Nepričakovani vektorji prenosa – iztrebki in biorazgradljiva embalaža
... Za obnovo gozdov na Madagaskarju morda ključen raznos semen z iztrebki plazilcev ...
Semena v iztrebkih plazilcev bi bila lahko pomembna za razmnoževanje številnih vrst rastlin v propadajočem tropskem gozdu. Raziskovalna skupina iz Kjota je proučevala vlogo kuščarjev pri širjenju semen v degradiranem tropskem gozdu na Madagaskarju. Z raziskavo so želeli pretresti ustaljeno prepričanje v stroki, da so za raznos semen pomembni predvsem ptice in sesalci. Svoje ugotovitve so objavili v reviji Biotropica.
Raznos zaužitih rastlinskih semen z iztrebki živali imenujemo endozoohorija. Semena rastlin v naših krajih raznašata v glavnem voda in veter, v tropskih gozdovih pa jih najučinkoviteje raznašajo živali, zlasti sadjejede. Glede na do sedaj izvedene raziskave je za raznos semen na Madagaskarju najpomembnejši navadni rjavi lemur. Vendar lahko pri proučevanju endozoohorije zlahka spregledamo vlogo, ki jo odigrajo plazilci. Plazilci niso izključno sadjejede živali, ravno zato lahko naseljujejo tudi zelo osiromašena področja tropskih gozdov, saj njihova dieta ni odvisna od sadežev. Iz tega sledi hipoteza, da so pri raznosu semen lahko uspešnejši od ptic in sesalcev, kajti ti v propadajočih gozdovih zaradi pomanjkanja hrane in zavetja ne bi mogli preživeti.
Raziskovalke in raziskovalci so študijo raznosa semen z iztrebki plazilcev izvedli v tropskem suhem gozdu narodnega parka Ankarafantsika na severozahodu Madagaskarja. Izmed vseh vretenčarjev, ki poseljujejo ta prostor in za katere se ve, da jedo sadje in semena, so v študijo vključili tri endemične vrste kuščarjev. Ko so locirali mesta, kjer se kuščarji zadržujejo, so jih sprva opazovali. Najbolj jih je zanimalo, na kakšen način kuščarji nabirajo semena in sadeže rastlin. Nekatere izmed njih so nato ujeli in izvedli analizo semen v njihovih iztrebkih. Zbrana semena iz iztrebkov so nato tudi posadili in po letu dni ocenili, koliko semen je vzklilo.
Opazili so, da se različni kuščarji sadežev lotijo vsak po svoje, razlike pa so se pojavljale tudi znotraj iste vrste. Nekateri so sadje obirali z jeziki, drugi z ustmi, enim je bilo ljubše sadje z vej, spet drugi pa so pohrustali samo tiste sadeže, ki so že padli na tla. Skupno so ujeli skoraj štiristo kuščarjev, od teh pa so bila semena v iztrebkih prisotna pri približno dvajsetih odstotkih ujetih živali. Semena so pripadala tridesetim različnim vrstam rastlin iz trinajstih različnih družin, in prav vsa so po sajenju vzklila. Rezultati potrjujejo hipotezo, da so kuščarji pomembni za raznos semen številnih rastlinskih vrst. Z raznosom semen, ki nato vzklijejo, pa sooblikujejo floro tropskih gozdov na Madagaskarju. Čeprav je semen v njihovih iztrebkih manj kot pri bolje proučevanih raznašalcih semen, kot so ptice in lemurji, je gostota poselitve kuščarjev na otoku bistveno večja. Zlasti pa je večja tam, kjer sesalci zaradi osiromašenja gozdov ne morejo več preživeti.
/////////////////////////////
... Znanstveniki so preučili, ali gluten lahko prehaja v hrano iz bioembalaže ...
Gluten je večini ljudi znan kot tista sestavina kruha, ki testu omogoča raztegljivost, žvečljivost in mu daje teksturo. Pri manjšem delu prebivalstva pa povzroča imunski odziv, kar privede do preobčutljivosti na gluten oziroma celiakije. V izogib imunskemu odzivu morajo ti posamezniki paziti, da ne zaužijejo hrane z glutenom ali proizvodov, ki so bili z njim kontaminirani. Skupino znanstvenic in znanstvenikov iz Španije je zanimalo, ali je za ljudi s celiakijo lahko nevarna uporaba posode in pribora iz biorazgradljivih materialov, ki so danes pogosta alternativa plastični embalaži. Izsledke raziskave so oktobra lani objavili v reviji Journal of Agricultural and Food Chemistry.
Gluten je zgrajen kot elastično omrežje proteinov gliadina in gluteina, ki ju najdemo v žitih, denimo v pšenici, rži in ječmenu. Pri ljudeh s celiakijo povzroča gluten ob razgradnji v tankem črevesju avtoimunski odziv. To vodi do vnetja in poškodb črevesnih resic, dolgoročno tudi do slabšega privzemanja hranil, osteoporoze in rakavih obolenj. V izogib imunskemu odzivu je edina rešitev brezglutenska dieta, kjer gluten ni prisoten niti v sledovih. Smernice zaenkrat omejujejo gluten le za živila, ne pa tudi za druge izdelke iz žit, denimo rastlinske biomateriale, ki v zadnjih letih vse pogosteje nadomeščajo plastiko. Rastlinski plastični nadomestki so denimo vse pogostejši pri izdelavi krožnikov in pribora za enkratno uporabo ali embalaže za prehrambene izdelke. Mednje se uvrščajo tudi materiali, katerih glavna sestavina je z glutenom bogata pšenica.
Raziskovalna skupina iz Španije je poskušala ugotoviti, ali se lahko gluten iz embalaže, izdelane iz pšenice, prenese na hrano. Zanimalo jih je tudi, ali se gluten drugače prenaša na trdno in tekočo hrano. Vzorce posode iz biomaterialov so pred testiranjem najprej homogenizirali in segrevali, da se je gluten iz biorazgradljive posode izločil v tekočino. Podobno so naredili tudi z vzorci hrane, ki so jo za določen časovni interval pustili v posodi in jo mešali. Vsebnost glutena v raztopini so nato merili z imunološko metodo, ki jo poznamo pod kratico ELISA. Metoda deluje na osnovi specifične vezave protiteles na gluten v vzorcu. Pri dodatku ustreznega reagenta se obarvajo le tisti vzorci, v katerih je gluten prisoten. Obarvanje je sorazmerno s koncentracijo vezanih protiteles.
Raziskovalke in raziskovalci so prisotnost glutena zaznali le pri enem izmed osmih testiranih kosov biorazgradljive posode, čeprav so bili vsi narejeni iz materiala, ki vsebuje pšenico. Sklepali so, da vsebnost glutena v biomaterialu verjetno zmanjša nek korak v proizvodnji. Pri posodi, ki je vsebovala gluten, se je ta na hrano prenesel že v nekaj minutah po njenem stiku s posodo. Večje količine glutena so zaznali v tekoči hrani kot v trdni, pri obeh pa je bila koncentracija višja od smernic, določenih za brezglutensko hrano. Pri enem od testiranih živil, rastlinski smetani, je bila koncentracija glutena denimo stokrat večja od dovoljene.
Biorazgradljivi izdelki, kot so krožniki, pribor in embalaža, so torej potencialno nevarni za ljudi, ki jim uživanje glutena škoduje, saj se lahko gluten prenese na sicer brezglutensko hrano. Znanstvenice in znanstveniki poudarjajo, da kontaminacija hrane z glutenom ni osamljen problem – podobno bi lahko veljalo tudi za druge alergene, ki jih bomo v prihodnosti uporabljali v biomaterialih kot alternativo plastiki. Evropska regulativa zaenkrat ne zahteva, da se take izdelke primerno označi kot alergene. Hkrati pa je potrebna tudi večja odkritost glede samega proizvodnega procesa biorazgradljivih materialov, uporabljenih v prehrambeni industriji.
Semena je od iztrebkov potrpežljivo ločevala vajenka Maša. Pšeničnih krožnikov in njihovih strašnih stranskih učinkov se je začel bati vajenec Nejc.
Dodaj komentar
Komentiraj