Blok študentskih mnenj
Kaj pa univerza: Kako za svojo neuspešno habilitacijo okriviti mnenja študentk?
Pred približno mesecem dni je bil na platformi Substack objavljen dopis, vsebina katerega Univerzo v Ljubljani obtožuje političnega obračunavanja z zaposleno. Tarča tega naj bi bila avtorica objave, docentka slovenistike na Filozofski fakulteti Saška Štumberger. Ta je fakulteto in univerzo obtožila, da ji habilitacije nista podaljšali zaradi njenih desnih političnih stališč in nasprotovanja progresivnim politikam fakultete. Za to naj bi fakulteta izkoristila negativna mnenja študentk.
Štumberger je v svojem zapisu poudarila predvsem svoje nasprotovanje propalestinskemu gibanju na univerzi. V preteklosti je bila Štumberger tudi ena izmed nasprotnic uvajanju ženskega slovničnega spola kot nevtralnega spola v dokumentih Filozofske fakultete. Nasprotovala je tudi uvajanju podčrtaja za izražanje nebinarnosti v pisnih besedilih. Filozofska fakulteta je v odzivu na naša vprašanja očitano pristranskost v celoti zanikala.
Dobršen del zapisa Štumberger temelji na dvomu v legitimnost študentskih mnenj, zato smo se o docentkinih pedagoških praksah pogovorile tudi z nekaj študentkami, ki jih je poučevala. Vse študentke so želele ostati anonimne, njihova imena pa hranimo v uredništvu. Zgodba, ki so nam jo povedale, se sklada z očitki, na podlagi katerih je habilitacijska komisija zavrnila ponovno izvolitev v naziv docentke.
Iz zapisa, ki ga je Štumberger objavila na platformi Substack, je razvidno, da je habilitacijska komisija univerze v točki, ki ocenjuje kandidatkin odnos do študentk, zapisala, citiramo: »Po mnenjih v študentskih anketah iz VIS-a je izpolnjevanje tega kriterija presoje pedagoškega dela kandidatke najbolj problematično. Večkrat je omenjeno izpostavljanje napak študentov pred celotnim letnikom ob hkratnih neprimernih komentarjih o nesposobnosti in neznanju ter zmerjanje študentov.« Konec citata. Večina študentk, ki so govorile z nami, je podala vsebinsko enake komentarje glede kandidatkinega odnosa. Po naših informacijah naj bi docentka leta 2023 med učno uro tudi izjavila, da študentke iz republik nekdanje Jugoslavije nikoli ne bodo dobre učiteljice slovenščine.
Kot najbolj problematičen je bil izpostavljen kandidatkin odnos na ustnih izpitih. Prav v času docentkine habilitacije je bila na fakulteto vložena tudi anonimna pritožba več študentk slovenistike na eno izmed ustnih ocenjevanj pri Štumberger. Po naših informacijah naj bi ji očitale, da je na izpitu padlo veliko študentk, kar pa naj ne bi izviralo iz njihovega neznanja, ampak docentkine slabe volje. Ta naj bi med izpitom iskala neznanje in študentke z negativno oceno ocenila zelo hitro, zaradi manjših napak in lukenj v znanju. Prav tako naj bi se do študentk na izpitu obnašala nekorektno ter izpostavljala in negativno komentirala njihove napake in neznanje, s čimer je ustvarjala napeto vzdušje. Mnenje, izraženo v pritožbi, so v svojih izjavah podprle tudi nekatere študentke, s katerimi smo govorile med pripravo oddaje. Da se takšno mnenje o Štumberger pojavlja že dlje časa, nakazuje izpoved njene bivše študentke, ki je slovenistiko študirala v koronskih časih. Ta je kljub želji po dokončanju študija smer študija spremenila izključno zaradi odnosa docentke na izpitih.
Z vprašanjem, ali so prejeli omenjeno anonimno pritožbo študentk slovenistike in ali so ob prejemu ukrepali, smo se obrnile na ljubljansko Filozofsko fakulteto. Na fakulteti so prejem anonimne pritožbe potrdili. Odgovorili so nam, da je ocenjevanje študentk strokovno opravilo, v katerega se vodstvo fakultete ne more in ne sme spuščati. Edini možen postopek v primeru očitkov, povezanih z ocenjevanjem, je tako ugovor zoper oceno. Po prejetju pritožbe naj bi se sicer o njeni vsebini s Štumberger pogovorila takratna predstojnica oddelka in zapis pogovora poslala študentski predstavnici. Takratno ukrepanje trenutno vodstvo fakultete ocenjuje kot ustrezno.
Štumberger na naša vprašanja o konkretnih primerih študentk, ki smo jih izpostavile v oddaji, ni odgovorila neposredno. Nam je pa v odgovoru posredovala svoj pisni »Zagovor pred odpovedjo pogodbe za nedoločen čas zaradi nesposobnosti«. V njem je ponovno izrazila dvom o legitimnosti anonimnih komentarjev študentk, ki sta jih ob zavrnitvi prošnje za habilitacijo kandidatke upoštevala habilitacijska komisija in Senat Univerze v Ljubljani. V zagovoru je poudarila tudi pozitivno mnenje študentskega sveta kemijske fakultete, kjer je prav tako poučevala. Večjih težav v docentkinem pedagoškem delu ni izpostavila niti študentka omenjene fakultete, s katero smo govorile.
Štumberger je izpostavila tudi svoje nadpovprečno raziskovalno in strokovno delo. Za tega lahko tudi sami iz objavljenega gradiva sklepamo, da je dosegalo merila za habilitacijo. Toda Merila za volitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev ter sodelavcev UL poleg preverjanja znanstvene in strokovne usposobljenosti določajo tudi preverjanje pedagoške usposobljenosti. Od osmih pedagoških meril je habilitacijska komisija presodila, da Štumberger ni izpolnjevala treh. Iz odsekov odločitve habilitacijske komisije, ki jih je objavila Štumberger, je razvidno, da je prva takšna točka razumljivost in sistematičnost predavanj, vaj, seminarjev, konzultacij in preverjanj znanja. Druga negativno ocenjena točka je kandidatkin odnos do študentk, tretja pa z dokazili potrjeno pedagoško usposabljanje. Pri prvih dveh točkah se je habilitacijska komisija sklicevala predvsem na pisna mnenja študentk v portalu VIS. Pri zadnjem pa so izpostavili, da ustrezna dokazila niso priložena. Kandidatka je v svoji pritožbi, ki jo je kasneje objavila na platformi Substack, poudarila, da je potrdila priložila. Predvsem pa je izpostavila dvom o legitimnosti komentarjev na portalu VIS in se osredotočila na številčne ocene njenega dela, ki jih je ocenila za dobre.
Vrednotenje ocen je opredeljeno v Metodoloških pojasnilih k študentskim anketam UL, ki navajajo, da se vsa povprečja ocen pod 3,0 štejejo za negativno, povprečja pod 4,0 pa nakazujejo, da obstaja prostor za izboljšanje. Med povprečnimi ocenami, ki jih je Štumberger objavila na platformi Substack, je zaznati več ocen pod mejo 4,0.
Del habilitacijskega postopka je tudi mnenje študentskega sveta o pedagoškem delu kandidatke. Članice Študentskega sveta Filozofske fakultete so nam razložile, da mnenje podajo po ustaljenem postopku. Ta obsega pregled ocen in komentarjev v anketah VIS ter pripravo in analizo standardiziranega vprašalnika na platformi 1ka. Pri tem so zaradi dvoma o legitimnosti 1ka anket poudarile, da so vprašanja pregledali habilitacijski organi in jih potrdili kot ustrezna. V okviru priprave negativnega mnenja v Študentskem svetu FF dodatno izvedejo pogovor s kandidatko, ki se ji očita pomanjkljivo pedagoško delo, in ji predlagajo konkretne izboljšave. Na podlagi mnenj študentk nato ocenijo, ali je kandidatka upoštevala predloge študentskega sveta, in premislijo, ali želijo pri negativnem mnenju vztrajati. Članica Študentskega sveta FF nam je zatrdila, da rezultatov internih 1ka anket ne posredujejo nobenim organom fakultete ali univerze. Tako na odločitev organov univerze niso mogli vplivati. [28. 4. 2026 in 4. 5. 2026, *] Omembe vredno je tudi, da akti univerze študentskemu svetu dovoljujejo, da svoje mnenje oblikuje neodvisno od rezultatov študentskih anket, če odstopanje izčrpno obrazloži in utemelji.
Ker je bilo oddano prepozno, na habilitacijo Štumberger mnenje študentskega sveta sicer ni imelo nobenega vpliva. Mnenje študentskega sveta sicer predstavlja le eno od osmih točk, ki jih pri vrednotenju pedagoškega dela kandidatke ocenjuje habilitacijska komisija. Na Univerzi v Ljubljani so nam potrdili, da so bile v preteklosti v redkih primerih habilitirane tudi kandidatke, ki jim je študentski svet izdal veljavno negativno mnenje. Tudi Štumberger je v svojem zapisu izpostavila, da je bila ena izmed kandidatk za docentko na Filozofski fakulteti habilitirana kljub negativnemu mnenju študentskega sveta. Tudi v tistem primeru naj bi bilo mnenje zavrženo, ker je bilo sprejeto po izteku roka. Univerzo v Ljubljani smo prosili za komentar o različnih izidih habilitacij omenjenih kandidatk. V odgovoru so se na univerzi sklicali na avtonomijo habilitacijske komisije in njenih članic.
Rektorat ljubljanske univerze je v odgovorih zavrnil vse očitke, da bi na odločitev habilitacijske komisije in senata univerze vplivala politična prepričanja kandidatke. Kot sporno so označili tudi kandidatkino objavljanje izsekov izdane odločbe na javno dostopno spletno stran. Pri tem so se sklicevali na prakso sodišč, saj sodne odločbe niso v celoti javno objavljene, temveč so javno dostopni le izsledki posameznih odločb. Zaradi pomanjkanja dostopa do celotne dokumentacije, ki je po aktih univerze zaupna, torej težko sodimo, kaj je bil končni razlog za zavrnitev habilitacije Štumberger.
Je pa Štumberger z odzivom poskrbela za drug neljub dogodek. V svojem zapisu na platformi Substack je namreč poimensko izpostavila predstavnici študentskega sveta, ki sta se podpisali pod negativno mnenje. V tem težko vidimo kaj drugega kot nameren pritisk na voljene predstavnice študentk. Poimensko izpostavljanje študentskih predstavnic je v izjavi za javnost obsodila Filozofska fakulteta, v odgovoru na naša vprašanja pa tudi Univerza v Ljubljani. Na obeh institucijah so poudarili, da študentske svetnice mnenj o pedagoški usposobljenosti ne podpisujejo kot zasebnice, temveč kot voljene predstavnice najvišjega študentskega organa fakultete. Na fakulteti so na vprašanje glede preprečevanja takšnih pritiskov odgovorili, da v notranjih univerzitetnih in fakultetnih aktih posebni ukrepi za zaščito študentskih predstavnic niso predvideni, a si prizadevajo, da študentkam v takšnih primerih stojijo ob strani.
Glede na to, da je celotna dokumentacija o habilitaciji Štumberger tajna, končni razlogi za odločitev zavrnitve habilitacije ostajajo skriti v birokraciji univerze, se pa mnenja študentk, ki smo jih pridobili na redakciji, skladajo s konkretnimi očitki habilitacijske komisije. Problematično ostaja poimensko izpostavljanje voljenih predstavnic študentk in prevpraševanje legitimnosti temeljev sistema študentskih mnenj.
* Od anonimne svetnice smo naknadno izvedele, da so, po njenih informacijah, v tem primeru rezultati 1ka anket bili izjemoma posredovani habilitacijski komisiji, za kar zagotavlja, da sicer ni običajna praksa. Na podlagi dodatnih informacij, ki izražajo dvom v prvotno trditev, trditev umikam.
********************
Pod katedrom: Kdo se boji mnenja študentk
V prvem delu današnjega univerzitetnega bloka ste lahko prisluhnile konkretnemu primeru habilitacijskega postopka, v drugem delu pa se bomo komentatorsko lotile vloge študentskih mnenj v postopku habilitacije. Kot bomo ugotovile v nadaljevanju, docentka Saška Štumberger namreč ni prva in verjetno tudi ne zadnja visokošolska predavateljica, ki je podvomila o legitimnosti študentskih mnenj.
Leta 2014 je tako odmeval primer docentke, ki naj bi jo odpustili zaradi domnevno nepravilno napisanega študentskega mnenja. V članku časopisa Delo z naslovom »Razkrivamo, kako se trguje pri profesorskih nazivih« je bilo izpostavljeno, da je leta 2013 Študentski svet Fakultete za gradbeništvo in geodezijo izdal negativno mnenje, ki naj bi anonimni docentki očitalo nedostopnost v času govorilnih ur in tudi siceršnji vzvišen, žaljiv, ciničen in nekorekten odnos, nejasna navodila na izpitih in spreminjanje kriterijev pri ocenjevanju. Dejstvo, da to ni bilo docentkino prvo negativno mnenje, je bilo v članku obravnavano le bežno, več prostora je bilo namenjenega vzpostavljanju dvoma o legitimnosti študentskega mnenja. Zanimivo pa je, da je novinarka kot problematično orisala neodzivnost predstavnic študentskega sveta na njena vprašanja, čeprav je od tajnice fakultete prejela odgovor, da se študentke nočejo izpostavljati zaradi velikega pritiska in napovedane tožbe odpuščene docentke.
Na dogajanje se je takrat z zapisom »Mešetarjenje s študentskimi mnenji« na portalu Kvarkadabra odzvala tudi Urša Opara Krašovec, ki naj bi po podatkih, objavljenih na spletni strani ljubljanske Fakultete za elektrotehniko, opravljala naloge znanstvene svetnice na omenjeni fakulteti, čeprav so se leta 2020 v javnosti pojavile informacije, da naj bi bila s tega mesta odpuščena. Tudi ona je takrat problematizirala dejstvo, da lahko študentski svet pri izdaji mnenja upošteva tudi neformalne informacije, ki jih pridobi od študentk.
Junija lani je s člankom »Ko se profesorji bojijo študentov« študentska mnenja problematiziral tudi portal Domovina.je. V uvodu sicer zaklenjenega članka tako avtor navaja mnenje anonimne docentke. Ta je za prispevek dejala, citiram: »Poznam kolega, ki že več let ni dal nobenemu študentu negativne ocene na izpitu.« Konec citata. Anonimna docentka naj bi pri docentih in izrednih profesorjih tudi opažala, citiram, »da se jih en del dobesedno boji študentov oziroma se bojijo njihovih negativnih ocen, ki imajo zanje lahko hude posledice v postopkih habilitacije«. Konec citata. V prikladno spregledano dejstvo, da ta domnevni strah v odnosu profesorica – študentka nikakor ni enosmeren, se bom poglobil v nadaljevanju komentarja.
Za zadnji napad na legitimnost študentskih mnenj pa so v torek poskrbeli nekateri redni profesorji ljubljanske univerze. Redni profesor na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Žiga Turk je namreč na svojem blogu na platformi Substack objavil komentar dogajanja ob neuspešni habilitaciji Štumberger z naslovom »So univerze še trdnjave svobodne misli?«. Le kakšno uro kasneje je bil komentar poobjavljen na portalu Domovina.je. Turk je v članku objavil tudi odprto pismo ljubljanski univerzi, pod katero se je skupaj z njim podpisalo 21 rednih profesoric univerze.
V njem podpisnice pričakovano problematizirajo tudi legitimnost anonimnih študentskih mnenj. Čeprav pravijo, da sicer podpirajo obstoj študentskih mnenj, je namen zapisanega očiten. Mnenja študentk naj služijo le za popravke pedagoškega dela, nikakor pa ne smejo predstavljati podlage za odločitve, ki bi lahko vplivale na življenja profesoric. Pri argumentu glede anonimnosti študentskih mnenj ne gre prezreti dejstva, da pri vsaki oddaji, v kateri se v redakciji kritično lotimo ravnanja profesorja, fakultete ali univerze, le redke študentke izrazijo pogum in ob izjavi ne zahtevajo anonimnosti. Morda to torej ni le vprašanje poguma, temveč vprašanje ranljivosti študentskega položaja ob izražanju kritike profesorjev.
Za razliko od rednih profesoric, ki so, kot ugotavlja Turk, v večini primerov pred morebitno kaznijo ali izsiljevanjem varne ali, če prevedem v študentski žargon, nedotakljive, je med študentkami še kako prisoten občutek, da se bo dotična ali katera druga profesorica za javne kritike maščevala na izpitu. Iz lastnih izkušenj lahko zatrdim, da je strah pred maščevanjem fakultete in njenih zaposlenih prisoten tudi med študentskimi svetnicami, ki za razliko od profesoric pri opravljanju svojega dela nimajo nobene pravne zaščite.
Na tej točki bi se rad dotaknil tudi očitno pristranske analize študentskih ocen v javnem pismu. Vsaj upam, da je obravnava namerno pristranska in ne izraža le temeljnega nepoznavanja sistema analize študentskih ocen 21 rednih profesoric univerze. Na tej točki bi avtorice in podpisnice odprtega pisma spomnil na lestvico povprečnih ocen, določeno v Metodoloških pojasnilih k študentskim anketam UL. Ta povprečne ocene pod 3,0 določa za negativne, pozitivne povprečne ocene pod mejo 4,0 pa naj bi nakazovale, da obstaja prostor za izboljšanje. Na drugi strani metodološka pojasnila za visoka povprečja definirajo povprečne ocene med 4,5 in 4,7, za posebej visoke pa povprečne ocene med 4,8 in 5,0, ki je tudi najvišja možna ocena. Na podlagi katerih meril so avtorice odprtega pisma povprečne ocene med 3,8 in 4,5 označile za visoko povprečje ocen, torej ostaja odprto vprašanje. Iskreno upam, da za merilo niso služila lastna povprečja ocen avtoric.
Poleg tega upam, da avtorice pri svojem, glede na njihov status očitno odličnem raziskovalnem in strokovnem delu bolje pregledajo podatke, kot so jih pregledale pri pisanju odprtega pisma. Iz ocen, ki jih je Štumberger objavila na platformi Substack, je namreč razvidno, da so avtorice spregledale kar osem povprečnih ocen v razponu od 3,4 do 3,7, torej tik pod visokim povprečjem ocen, navedenem v odprtem pismu. Obstaja seveda tudi možnost, da so avtorice operirale z drugimi, načeloma tajnimi podatki o vsebini anket, do katerih običajni smrtniki zaradi varovanja osebnih podatkov kandidatke nimamo dostopa.
Ob predpostavki, da so avtorice pisma prebrale le javno dostopno gradivo, ki ga je objavila docentka, ostaja odprto tudi vprašanje, zakaj so spregledale očiten negativen trend povprečnih ocen v komponenti korektnosti. Naj spomnim, da so se glavni očitki habilitacijske komisije, ki jih lahko razberemo iz javno dostopnega gradiva, nanašali ravno na odnos kandidatke do študentk, ocene tega pa so profesorici skozi čas upadale od visokih do negativnih.
Zanimivo je tudi dejstvo, da se v tem primeru stranka, ki ima na univerzi neprimerljivo več pravic od druge – torej profesorica v primerjavi s študentko –, počuti, da je bolj ogrožena. Da so študentke v tem odnosu izrazito podrejene, izkazujejo poročila zaupnih oseb. Iz javno dostopnega Poročila rektorja Senatu Univerze v Ljubljani o delu zaupnih oseb na UL v letu 2025 in enakega poročila iz leta 2024 je razvidno, da študentke v vlogi domnevnih kršiteljic nastopajo v 11 do 20 odstotkih primerov, medtem ko zaposleni na univerzi nastopajo v 68 do 87 odstotkih primerov. O točnih statističnih podatkih žrtev zaupne osebe v poročilih ne poročajo. Razvidno pa je, da so domnevne kršiteljice v večini primerov hierarhično nadrejene oziroma vsaj hierarhično enakovredne žrtvam. Strahu, da bi študentke v večjem obsegu šikanirale zaposlene, tako na podlagi poročil zaupnih oseb ni zaznati. Prej je mogoče iz njih razbrati šikaniranje v obratni smeri.
Priporočila zaupnih oseb v poročilu za leto 2024 tudi priporočajo organizacijo izobraževanj o temah, kot so nenasilna in spoštljiva komunikacija, primerna poslovna komunikacija ter Pravilnik UL o ukrepih proti nasilju, nadlegovanju in trpinčenju za vse zaposlene. Za študentke pa istočasno priporočajo organizacijo izobraževanja o njihovih pravicah, dolžnostih in postopkih prijave kršitev. Na podlagi takšnih priporočil lahko brez težav sklepamo, da se študentke v postopkih zaupnih oseb večkrat pojavljajo kot žrtve in ne kot kršiteljice.
Kot že omenjeno, domnevne politične pritiske na podlagi anonimnih študentskih mnenj v zadnjem času izpostavljajo predvsem desni mediji. Nova24TV je v prispevku, ki opisuje neuspešno habilitacijo Štumberger, odločitev univerze označila kar za »akademski fašizem«. Zanima me, ali bi isti mediji in podpisnice nedavnega odprtega pisma univerzi za neosnovano označili tudi neuspešno habilitacijo Igorja Pribca, saj je bila tudi ta zavrnjena na podlagi več anonimnih mnenj študentk. Vprašanje je seveda retorično, saj je na spletu najti več kot dovolj objav, v katerih ti isti mediji anonimna pričevanja študentk v primeru Pribec jemljejo resno in jih smatrajo kot zadosten razlog za prekinitev njegove zaposlitve.
Za konec naj na podlagi zapisanega poudarim, da se mi zdi javna diskreditacija edine platforme, na kateri lahko študentke anonimno izrazijo svoje mnenje tako, da bo to v določenih primerih tudi upoštevano, povsem neprimerna, sploh s strani tistih, ki jim mnenj študentk zaradi svojega statusa ni treba več upoštevati. Konec koncev univerza ni samo raziskovalna, ampak tudi pedagoška ustanova.
********************
[4. 5. 2026] Na željo Štumberger objavljamo celoten odgovor na naša vprašanja.
Spoštovani,
po pravnomočnosti odločbe Senata UL pošte ne prebiram več redno, zato vam odgovarjam z zamudo.
Spodaj vam pošiljam pisni zagovor pred odpovedjo pogodbe za nedoločen čas zaradi nesposobnosti.
V svojih vprašanjih se sklicujete na Substack in navajate stvari, ki tam niso zapisane, zato vam pošiljam povezavi na članka:
Kako se znebiti kritične docentke za slovenski jezik (1. del na Filozofski fakulteti)
Kako se znebiti kritične docentke za slovenski jezik (nadaljevanje na Univerzi v Ljubljani)
V mojih člankih so navedeni konkretni dogodki in citirani dokumenti. Pričakujem, da boste tako pripravili tudi svoj prispevek. V zvezi s prepozno oddanim študentskim mnenjem bom vesela pojasnila o tem, kako je mogoče, da je Študentski svet UL FF že 19. 9. 2024 dekanji FF prof. dr. Mojci Schlamberger Brezar pisal o slabih komentarjih v anketi 1ka, ki se je po navedbi v študentskem mnenju zaključila šele 7. 10. 2024.
V pričakovanju korektnega članka o habilitacijskem postopku, ki se bo na Univerzi v Ljubljani končal z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, vas lepo pozdravljam.
Saška Štumberger
Pisni zagovor pred odpovedjo pogodbe za nedoločen čas zaradi nesposobnosti
Spoštovani,
po natančnem branju odločbe Senata UL ugotavljam, da v njej ne najdem »predmetnih navedb«, na katere bi lahko podala zagovor. V odločbi Senata UL namreč ni navedenih nobenih časovnih, količinskih in vsebinskih opredelitev konkretnih pomanjkljivosti v mojem pedagoškem delu, to pa mi onemogoča vsebinski zagovor.
V odločbi Senata UL je naveden rezultat glasovanja 14 : 14, več je sklicev na avtonomijo univerze (točke 7, 8, 9, 11), navedeno je celo, da »ni zakonske zahteve, da mora izpodbijana odločba obsegati vse elemente obrazložitve in dosegati standard obrazloženosti po ZUP-u. Taka odločba lahko vsebuje le obrazložitev, kako so bile izvedene volitve in kakšen volilni izid je bil dosežen« (točka 15). Po odločbi UL sega torej avtonomija univerze nad moje delovnopravne pravice in po 26 letih omogoča prekinitev pogodbe za nedoločen čas. Kaže torej, da bom službo izgubila v procesu, ki se je začel z jasnovidnostjo Študentskega sveta UL FF, ki je že 19. 9. 2024 dekanji FF prof. dr. Mojci Schlamberger Brezar pisal o slabih komentarjih v anketi 1ka, ki se je sicer zaključila šele nekaj tednov kasneje, tj. 7. 10. 2024. Takšno časovno zaporedje vzbuja resen dvom o objektivnosti in verodostojnosti postopka.
Postopek je trajal skoraj dve leti, kajti vlogo sem oddala že 21. 6. 2024, v zagovorih pa sem očitno neuspešno navajala argumente o pedagoški uspešnosti, neuspešna sem bila tudi pri predstavitvi suma nepoštenega in nepreglednega odločanja z zame vedno negativnim rezultatom:
Negativno študentsko mnenje ŠS UL FF (1) je bilo utemeljeno na jasnovidni interni anketi 1ka, kajti povprečne ocene VIS so kazale uspešnost: »Izvedene VIS-ankete se nanašajo na študijska leta 2018/19, 2019/20, 2020/21, 2021/22 in 2022/23. Pri predmetu Besedotvorje slovenskega jezika profesorica po omenjenih študijskih letih povprečno dosega ocene 4.3, 4.0, 4.5, 3.4, 4.1, pri predmetu Uvod v študij jezika 3.9, 3.5, 4.2, 3.6, 3.6 in pri Pravopisni in pravorečni normi 4.4, 4.5, 4.5, 4.6, 4.9. Pri teh ocenah študenti od 1 (najslabše) do 5 (najbolje) ocenjujejo šest komponent izvajalca predmeta: kakovost, pripravljenost, razumljivost, zanimivost, kritičnost, korektnost.«
(2) Po mojem odzivu na negativno mnenje ŠS UL FF se je nato HK UL (posledično pa tudi Senat FF, ki je sklepu sledil) omejila izključno na anonimne komentarje na VIS (same negativne), moje visoke povprečne ocene v anketah VIS, tri pozitivna strokovna poročila in pozitivno mnenje ŠS UL FKKT pa so bili iz odločanja izločeni oziroma pri obravnavi popolnoma spregledani. Rezultat zame je ostal negativen.
(3) V odločbi Senata UL najdemo po sprejetju mojih argumentov v pritožbi kot argument rezultat glasovanja 14 : 14 in sklicevanje na avtonomijo univerze ter neobveznost obrazložitve. Rezultat zame je ostal negativen.
Prošnjo za ponovno izvolitev v naziv docentke sem oddala z visokim preseganjem kvantitativnih pogojev, med postopkom pridobila tri pozitivna strokovna poročila s pozitivnim mnenjem o usposobljenosti za imenovanje v naziv (tudi o pedagoški usposobljenosti in kakovosti strokovnega dela) ter pozitivno mnenje Študentskega sveta UL FKKT.
Pri meni − drugače kot pri kolegici sindikalistki − vse to ni bilo dovolj, rezultat dolgega procesa je bil namreč zame vedno negativen. Za odločevalce je bilo nepomembno tudi, da nadzor nad delom opravlja delodajalec, ki je moje delo ocenjeval kot nadpovprečno, kot kažejo napredovanja in izplačila za redno delovno uspešnost.
Z odločitvijo, ki namerno (le kako drugače) sloni izključno na negativnih komentarjih o mojem delu, spregleda pa vse, kar je pozitivno in tudi nadpovprečno, se ne strinjam in je ne razumem. Dejstvo je, da ima zame zelo hude posledice, te pa očitno slonijo na nekaj anonimnih negativnih komentarjih študentov. Menim, da se z mojim primerom daje tudi neustrezno sporočilo študentom, ki bodo razumeli, da se lahko z nekaj negativnimi komentarji znebijo profesorja, ki jim iz kateregakoli razloga ne ustreza. To pa nikakor ne vodi h kvalitetnejšemu delu, gre preprosto za ustrahovanje profesorjev.
Dodaj komentar
Komentiraj