Tokratne DJ grafite posvečamo eni največjih brazilskih glasbenih ikon, kraljici sambe Elzi Soares, ki ima za sabo več kot 50-letno kariero, v kateri je izdala okoli 30 albumov, med katerimi gre izpostaviti klasiki A Bossa Negra iz leta 1961 in Elza Pede Passagem iz leta 1972. BBC jo je leta 1999 v sklopu projekta The Millenium Concerts izbral za brazilsko pevko tisočletja. Leta 2007 je na otvoritvi Panameriških iger odpela državno himno, poleti 2016 pa je nastopila tudi na otvoritveni ceremoniji Olimpijskih iger v Riu de Janeiru, kjer je odpela klasiko Canto de Ossanha. 

Brazilska primadona pa tudi v svojem 79. letu ne počiva na lovorikah. Njen zadnji album A Mulher do Fim do Mundo (Ženska na koncu sveta) je pri brazilski založbi Circus Produções Culturais izšel leta 2015. Ploščo, ki v sebi nosi vso njeno bolečino in trdoživost, je eden od novinarjev opisal kot pol avtobiografijo, pol reinvencijo. Navkljub njeni častitljivi starosti je album oda sli po življenju; na njem najdemo tako komad, posvečen seksu, kot natančne opise maščevanja nasilnemu možu, poleg tega pa deluje tudi kot nekakšen portret odčarane moderne brazilske družbe. Elza poje tako o ljubezni kot o sovraštvu do drugačnih, do temnopoltih in odvisnikov, do transeksualcev in prostitutk. Vsem tragedijam in bolečinam njenega življenja, nasilnim zakonom in tragičnim smrtim matere ter otrok navkljub, je album A Mulher do Fim do Mundo afirmacija življenjskih radosti, nekakšna zvočna inkarnacija francoske fraze joie de vivre. In čeprav ne razumemo portugalščine, čutnost njene boleče vokalne artikulacije v nas vzbudi vso semantično težo odpetih, pa čeprav sploh ne razumljenih besed ...