Death to All in Cryptic Shift
Kino Šiška, Ljubljana, 23. 6. 2026
Včasih kak koncertni večer ni zanimiv zaradi paketa nastopajočih, ampak zaradi nenavadnega stika dveh različnih miselnosti iste podglasbe. Ne gre nujno za preprost kontrast med starim in novim niti ne med dvema estetikama, ki bi stali vsaka na svojem bregu, ampak bolj za dve različni razmerji do ideje death metala. Zasedbe, kot je ameriška supergrupa Death to All, sestavljena iz samih starih mačkov deathmetalske scene, so v tem smislu skoraj poseben tip benda: ne gre za klasično grupo, ampak za projekt vračanja, obredno reanimacijo kanona, katerega mesto v žanrski zgodovini je že zdavnaj utrjeno. Povsem drugje pa stojijo Cryptic Shift, bend, pri katerem svojevrstna mešanica death metala ne deluje kot nekaj, s čimer bi se vračali k lastnim temeljem, ampak kot forma, ki se še vedno razpira, zapleta sama vase in si odpira poti v smeri čedalje progresivnejšim, venomer kozmičnim obzorjem. Že zato torkov večer v Kinu Šiška ni učinkoval kot navaden dvojni koncert, ampak kot precej jasen prikaz dveh različnih vplivov, kako dandanes sploh misliti in igrati death metal.
Mlad angleški četverec Cryptic Shift je koncert odprl z zvokom kvazi vesoljske postaje, lebdeče nekje sredi nam tujega predela kozmosa, nato pa brez posebnega odlašanja napadel približno petinštiridesetminutni set. Za bend, katerega glasba se pogosto ne začne toliko s komadom kot z eteričnim introm, je bil to povsem primeren vstop. Po nekaj minutah je bilo jasno, da ne bodo igrali vloge predvozačev, ki zgolj korektno ogrejejo publiko. Njihovo igranje je bilo klinično natančno, a ne v tisti sterilni obliki, ki tehnični muziki pogosto pobere vso telesnost. Ravno nasprotno: v skoraj kirurški preciznosti se je kazalo, koliko odrske kilometrine je bend v zadnjih letih že nabral, tako klubske kot mednarodne.
Sredi seta jim je navidez za hip očitno ponagajal lučkar in na odru za delček sekunde ugasnil vse luči, a benda to niti za trenutek ni vrglo iz tira. Če je šlo morda celo za namerni zdrs v poskusu prikazati nečloveško uigranost benda že kar številčno zbrani publiki, ne bomo nikoli vedeli zagotovo. Ta skoraj nepomemben »kiks« pa je povedal več, kot bi se morda zdelo: da tu ne gre več zgolj za bend z ambicioznim materialom, ampak za zasedbo, ki že ve, kako se stvarem streže na odru. Pozna se, da gre za bend, ki je lačen lovorik, izkušenj in večjih priložnosti ob boku legend metalskega sveta, posebej na krilih nedavne močne, pregovorne make it or break it tretje albumske izdaje Overspace & Supertime. Toda ta lakota ni delovala kot živčnost, temveč kot dodaten zagon. V živo se je zato pokazalo še nekaj, kar pri takih bendih ni samoumevno: da razvejan, progresivno odprt material lahko deluje celo bolj zgoščeno kot na plošči. Komadi niso izpadli kot niz tehnično impresivnih prehodov, ampak kot dovolj organski loki, v katerih je bend svojo kozmično imaginacijo prevedel v dejansko fizično silo. Ravno zato je bil njihov set nekoliko frustrirajoč: petinštirideset minut je bilo preprosto premalo. Če ste ljubitelji tovrstne glasbe in so vam Blood Incantation v zadnjih letih morebiti postali preveč popoidni ali pa so vam Vektor logistično predaleč s svojim koncertiranjem, vam velimo, da si ogledate britanske možakarje z obraznimi okraski iz sedemdesetih let v kakem manjšem klubskem vzdušju – ne bo vam žal.
Sledil je krajši premor za osvežitev grla in izpraznitev spodnjih organskih cevi, nato pa razvrstitev v docela napolnjeni dvorani v pričakovanju prihoda Death to All in z njimi vstopa v drugo časovno obdobje tega žanra – biti priča njegovemu vračanju k lastni mitologiji kot poklon enemu največjih deathmetalskih bendov vseh časov, ameriški zasedbi Death. Pri takem projektu je seveda vedno prisotna nevarnost, da zdrsne v pietetno reprodukcijo, v dobro organizirano muzejsko obnovo materiala, katerega moč se predpostavlja že vnaprej. Toda morda je bilo pri Death to All najprepričljivejše prav to, da si niso prizadevali skriti nostalgičnega značaja celega nastopa. Zelo jasno je bilo, da gre za glasbenike, ki so bili z mogočnim Genom Hoglanom za bobni in Bobbyjem Koelblom s solo kitaro del opevanega benda, ter da se zavedajo, kaj igrajo, zakaj to igrajo in komu je to namenjeno. Namen je, da glasba Chucka Schuldinerja še vedno živi in diha z novimi generacijami fenov širom sveta.
To je najočitneje utelešal Steve Di Giorgio. Kot eden prepoznavnejših fretless basistov metalskega sveta devetdesetih let je že sam po sebi odrska pojava, tokrat pa je deloval tudi kot nekakšen govorec večera. Prav on je publiko večkrat nagovoril in precej neposredno povedal, da vse to počnejo v spomin Chucku. Konec koncev turneja ni bila zastavljena naključno, temveč kot obletniški lok okrog albumov Spiritual Healing in Symbolic, dveh plošč, ki vsaka na svoj način zaznamujeta precej ključni mesti v razvoju death metala. Ko je DiGiorgio nato napovedal še, da bodo tokrat v celoti odigrali album Symbolic, publika temu seveda ni imela kaj oporekati.
In res so ga. Toda Symbolic se ni odvil kot relikvija, izvlečena iz arhiva, ampak kot živ organizem. To je verjetno pri Death to All tudi najbistvenejše. Tak projekt bi se namreč zelo hitro lahko sesedel v spoštljivo reprodukcijo brez realne sedanjosti, a se ni. Deloma seveda zaradi moči materiala, predvsem pa zato, ker je bend deloval manj kot varuh dediščine in bolj kot njen aktualni nosilec. Tu je prišlo do izraza vse tisto, kar pri takih imenih ne potrebuje posebne razlage: več kot stoletje in pol skupnih odrskih izkušenj, popolna sproščenost na odru, odsotnost vsakršne potrebe po dokazovanju. Žive legende, ki se vedejo temu primerno, brez trohice truda: brez napihovanja, brez dramatizacije, brez nepotrebnega teatra.
Edini novinec od zbranih, kitarist in vokalist Max Phelps, pri tem ni deloval kot kakšna nesrečna Chuckova zamenjava, ampak kot dovolj karizmatičen in tehnično suveren posrednik tega materiala. Jedro seta sta seveda predstavljali že omenjeni plošči Symbolic in Spiritual Healing, toda bend ni obstal zgolj pri teh dveh sidrih. Še pred tem so prišle na vrsto skladbe Living Monstrosity, Altering the Future, kultna klasika Zombie Ritual, The Philosopher in mnoge druge, s čimer se je večer hitro razprl tudi preostalim ključnim točkam diskografije zasedbe Death. Priča smo bili torej klasični setlistni formi etabliranih bendov, ki preverjeno dobro deluje v živo in je zasedbi tako omogočila, da je lahko hkrati zadostila logiki obletniškega večera in publiki ponudila tudi širšo deathmetalsko katarzo, zaradi katere tak projekt sploh obstaja.
Če so bili Cryptic Shift v prvem delu večera opomnik, da se death metal še vedno lahko razrašča in razpira, ne da bi pri tem izgubil lastno težo, so Death to All pokazali, da se lahko tudi mitološka zasedba vrne na odre v vsej nostalgični slavi brez prahu, ki ponavadi oveja tovrstne muzejske akte. Večer v Kinu Šiška je ponudil lepo dvojno sliko death metala kot odprte forme in kot žive tradicije. Cryptic Shift so pokazali, da se lahko kompleksnost v živo prevede v natančen, suveren in fizično prepričljiv napad, Death to All pa, da nostalgija ni nujno mrtva teža, če jo nosijo ljudje, ki dovolj dobro vedo, zakaj to glasbo sploh še igrajo. Če je bil prvi del večera bolj stvar razpiranja, je bil drugi stvar potrditve. Kljub dolžini koncertov smo se prisotni domov odpravili potešeni in z vednostjo, da death metal ne umira, ampak si kot bizaren feniks po potrebi raztrga kožo in razkrije novo podobo, ki prebrodi aktualne tegobe tistega časa. Tako kot pank tudi death metal ne umre, temveč se prerodi.
Dodaj komentar
Komentiraj