An ban, pet podgan
Podgana je temna sestra dvojčica človeka, saj se najuspešneje razmnožuje tam, kjer človek neti vojne, osvaja ozemlja in širi svoje trgovske poti. Zrcaljenje človeka in podgane je v literaturi in filozofiji pogosto. Hans Zinsser v svoji knjigi iz leta 1935, »Podgane, uši in zgodovina«, podgano označi kot senco človeka, ki sledi človeškim odpadkom in njegovemu uničenju. Podgana je, tako kot človek, pravi Zinsser, najuspešnejša plenilka, oportunistična in uničujoča do vseh drugih oblik življenja.
Podgana se je učinkovito prilagajala človeku in vedno bolj zapletenim strukturam in omrežjem razvijajoče se civilizacije. Izrabljala je prometna omrežja in koristi urbanizma, da se je razširila, ter živela na račun velikih zalog človeške hrane in udobja človeških bivališč. Po drugi strani pa je človek nezahteven način njene vzreje in hitre reprodukcije postopoma začel izkoriščati v znanosti. Do zdaj je bila podgana zavoljo znanstvenega napredka že secirana, vivisecirana, izpostavljena elektrošokom, namerno okužena, poslana v vesolje, genetsko manipulirana in celo daljinsko nadzorovana z radijskimi valovi.
Pa vendar, kaj je prva misel, ki nam pade na pamet, ko pomislimo na podgano? Pomislimo na žival, ki jo zatiramo v sklopu nadzora škodljivcev ali na vektor prenosa bolezni. Asociacije z negativnim predznakom, ki spremljajo podgane, so družbeno privzgojene in večina razlogov zanje sega v 18. stoletje. Še preden so podgane okrivili za širjenje epidemij kuge, so jih v umetnosti uprizarjali kot znanilke bolezni. V začetku 20. stoletja, ko je bila podgana tudi znanstveno prepoznana kot prenašalka bolezni, pa je sovraštvo do podgane doživelo svoj vrhunec.
Kaj so bili vzroki, ki so vodili do oblikovanja naših, morda neutemeljenih predsodkov do podgan? To je bilo vprašanje, ki je glodalo naše misli in botrovalo nastanku znanstveno-podganje oddaje. Da bi nanj lahko odgovorili, se bomo v prvem delu oddaje vrnili v čas, ko na Zahodu še ni bilo podganjih populacij. Z njimi bomo na karavanah in trgovskih ladjah prepotovali dolgo pot z Vzhoda. Kritično bomo obsodili klavrno usodo podgan v poznem srednjem in zgodnjem novem veku. V drugem delu oddaje bomo razvozlali popolni preobrat njene vloge – iz nizkotne drhali je bila povzdignjena v sveto mučenico znanosti.
Taksonomsko spada rod podgan, Rattus, v razred sesalcev in red glodavcev. Glodavci predstavljajo 40 odstotkov vseh sesalskih vrst, kar se nedvomno smatra kot evolucijski uspeh. Prilagodili so se namreč na različne življenjske pogoje – živijo na vseh celinah z izjemo Antarktike. Red glodavcev od leta 1839 glede na potek mišice žvekalke delimo na mišim podobne glodavce, vključno s podganami, ježevcem podobne glodavce in vevericam podobne glodavce. Ta delitev je postala osnova za kasnejše natančnejše klasifikacije. Več stoletij biologi namreč niso ločevali med podganami in mišmi, pionir sistematike Carl Linné jih je v 18. stoletju denimo poimenoval s skupnim imenom Mus ali miš. Rod Rattus se uveljavi šele leta 1803, ko je Fischer von Waldheim podgane prvič taksonomsko ločil od miši. Rod podgan danes vključuje več kot 60 vrst. Vendar imamo, ko govorimo o podganah, navadno najpogosteje v mislih dve vrsti, in sicer črno podgano, Rattus rattus, in rjavo podgano, Rattus norvegicus.
Črna podgana je na Zahod pripotovala iz južne Indije, rjava podgana, ki je odporna na hladno vreme, pa najverjetneje izvira iz osrednje Azije. Zaradi slabe odpornosti črne podgane na mrzlo vreme velja okvirno pravilo; bližje kot smo ekvatorju, več je črnih in manj rjavih podgan. Širjenje teh dveh vrst natančno odseva sledí človeške zgodovine, saj je bilo premikanje podgane od prvih človeških civilizacij dalje odvisno od naših prometnih omrežij. Na podlagi arheoloških najdb lahko sklepamo, da so prve podgane na evropska tla prispele že na začetku bakrene dobe, vendar je stvarnih ostalin iz tega obdobja malo. Tisočletja do vzpona rimskega imperija so podgane živele v izoliranih, omejenih populacijah. Šele ko so Rimljani zgradili po tisoče kilometrov dolge kamnite ceste, so se lahko začele širiti proti notranjosti evropske celine. Podgane so se širile po porečju Rena in Rone v prvem in drugem stoletju našega štetja in z ladjami prispele vse do Britanskega otočja. V rimskih časih do zgodnjega srednjega veka so bile populacije podgan majhne, v obdobju od 11. do 15. stoletja pa so se močno povečale.
Urbanizacija in slabi higienski standardi srednjega veka so ustvarili popolne pogoje za eksplozijo podganjih populacij, ki so ji sledili tudi katastrofalni izbruhi kuge. Iz tega je sledila domneva, da je črna podgana igrala ključno vlogo pri širjenju epidemije med ljudmi kot gostiteljica bolh. Črno podgano so pomorščaki s čezmorskimi odpravami nato sredi 16. stoletja ponesli na obale Južne Amerike. Baskovski kitolovci pa so podgane razširili na sever vse do Labradorja. Angleži so v Severno Ameriko prinesli še več črnih podgan v začetku 17. stoletja, ki pa so se tako hitro množile, da so leta 1609 z uničenjem zalog hrane skoraj ogrozile obstoj prve angleške kolonije Jamestown v Virginiji. Tudi rjava podgana je v Ameriko prišla s trgovci in kolonialisti sredi 18. stoletja ter se razširila v notranjost celine. Lahko bi rekli, da podgane sčasoma postanejo neizbežna posledica kulturne in komercialne moči.
V enem izmed najzgodnejših poljudno-naravoslovnih del v angleškem jeziku, Historie of Four-Footed Beasts iz leta 1607, duhovnik Edward Topsell zlušči do takrat zbrano znanje o podganah, pri čemer jih od miši loči po velikosti in golem repu. V tistem času je bila na Britanskem otočju in v Evropi podgana že močno razširjena. Podgane glede na njihov habitat loči na kopenske in vodne. Uvrsti jih v široko kategorijo človeških škodljivcev – živali, ki poškodujejo človeka, so strupene in uničujoče. Poleg tega knjiga vključuje tudi napotke za zdravljenje s pomočjo živalskih telesnih delov in izločkov. Med drugim svetuje uporabo iztrebkov podgan za zdravljenje izpadanja las, vendar samo v primeru, ko podgana ni videti pohotna. Takratna splošna medicinska teorija je namreč narekovala, da so izločki živali v stanju spolnega vznemirjenja strupeni.
Tako v naravoslovnih kot družboslovnih vedah je čutiti jasen premik od vraževerja 17. stoletja k sistemski grozi pred podganami, ki se pojavi v 18. in nato še bolj izrazito v 19. stoletju. Nekateri sodobni pisci trdijo, da je bila podgana v 19. stoletju očrnjena, ker je ogrožala nova merila čistoče, ki jih je poostrila izgradnja mestnih kanalizacij. Ker so podgane iz jaškov dobesedno drle, so postale poosebitev podivjane umazanije, ki jo je družba želela ukrotiti. Postale so sinonim za proletariat z negativnim predznakom, za revne, preštevilne množice, ki živijo v kletnih prostorih.
Kljub temu so biologi tistega časa ugotavljali, da so podgane čiste živali, tudi ko živijo na najbolj umazanih mestih. William McGillivray je na primer menil, da so naravni nagoni črne podgane spremenjeni zaradi njene bližine človeku. Poudaril je, da če črna podgana ne bi živela ob človeku in bi ostala v gozdovih ter na pašnikih, bi bila očarljiva. Po McGillivrayevem mnenju je sobivanje podgane z ljudmi tisto, kar jih umaže. Poudari pa, da nimajo nobene uporabne vrednosti za človeka, ki bi uravnotežila njihovo tatinsko naravo ali jih naredila manj odbijajoče. McGillivray povzame protislovnost nekaterih stališč do podgane, ki so še danes aktualna; podgana je čista žival, ki živi sredi naše umazanije. Je inteligentno bitje brez očitne uporabnosti za človeka. Je žival, ki se naseljuje v človeško okolje in ga izkorišča zase. Navsezadnje podgana obravnava ljudi tako, kot ljudje obravnavajo druge živali. Od njega ima korist, vendar ne nudi ničesar v zameno. Je utelešenje neskončne potrošnje.
Sovraštvo in zaničevanje podgane, na katerega naletimo v poročilih od 18. stoletja dalje, verjetno res izvira iz novih higienskih standardov. Vendar je zelo verjetno tudi, da so novoveškega človeka odbijale določene lastnosti te vrste, ki jih je sam imel za družbeno nespodobne (Freud, Elias, Foucault). To sta hiperseksualnost in požrešnost. Eden bolj bizarnih izračunov, ki je bil v 19. stoletju pogosto citiran, narekuje, da bi par podgan v desetih letih lahko ustvaril potomstvo 48 trilijonov podgan (48.319.698.843.030.344.720). Izračun pripisujejo Fischerju von Waldheimu in se je pojavljal v poročilih kmetijskih uradov tistega časa. Služil je kot dokaz za neomejeno širjenje podgan in so ga tako izrabljali kot propagando za legitimizacijo podganjih pobojev. Podgane so združevale tabu spolne in prehranjevalne nenasitnosti.
Darvinistični znanstveniki so spolno razpuščenost in neomejen apetit neposredno povezovali s kanibalizmom, kanibalizem pa uporabljali kot dokaz za moralno degeneracijo vrste, ki jo je treba uničiti. Podgana je bila zaničevana, ker je postala preštevilna, kruta in seksualizirana. Poleg tega so znanstveniki v času tretje pandemije kuge konec 19. stoletja, ki se je širila iz Kitajske prek trgovskih ladij, prvič dokazali, da je za bolezen kriva bakterija, kmalu zatem pa še, da se bakterije s podgan na človeka lahko prenašajo z bolhami. Najbrž ni težko uganiti, da je ta ugotovitev zacementirala usodo podganjih pobojev v 20. stoletju.
V drugem delu oddaje se bomo od bolezni in razžalitve novoveške podgane obrnili k občudovanju in čaščenju moderne podgane, ki v znanosti postane kakor manjša, pospešena različica človeka. Glodajte predsodke do podgan z nami tudi po kratkem glasbenem premoru.
Pozdravljeni, ljubitelji podgan, miši, uši, bolh in kač ter ostalih škodljivcev. Pregrizli smo se do drugega dela oddaje o usodi podgan v človeških rokah. Smo v tistem trenutku v zgodovini, ko se človeku zahoče iz podgane iztisniti plemeniti cilj. Sledi poglavje – podgana in znanost.
Z razvojem znanosti se vloga podgane v človeški družbi povsem predrugači. Od prve zabeležene sekcije leta 1621 do objave njenega celotnega genoma leta 2004 se v štirih stoletjih znanje o podgani stalno nadgrajuje. Danes je laboratorijska podgana nepogrešljiv primer modelnega organizma za uporabo v poskusih na živalih. Po navedbah Evropske komisije iz leta 2023 so predstavljali glodavci na področjih, kot so nevroznanost, fiziologija in toksikologija, 53 odstotkov vseh živali, uporabljenih v bazičnih raziskavah v Evropi. V letu 2023 so bile v raziskavah najpogosteje uporabljene miši, nato ribe, na tretjem mestu pa so bile podgane.
Miš in podgana sta priljubljeni eksperimentalni živalski vrsti predvsem zaradi svoje široke dostopnosti, nizkih stroškov vzreje, kratkega reprodukcijskega cikla in neobčutljivosti na življenje v ujetništvu. Poleg tega s človekom delijo določene sorodnosti v anatomskih, fizioloških in genetskih lastnostih. Podgane, miši in ljudje imajo približno 20.000 genov, od katerih je med vsemi tremi vrstami 95 odstotkov medsebojno sorodnih. Miši so zaradi enostavnejše in cenejše vzreje navadno pogosteje izbrana žival. Podgane pa so zaradi svoje velikosti primernejše v študijah srčno-žilnih obolenj oziroma zaradi bolj družabnega vedenja v vedenjskih študijah. Prav tako jih pogosteje vključujemo v eksperimente, ki proučujejo posledice debelosti, sladkorne bolezni, in v toksikološke študije, saj so bolezenski mehanizmi v tkivih podgane bolj primerljivi s tistimi v človeških tkivih.
Prvi zabeleženi primer poskusa na glodavcih je bil esej Roberta Boyla iz leta 1660. Esej opisuje zasnovo poskusa, v katerem je Boyle miši, ptice in žuželke vstavil v komoro s črpalko za izsesavanje zraka in opazoval učinke pomanjkanja zraka na različnih živalih. Njegova predpostavka je bila, da bo miš, ki živi v ozkih luknjah z zelo majhnim dotokom svežega zraka, zdržala dlje kot druge živali. Poskus je pokazal, da vse toplokrvne živali brez zraka hitro poginejo. Čeprav poskus ni vključeval podgane, je združeval osnovne principe znanstvenega preskušanja v fiziologiji: nadzorovano in zaprto okolje, manjšo poskusno žival za lažje rokovanje ter ponovljivost.
Četudi je Boyle v svojem znanstvenem eksperimentu prvič uporabil glodavca, je minilo še kar nekaj časa, preden je na laboratorijski mizi prvič stala albino podgana. Laboratorijske podgane izvirajo iz vrst rjave podgane, ki so jo povsem ločeno udomačili sprva na Japonskem in kasneje v Evropi. Iz literature je mogoče trditi, da je udomačevanje podgane na Japonskem potekalo v 17. stoletju, morebiti pa se je izvajalo že prej. Podgane so udomačevali v ljubiteljske namene kot okrasne živali. Iz ilustracij vzrejnih priročnikov iz leta 1654, iz obdobja Edo, je mogoče sklepati na videz kletk, v katerih so vzrejali okrasne podgane, in barvne vzorce na njihovih kožuhih, na podlagi katerih so jih selekcionirali.
Na Zahodu so podgano sprva udomačili za zabavljaško industrijo in ne za znanstveno raziskovanje. V 19. stoletju so se v Veliki Britaniji in Ameriki namreč razmahnile tako imenovane podganje jame. To so bile manjše arene, kjer so prirejali boje med terierji in podganami. Med bojem je bil terier v bitki s časom in desetinami podgan, ki jih je moral pobiti. Ker so za ta šport potrebovali veliko število živali, so divje podgane začeli namensko vzrejati. V manjšem obsegu so postale take arene priljubljene tudi v Franciji, medtem ko se v nemške in avstrijske dežele niso razširile.
Udomačene podgane na Zahodu večinoma niso doživele srečnega konca. Če jih niso spustili v podganjo areno, so jih žrtvovali za hrano drugim mesojedim živalim v ujetništvu, predvsem velikim plazilcem. Kljub temu se je vzporedno z masovno vzrejo podgan za krvave športe in krmo izoblikovala ljubiteljska vzreja albino podgan, ki so jih posamezni rejci odbirali na podlagi belega kožuha in krotkega značaja. Ti rejci so izoblikovali genski bazen posameznikov z mutacijo gena za sintezo barvila melanin, katerih samice so kotile velika legla, imeli pa so tudi manjši strah pred človekom. Udomačena bela podgana, ki je tako nastajala, je bila vodljiva in krotka, izgubila je nagon za preživetje in tako kmalu postala idealna ujetnica, ki jo je znanost kasneje le posvojila.
Zgodnjo uporabo podgan za poskuse je zbral, proučil in leta 2000 objavil veterinar Hans J. Hedrich. Prvi znanstveni poskusi na podganah segajo vsaj v leto 1828, ko so bile del prvih nutricističnih študij o postenju in beljakovinah. Študije o beljakovinah so ugotavljale, ali lahko živali živijo izključno na dieti iz beljakovin, brez uživanja drugih hranil. Prvi uradno dokumentiran in objavljen znanstveni eksperiment na podganah pa je študija o učinkih odstranitve nadledvične žleze pri albino podganah iz leta 1856. S to študijo je postala podgana prepričljiva živa epruveta tudi za prihodnje kirurške in endokrinološke študije. Kljub temu so bile podgane v Evropi in Severni Ameriki pred letom 1890 v poskuse vključene le občasno.
O razvoju podgane kot pravem modelnem organizmu v fizioloških raziskavah lahko pričnemo govoriti šele z začetkom 20. stoletja. Zanj sta bila ključna Henry H. Donaldson in Milton Greenman z inštituta Wistar v Filadelfiji. Znanstvenika sta vzredila prve linije laboratorijskih podgan iz osmih albino podgan, ki sta jih kupila od ljubiteljskih rejcev in uvozila iz Evrope. Nekaj let za njima je znanstvenica Helen Dean King z istega inštituta prva pričela vzrejati albino podgane z metodo parjenja v sorodstvu, čemur v stroki pravimo inbriding. V desetih letih je uspešno vzredila dve ločeni liniji, katerih živi osebki so bili 38. generacija zaporednega inbridinga in zato genetsko enaki. Te podgane niso vedele, da se bodo v zgodovino zapisale kot vzhajajoče zvezde genetsko standardiziranih linij, ki v znanosti omogočijo uporabo istega telesa ob različnem času in v različnih laboratorijih.
Prve ustanove za vzrejo podgan in drugih laboratorijskih živali kakopak niso zagotavljale pogojev sterilnosti in standardiziranosti, kakršne zahtevamo danes. Kljub temu že sredi 20. stoletja nastanejo vsa podjetja, ki še danes obvladujejo svetovni trg vzreje laboratorijskih živali. Eno izmed teh podjetij je leta 1947 ustanovil Henry Foster in ga poimenoval Charles River Laboratories. Foster za vzrejo podgan v svojem podjetju prvič uvede stroge higienske protokole z uporabo bariernih sistemov za preprečevanje okužb. To podjetju omogoči vzrejo podgan, ki so brez specifičnih patogenih mikroorganizmov, pravimo jim tudi SPF podgane. Podgana se tako iz vzrejne živali prelevi v standardiziran tehnološki produkt z natančno določenimi specifikacijami.
Vsega skupaj je danes v bazi podatkov Rat Genome Database registriranih skoraj sedem tisoč različnih linij podgan. Od tega je več kot dva tisoč inbridiranih in več kot 10 hibridnih linij ter na stotine tako ali drugače gensko spremenjenih linij. Na trgu je mogoče kupiti denimo podgane z dodatnimi kopijami genov, podgane z izbitim genom, pri katerih je izbrani gen odstranjen ali utišan, podgane s prenesenim celotnim kromosomom ali na primer brezdlačne podgane, ki ne proizvajajo T-celic imunskega sistema za študije kožnih tumorjev in imunološke študije.
Za doseganje določenih znanstvenih ciljev se je v genom laboratorijskih linij podgan močno posegalo in jim na primer ošibilo imunski sistem ali kompromitiralo fiziologijo organov. Pripadniki linij takih podgan so tako v nekaj desetletjih postali živali, ki zahtevajo enega strožje nadzorovanih okolij za uspešno vzrejo. V prihodnosti se verjetno obetajo še strožje nadzorovani pogoji vzreje, saj se vzreja usmerja od splošnih linij proti individualno prilagojenim linijam za določeno proučevano bolezen.
Eksperimenti na podganah so postajali že v drugi polovici 19. stoletja vse okrutnejši, znanstveniki pa vse bolj radovedni. Ker je podgana nadomestila človeka v poskusih, ki bi bili na človeku neetični, njihova uporaba pa ni naletela na nikakršne družbene in etične zadržke, so poskusi silili tja, do koder je segala znanstvenikova domišljija. Šele 21. stoletje laboratorijski podgani pripiše status čutečega bitja tudi na ravni zakonodaje in etike. Na Zahodu in nato tudi drugod v veljavo stopijo strožji predpisi, ki temeljijo na načelu 3R. Kratica izhaja iz angleških besed, Replacement, Reduction, Refinement, ki znanstvenike zavezujejo k humanemu ravnanju z laboratorijskimi živalmi.
Nekatera sodobna dognanja o podganah rušijo stoletja stare predsodke, ki še danes določajo podobo podgan v človeški domišljiji. Novejše matematično modeliranje, arheološke in epidemiološke študije na primer preizprašujejo upravičenost krivde, ki so jo podgane na svojih plečih nosile skozi stoletja. Za širjenje epidemij kuge v srednjem in novem veku naj bi bili namreč skoraj izključno odgovorni človeški zajedavci, kakršni sta bolha in uš, ki sta se med ljudmi prenašali samo z neposrednim stikom in ne preko podgan.
Podgane imajo neverjetno sposobnost genskega prilagajanja in prilagajanja na nova okolja, zato jih lahko upravičeno štejemo med inteligenta bitja. Od objave prvega osnutka genoma rjave podgane pa do danes je bilo objavljenih več novejših in natančnejših rezultatov sekvenciranja njenega genoma. Objavljeni podatki pričajo o tem, da se genom divjih podgan v naravi prilagaja trikrat hitreje od človeškega. Za to so odgovorni trije dejavniki, in sicer hitra reprodukcija, močan selekcijski pritisk ter povečano število nevtralnih mutacij in strukturnih preureditev kromosoma. Med večtisočletnim sobivanjem s človekom so podgane tako razvile neverjetno sposobnost razstrupljanja toksičnih snovi v jetrih ter izvrstnega voha pri iskanju novih virov hrane. Podgane so se torej bližini človeka ves čas izjemno uspešno prilagajale.
Ljudje pa smo v manj kot štiristo letih prakticiranja znanosti na podganah na račun uporabe njihovih teles spoznali vse od anatomske strukture organov, genetskega ozadja in patogeneze raznovrstnih bolezni, odziva na toksične in zdravilne učinkovine, pa do zapletenega delovanja živčnega sistema med učenjem, čutenjem in pomnjenjem. Število podgan, ki so bile v dvajsetem stoletju uporabljene v znanosti, je nepreštevno. Samo v letu 1978 so, denimo, v Veliki Britaniji za znanstveni napredek žrtvovali več kot štiri milijone miši in podgan. Podoba podgane se v nekem trenutku na prelomu 19. stoletja iz roparja hrane, prenašalca apokaliptičnih epidemij in uničevalca domov preobrazi v nezamenljivo orodje eksperimentalne znanosti in razvoja zdravil. Ob tem pa si je vredno zapomniti, da so telesa podgan po besedah pisatelja Johnatana Burta iz knjige Rats po eni strani fluidna, po drugi pa premikajo meje. Naplavljajo se preko ali glodajo skozi ovire, tako resnične kot zamišljene. V sebi pa nosijo temno vitalnost, ki jo navkljub stalnemu nadzoru in pobojem človek ne more uničiti.
Podgane so se potožile Maši.
Misli in besede ji je nato uredil LukaS.
Lektoriral jih je Aleš.
Nastalo oddajo je tehniciral Oli.
Brali sva jo Lučka in Katja.
V oddaji smo poslušali efekt Naoshima Squeeking izvajalca klangstrand.
Dodaj komentar
Komentiraj