Malorshiga: Vento
samozaložba, 2026
Sedem let je dolga doba, a je bilo vsekakor vredno počakati na drugi celovečerec istrijanske ekstremnometalske zasedbe Malorshiga, ploščo Vento, katere osrednji motiv je veter.
Preden se v ploščo poglobimo, naj si dovolimo krajši potep v literaturo. Če ste kdaj brali Coelhev roman Alkimist, potem se zagotovo spomnite odseka, v katerem alkimist od fanta Santiaga zahteva, da se spremeni v veter. S tem dejanjem bi rešil sebe in preostale v oazi, ki so jo napadli roparji, hkrati pa bi dokazal svojo vrednost tako alkimistu kot svoji osebni legendi. Podobna transformacija je, seveda na drugačen način, podana v pripisu k muziki zasedbe Malorshiga na platformi Bandcamp. Prevedeno iz angleščine tamkaj piše: »Vento diha skozi istrske vetrove, različne temperamente zraka, spreminjajoča se stanja moči in občutka. Vsako gibanje se rodi iz prejšnjega: nastanek, kopičenje, prelom, razpršitev; tok, ki se nikoli ne konča, le spreminja. To je potovanje metamorfoze, tistega, kar se zdaj raztaplja, dokler tisto, kar ostane, ne postane eno. Eno z vetrom.« Konec citata.
Zdaj je verjetno jasno, zakaj se je bilo na začetku priročno nasloniti na Coelhovega Alkimista, kajti plošča Vento je več kot le glasbeni izdelek. Malorshiga so v sporočilu za javnost ob izidu poudarili, da je bilo zaradi mnogih ovir občasno čutiti, kot da ne gre več za doživetje, temveč preživetje, in videti je, da je Vento, vsaj za bend, nekakšna alkimistična preobrazba. Tematsko sta tako bend kot tudi njegov nov album, vsaj kar zadeva vsebino, na sceni svež piš vetra. Zastavili so si namreč koncept, ki se vrti okrog vetrov, zato smo tudi v napovedi današnjega prispevka šaljivo pripomnili, da gre za album z vsemi vetrovi.
Vsekakor so to večinoma prav istrski vetrovi. Vento se suče okrog desetih skladb, od katerih je vsaka posvečena enemu vetru. To so levant, burin, burja, maestral, lebič, ponent, bonaca, jugo, oštro in tramontana. Pri tem je treba poudariti, da je, če lahko verjamemo spletu, denimo bonaca popolno brezvetrje, medtem ko ponent in levant povezujemo s področji širšega Sredozemlja ali pa Bližnjega vzhoda, kar pomeni, da album ni omejen samo na Istro, čeprav je ta nanj odtisnila največji pečat.
Ali je posamezna vrsta vetra vpletena samo v posamezna besedila ali pa zapiha tudi po dinamiki glasbe, težko presodimo. Podobno kot ima veter lahko veliko obrazov, vlog in pomenov, je tudi glasba zasedbe Malorshiga znotraj miljeja ekstremnega metala raznolika. Prevlada mešanica death in black metala, ki se izrazi v močni distorziji kitar, v nejasnem kričečem in krulečem ali pa v spevnem, jasnem vokalu, zakritem z efekti. Ritmi so lahko zelo hitri ali pa masivno počasni. Melodije so lahko mračne ali pa vsaj otožne in melanholične. Lepota glasbe na albumu Vento je enaka raznolikosti lepote v naravi. Lepoto, ki jo nekdo prepozna v nevihti, bo drugi videl v sončnem dnevu. Občutja, ki jih taka glasba prebuja, so pritegljiva, vsekakor pa pravi užitek ponujata poslušanje in razmišljanje o povezavi zvočne dinamike in čustvene plati albuma. Vento je torej več kot album. Je popotovanje bodisi v lastno notranjost bodisi v druge svetove.
Nova plošča Malorshige znotraj ekstremnega metala ne deluje zahtevno. Od prvih tonov in besed, pa vse do konca je album kot veter – včasih je ovira, velikokrat pa nudi energijo, nas ohladi v vročini, nam da dihati in nas poživi. Poživitev je pravzaprav zelo pomemben atribut albuma Vento. Poživlja namreč tudi z besedili, ki so podana v angleščini, latinščini in slovenščini, pa tudi, kot se za Malorshigo spodobi, istrijanščini, pri čemer je zanimivo, da se zasedba ni osredotočila zgolj na ta počasi izginjajoči dialekt. Marsikdo Malorshigo označuje za etno bend, a si drznemo reči, da je ta oznaka pretirana. Na plošči ne zasledimo veliko kazalnikov, zaradi katerih bi glasbo lahko opredelili za istrski black metal. Resda je sodelovanje s Klapo Semikantá v četrti skladbi dobrodošla popestritev albuma, a se delež klape ukloni prevladujočemu ekstremnemu izrazu Malorshige. Tudi subtilnejši vokal Shtorte ali pa dude, na katere igra legendarni Marino Kranjac, ponudijo osvežitev, toda v izrazu na albumu ne prevladujejo, kot denimo drži za uporabo hurdy-gurdyja pri Švicarjih Eluveitie ali pa dud pri Grkih Villagers of Ioannina City in roga pri Romunih Negura Bunget.
Vendarle pa je istrski pečat tako kot na prvencu Kvlt Ov Vitis et Olea iz leta 2019 nesporen, čeprav seveda ni tako očiten, kot bi bil na primer pri Franciju Blaškoviću in Gori Uši Winetou. Ob poslušanju bi nekako namreč težko trdili, da sta zasedba in album nastala kje drugje kot v Istri. Tudi grafična podoba izdelka in pristop k snemanju, ki je, zanimivo, potekalo pozimi v Kočevju v studiu Bear Tracks in ga ni ustavila niti angina, razširjena med člani, kaže na trpežno istrijansko dušo. Podobno kot trdo delo z mogočnim rezultatom v okolici, ki jo hkrati sovražiš in ljubiš in ki te na koncu, če preživiš, spozna za vrednega njene duše.
Ne glede na to, kako doživljamo veter kot silo narave, in ne glede na to, kaj čutimo do ekstremnega metala, je treba močno zaploskati istrijanskemu kvartetu, ki je sedem let sejal veter in požel nevihto. Tako kot je protagonist romana Alkimist postal veter in uresničil svojo osebno legendo, tako so tudi Malorshiga ponovno svetu približali še en kos čudovite dežele, ki je na križišču zgodovine vztrajna, lepa in žalostna hkrati. Malorshiga bodo v prihodnosti zagotovo imeli še kaj pripovedovati, karkoli bo že ta prinesla in četudi bo treba na pripovedi počakati nadaljnjih sedem ali več let. Čas le mine kot veter, a na koncu ostane spomin.
Dodaj komentar
Komentiraj