj ali manj predvidljivi trenutek, ko bend pred publiko odkljuka še uradno potrditev, da je plošča izšla in da se je nek ustvarjalni cikel uspešno zaključil. Včasih je obratno. Ko je release show trenutek, ki šele pokaže, ali material onkraj posnetka zares zdrži lastno težo. Prav zaradi te ontološke zadrege je bil petkov večer v Kavarni Cukrarna že vnaprej zanimiv. Istrski kvintet Malorshiga je tam predstavljal svoj novi album Vento, z njimi pa so nastopili še Kresnik, mlada zasedba iz domačega težkometalnega podzemlja.
Vento ni plošča, ki bi se poslušalcu ponujala v najbolj enostavni ali neposredni obliki. Že vnaprejšnja branja so jo postavljala v prostor razprtega, z različnimi vplivi prepihanega ekstremnega metala, kar pomeni, da je bilo glavno vprašanje release showa precej jasno: ali bodo Malorshiga novi material v živo zgostili ali pa ga bodo zgolj še enkrat razpeli pred publiko. Radio Študent je ploščo v nedavni recenziji opredelil kot ekstremni metal z vsemi vetrovi, kolegialni metalski portal Paranoid pa kot navzven razgiban, a vendarle v dovolj čvrsto blackmetalsko os ujet material. Toda oboji pravzaprav govorijo o isti stvari — o vprašanju, ali lahko bendov glasbeni svet tudi v živo zares zacveti.
Večer so skoraj točno ob napovedani uri odprli Kresnik, bend, ki svojo vizijo blackened death metala, oblečeno v slovansko poetično mistiko, domačemu občinstvu predstavlja komaj tri leta. Ob zvokih prvih žgočih not se je manjša dvorana dodobra napolnila krepko čez polovico kapacitete. Toda bolj od številke je bila pomenljiva vrsta publike, ki so jo zli zvoki in renome zasedbe pripeljali s sabo. Pred odrom se je hitro nabrala mlajša ekipa, ki benda ni prišla samo poslušat, ampak z njim tudi fizično sodelovat. Manjši mošpit v ospredju in proti koncu koncerta sestop basista med ta vrela telesa z namigom na poslednji wall of death, sta večer zaznamovala s prvinsko telesnostjo, ki je služila kot razdevičenje oholosti in hkrati pogojila sproščenost publike. Velikokrat smo bili namreč priča precej bolj klavrnim sprejemom otvoritvenega akta.
Pri Kresniku se čedalje bolj pozna, da bend veliko koncertira. Ne v smislu kakšne sterilne uigranosti ali morda prezgodnje zacementiranosti v stilu, ampak v preprostejšem smislu, da bend na odru čedalje bolj deluje kot povezana in osmišljena celota. Njihov izraz se sicer še vedno precej očitno naslanja na vpliv starejših Srd, čeprav se stilsko precej razlikujejo, a so se v tem večeru že jasneje zarisale samostojne poteze benda, ki ga slovenska poezija in navezanost na rodno grudo konec koncev povezujeta tudi z nosilci večera.
Če so Kresnik večer odprli z obilico energije, so za njimi Malorshiga skoraj do konca napolnili Kavarno Cukrarne in brez posebnega napora nakazali zbrani druščini, da se bo v zaključku večera odvila drugačna pripoved. Intro se je iztekel, pivo se je spilo in pred nami se je prikazalo pet prikazni, odetih v prastare ribiške mreže. Tu ni šlo več samo za to, ali bo bend novi material odigral dobro, temveč za precej osnovnejše vprašanje, kaj Vento sploh postane, ko ga iztrgamo iz poslušanja v domačem okolju in postavimo v okajen prostor in pred željno publiko. Nova plošča potrebuje kar nekaj poslušanj, da zares zasije v svoji večplastnosti, kjer se zavedno prepletanje med raznimi glasbenimi slogi v objemu novodobne produkcije sprva krega z našimi vnaprej določenimi pričakovanji, ki pa jih vsako dodatno poslušanje še toliko bolj razgali in pripravi na ploščino pravo formo.
In prava forma je zasijala tudi ta večer, ko so Malorshiga naredili tisti ključni obrat, zaradi katerega release show ni izpadel zgolj kot formalna potrditev že izdanega albuma. Avtor brez posebnega sramu prizna, da Vento doma ne zagrabi tako silovito, kot je zagrabil v živo. Ne zato, ker bi plošča delovala šibkeje, ampak ker se je šele na odru pokazalo, kako zelo ta material potrebuje lastno inscenacijo, odrsko umetelnost in morski zrak, da se zares sestavi. Kar se na posnetku še lahko bere kot razpršenost različnih impulzov, se je v Cukrarni pokazal kot precej bolj zgoščen, pompozen in organsko povezan organizem.
Velik del tega učinka je seveda izhajal iz scenske postavitve. Bend, obdan z oljkami in odet v kostumografijo, ki je izgledala kot križanec med ribiškimi mrežami, obrednim tekstilom in nekakšno rustikalno pogansko opravo, ni učinkoval kot bend, ki bi želel svoj material zgolj opremiti z dodatno vizualno plastjo. Prej je deloval kot zasedba, ki je novemu albumu hotela zgraditi lasten svet. In prav tu se je pokazala največja moč njihovega nastopa. Vizualna plast ni delovala kot okrasek, ki bi skušal zakriti morebitne razpoke v materialu, ampak kot nekaj, kar je glasbi omogočilo, da se v živo sploh izreče v polni meri.
Zasedba se je skozi novo umetnino sprehodila z odlično uigranostjo in odigrala skladbe v približno takem vrstnem redu, kot je zastavljen na plošči. K dodatnemu premiku k istrskim rodovitnim tlom je pripomogel frontman z nagovori, nečloveškimi kriki in vzdihi ter vmesnimi citiranji in zaklici, kot: »… Kaku rataš vs trd ku pobiraš uelku«. Piko na i so izrisale skladbe, kot je Ivgo, ki so zgodovinskemu prostoru z gostujočo pevko dodale čustveno noto, ki je ne pričakujemo na black metal koncertu. Toda ti trenutki so bili tu dobrodošli.
Kot bi mignili, je dobra ura koncerta minila, sol je izpuhtela iz ozračja in s tem oznanila konec potovanja na temen košček naše priobalne zemine. Takrat se je pokazalo, da je bila morda največja kvaliteta večera prav v tem, da Malorshiga niso delovali kot bend, ki bi novemu albumu zgolj pripravil formalno predstavitev, ampak kot zasedba, ki mu je hotela prirediti ustrezno rojstvo. Tu release show ni učinkoval kot odvečni promocijski ritual, temveč kot manjkajoči del studijske plošče.
Koncert v Kavarni Cukrarna je tako ponudil precej lepo dvojno sliko dveh različnih stanj domače težje kitarske scene. Kresnik so se izkazali kot mlada zasedba, pri kateri se že jasno pozna koncertna kilometrina, a bodo morali energijo v prihodnje še idejno zgostiti. Malorshiga pa so se izkazali kot izrazito uigrana zasedba, ki je novemu albumu pripravila natanko tak release show, kot ga tovrsten material potrebuje: pompozen, vizualno domišljen in predvsem dovolj prepričljiv, da Vento v živo ni deloval zgolj kot plošča, ampak kot nekaj precej bolj celostnega. Če je release show sploh forma, ki mora upravičiti svoj obstoj, so jo Malorshiga ta petek brez večjih težav upravičili.
Dodaj komentar
Komentiraj