Zborovanje je tak čuden zbor, ne-zbor brez posluha.

21. 3. 2026, na spomladansko enakonočje, smo izvedli pevski zvočni sprehod, ne-nastop »Pomlad« prek gozdne jase na Rožniku, čez podhod do urbane jase nad Podhodom Ajdovščina. 

V tej oddaji smo prisluhnili preseku arhivskega zvočnega posnetka ter živim komentarjem o kompoziciji, ki jih je etru predala Tisa Neža Herlec, pobudnica Zborovanja.

Zborovanje obstaja kot prostor, v katerem z razvojem eksperimentalnih metod in kompozicij za mnogoteri glas stremimo k opolnomočenju in ojačanju zadržanega glasu ter iščemo navdihujoča sozvočja izven konvencije zborovskega petja.

Srečujemo se tedensko, skok v arhiv ne-nastopa »Pomlad« pa se bo zgodil v tednu poletnega sončevega obrata: 21. 6. 2026 bomo ob reki Muri izvedli ne-nastop »Poletje«, v tem letu pa še dvakrat, vselej ob obratih letnih časov.

Za več informacij in pristop k mailing listi se obrnite na: @email

Besedilo oddaje:

Drago poslušalstvo Radia Študent, trenutno se nahajate v arhivskem posnetku, kjer jata človeških glasov, ki se zbira pod imenom Zborovanje čivka skupaj s pomladnimi pticami.

Rekli boste … ma kake pomladne ptice … pomlad je že minila! … No, to pač ni res: koledarska nas spremlja še do 21. 6., ko se s sončnim obratom uradno prevalimo v poletje.

V arhivski oddaji Zborovanje: ne-nastop Pomlad sem z vami Tisa Neža Herlec, pobudnica tega opusa, skladateljica in multimedijska umetnica. Zborovanje, eksperimentalni pevski ne-zbor sem vzpostavila jeseni 2025 kot pobudo za prevpraševanje paradigem zborovstva in prostor za razvoj eksperimentalnih metod skupinskega petja, ki me zanimajo tudi zaradi njihovih družbenih razsežnosti in zvočnih potencialov.

.

Kdo pa je jata glasov, ki jo v sozvočju korakov po makadamu slišimo v arhivskem posnetku?

Zborovanje je tak čuden zbor, je ne-zbor za vse glasove. Tiste, človeške glasove: glasove vseh starosti in mnogoterosti zgodb - med njimi tudi zgodb o zatiranju. Zgodb o glasovih, ki jim domači ne pustijo peti, ki jim pravijo da hrulijo, da imajo grd glas, da zvenijo narobe in da morajo biti tiho!

Ta ne-zbor je prostor odprt vsem, ki se čutijo poklicani in zberejo pogum za glas.

Na rednih, tedenskih srečanjih ob nedeljah zvečer se nežno ukvarjamo z opolnomóčanjem glasu, ki pa ni le praktično, ampak, kakor jaz rada rečem: materialno-metaforično. V konkretnem se ukvarjamo z abstraktnim. S čutnim razkrajamo hegemonijo estetskega. S skupnostnim nagovarjamo slehernika.

.

Začutiti svoje telo, telo ki je glas, sprejeti svoj glas kot zveni, pustiti si zveneti…

Znova in znova poskušati peti brez destruktivnega samokritičnega notranje-spiralastega kvalitativnega označevanja z neštetimi deskriptorji predsodkov.

Naslavljamo strah, ki se pojavlja ob rabi glasu v raznih kontekstih: na primer pri izgovarjanju intimne resnice, ob retoričnih zagonetkah, ob javnem nastopanju, ob petju izven tuša … ta strah naslavljamo s psiho-fizičnimi kompozicijami, ki so skladane z namenom preizpraševanja lastnih notranjih preprek.

.

V tej gruči pa ni le posameznic, smo skupek najrazličnejših ljudi. Učimo se poslušati, treniramo povsem človeške instinkte, povezanost med vsemi prisotnimi se vzpostavlja na harmonsko-zvočnem nivoju hkrati pa tudi v prostoru medosebnega, v komunikaciji, ki ni vselej jezična, v telepatskih vozliščih intuicije, v nezavedni mimikriji.

.

Kot prej omenjeno, se nahajamo v arhivskem posnetku ne-nastopa Pomlad, ki smo ga na spomladansko enakonočje izvedli 21.3.2026 v Ljubljani.

Trasa se je v formatu nekakšnega pevskega zvočnega sprehóda oz. sound-walka pela od Švicarije v Parku Tivoli, do gozdne jase na Rožniku, prek velíkega travnika, čez podhod pri Narodni Galeriji, po Puharjevi ulici pa vse do urbane jase nad Podhodom Ajdovščina.

V nadaljevanju te oddaje bomo poslušali izseke skoraj dvo-urnega ne-nastopa z vmesnimi komentarji, ki bodo orisali kompozicijo ter komentirali njeno umeščenost v site-specific okolje ne-nastopa, ki se vselej dogaja v naravnem in urbanem javnem prostoru.

.

Ptice nas spremljajo, ko se s približno trideseterico obiskovalk in ducat nastopajočih vzpenjamo po griču Rožnika ter se ob tem, ko žvižgajoče čivkamo in hodimo v vrsti navkreber držimo za zeleno vitico, za živo črto, ki nas animirano povezuje v celoto - to je še ena materialna metafora, ki v obliki rekvizita predstavlja skupno smer poti.

.

Šuštenje listja pod našimi nogami pomeni prihod na gozdno jaso, kjer se na enem izmed gričev Rožnika odpre čistina med drevesi, v začetku pomladi še večinoma golih, čakajoč zelenja.

Na jasi naša gruča preseneti par otrok, ki se igrajo okoli velike strukture, narejene iz vejevja, v obliki piramide, ki se naslanja na deblo drevesa. Gotovo so otroci njeni stvaritelji.

Vsak prisotni iz strukture vzame palico in se posede v krogu okoli jase. Poslušamo.

.

Iz zelene žice, objekta, ki nas je v raztegnjeni liniji pripeljal do gozdne jase, par nastopajočih začne graditi osrednji objekt, nekakšen vozel, preplet žice okoli samega sebe, ki je stabiliziran na visoki palici, zapičeni v tla.

Čez čas se vseh dvanajst nastopajočih začne počasi premikati, s palicami v rokah šuštijo po listju prejšnje jeseni ter razkrivajo borovničeve poganjke, ki sramežljivo kukajo iz zemlje. Od rahlega poplesavanja z listjem, se nastopajoči postopoma znajdemo popolnoma predani, zakopani v listju in njegovi zvočnosti.

Eventuelno se v skupini vzpostavi sinhrono gibanje, pri katerem se hkratno ustavljanje vseh odraža v suspenzu šelestenja listja.

.

Dvanajst nastopajočih se kot številke na uri krožno približamo osrednjemu objektu. Od osrediščenja navznoter, sinhrono dvignemo roko, v kateri držimo palico in se obrnemo navzven.

Počasi krožimo v smeri urnega kazalca okoli osrednjega objekta - naše osi ter pri tem s koncem palice sledimo oblikam v okolici. Beremo jih kot grafično notacijo in jih glasovno izvajamo. Vsaka razčlenitev veje postane tonska variacija.

.

Po prizoru na gozdni jasi krenemo na pot!

Z obiskovalci poprimemo vsak svoj konec palice in se igrivo posvečamo zvočnosti jezikovnega izrekanja.

Ena izmed nastopajočih v svojih rokah svečano nosi središčni zeleno-žični objekt in nas vodi.

.

Po rahli orientacijski zmedi se napotimo po strmem hribu navzdol proti mestu.

.

V ozadju že slišite krike ob teku čez veliki Tivolski travnik.

.

Zadihani pritečemo do sprehajalne poti, kjer ob koncu dneva na visokih topolih rade sestankujejo vrane. Prevzame nas njihova zvočnost.

.

Krakajoče se premaknemo do naslednjega prizorišča v podhodu pri Narodni Galeriji.

V tem segmentu se v trenutku obrnem, kar zaustavi premik skupine. Vsi obtičimo v tunelu. Dirigiram.

.

S palicami, ki jih še vedno držimo v rokah, rahlo tolčemo po ograjah, stebrih in jaških na sprehodu po Puharjevi ulici proti zahodu.

.

Vsi naenkrat prehodimo Slovensko cesto in se znajdemo na urbani jasi nad podhodom Ajdovščina. Tam palice odložimo v strukturo, ki ponazarja tisto piramidalno, ki smo jo srečali na gozdni jasi dobro uro prej. Na betonu piramida palic izgleda borno in komajda stoji.

Nastopajoča osrednji zeleno-žični objekt postavi v sredino urbane jase.

Razpršeni postavamo in poslušamo zvoke mesta, dokler nas ne zagrabi sila kompozicije!

Odločno se premikamo in se vsi hkrati ustavljamo.

Gravitas osrednjega objekta nas čez čas privabi k sebi, pomikamo se okrog njega in se sestavimo v krožnico.

Obrnemo se navzven in s kazalci žugamo mestu - urbani prostor začnemo interpretirati kot grafično notacijo:

vsako okno postane ton, vsaka linija, ki jo prst zariše med nebom in stavbo postane zavzdih.

.

Ob aplavzu, priklonu v vse smeri neba in zaključnih mislih mimoidočega desničarja se je ne-nastop “Pomlad” eksperimentalnega skupnostnega ne-zbora Zborovanje zaključil.

Naj še omenimo: Slučajno se je zgodil na dan predvolilnega molka, o tem pa konceptualno pač ni treba razglabljati naprej, pomenskost se tvori sama.

Poslušali ste torej arhivski zvočni posnetek s kompozicijskimi komentarji ne-nastopa Pomlad, ki je bil prvi izmed cikla štirih ne-nastopov, ki se bodo zgodili v letošnjem letu po Sloveniji, pod okriljem cikla Sluhodvod Zavoda Sploh; v sodelovanju z umetnikoma in v tem primeru vizualnima arhivarjema fotografom Petrom Fettichom in videastko Saro Rman iz kolektiva KELA ter v sklopu Bivalne rezidence za mlade umetnike v Švicariji Mednarodnega grafičnega likovnega centra, kjer imam priložnost ustvarjati med poletjem 2025 in 2027.

Za zvočni arhiv ne-nastopa so poskrbeli snemalec Jan Robek, mastering je naredil Jernej Babnik Romaniuk, izseke je izbral Fedja Saksida, tehnološko nas je podprl Matic Potočnik.

Zborovali pa so: Dušica in Mojca Zupančič, Darja Tome, Tina Valentan, Roman Modic, Sanja Kuveljić Bandić, Juliya Kohal, Fedja Saksida, Brigita Marko, Barbara Majcenič in Ewoud van Eetvelde.

Vabljeni pa to nedeljo, 21. junija ob 16-ti uri, ko bomo ob mejni reki Muri med Gornjo Radgono in Bad Radkersburgom, izvedli ne-nastop Poletje v sodelovanju s Pavlovo hišo in Kulturnim društvom Člen 7 za avstrijsko Štajersko.

Redna tedenska srečanja pa se bodo po poletnem oddihu nadaljevala Avgusta, ob nedeljah zvečer.

Lepo vabljeni, da se nam takrat tudi vi pridružite s svojimi telesi, glasovi in ušesi.

Oddajo sem pripravila pobudnica Zborovanja Tisa Neža Herlec, tehniciral pa je Vid.

Prijeten dan želim, ostanite v družbi Radia Študent!

Zvok je posnel Jan Robek, mastering je naredil Jernej Babnik Romaniuk, izseke je zbral Fedja Saksida.

Zborovanje je del cikla Sluhodvod Zavoda Sploh, v sodelovanju s prostorom KELA in pod okriljem rezidence za mlade umenike v Švicariji MGLC.