Predšolska vzgoja za digitalno državljanstvo
Lepo pozdravljene v sklepni oddaji projekta Krepitev digitalnega državljanstva v slovenskih vzgojno-izobraževalnih zavodih, bolj znanega kot DIGI.DR. V današnji oddaji se bomo posvetile pripravljenim gradivom v sklopu projekta, pozornost pa bomo namenile predvsem vzgoji za digitalno državljanstvo za skoraj najmlajše med državljankami in državljani, torej vzgoji tistih oseb, ki so vključene v programe predšolske vzgoje.
Projekt, ki ga koordinira Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani, se je začel septembra 2024, zaključuje pa se s koncem aprila. V projektni konzorcij je vključenih več partnerjev. To so ljubljanska Fakulteta za družbene vede, Akademska in raziskovalna mreža Slovenije – ARNES, zavod za informiranje in izobraževanje Časoris, Inštitut za politični menedžment – IPM, inštitut Danes je nov dan, Zavod Nora, Pedagoški inštitut, Fakulteta za informacijske študije ter tudi vaš najljubši Radio Študent.
Eden glavnih ciljev projekta, na katerega se bomo danes osredotočile, je bila priprava gradiv za vzgojno-izobraževalne zavode in starše. Več o gradivih, ki so jih pripravili v okviru projekta, in o namenu teh gradiv pove vodja projekta DIGI.DR in profesor na Pedagoški fakulteti Janez Krek.
Kot že omenjeno v izjavi, videogradiva seveda niso edina gradiva, ki so nastala v okviru projekta. Poleg gradiv za starše so projektni partnerji pripravili tudi konkretne aktivnosti, namenjene pedagoškim delavkam od ravni vrtca do srednje šole. Tem se bomo bolj posvetile v nadaljevanju. V okviru projekta pa je nastal tudi teoretski dokument Vzgojna zasnova javnega vrtca. Več o razlogih za njegov nastanek pove Krek.
Dokument torej vsebuje tudi širok pregled vzgoje v javnih vrtcih. V tretjem delovnem osnutku, ki so nam ga posredovali v ekipi projekta DIGI.DR, dokument na splošno obravnava teme, kot so vzgoja in vzgojna zasnova vrtca, naslavlja pa tudi posamezne elemente te zasnove, kot so vrtčevska kultura in klima, vzgojni postopki in specifične vzgojne strategije, sodelovanje vrtca s starši. Za konec teoretski del seveda vključuje tudi preventivne dejavnosti na področju digitalnih naprav in svetovnega spleta, ki so jih razvijali v okviru projekta DIGI.DR.
Toda še preden preidemo na konkretne vsebine o digitalnem državljanstvu, za nekaj teoretskega ozadja poglejmo, kaj pravi pripravljeni dokument o vzgojni zasnovi javnega vrtca, saj nam bo to prišlo prav pri razumevanju namena ostalih aktivnosti, ki so jih izvedli v projektu. Dokument v uvodu predstavi svoj namen z vzgojnim konceptom javnega vrtca. Pri tem poudari, da naj bi ta koncept dejanja udeležencev v vzgojnem procesu usmerjal, ni pa recept, ki bi mu bilo mogoče slediti brez individualnega premisleka. Zato za tak razmislek o vzgoji in za dogovore o vzgoji uporabljajo izraz vzgojna zasnova. Ta kot dogovorjena skupna strategija omogoča vrtcu, da je odziven na potrebe otrok, družin in okolja ter hkrati dosledno uresničuje kurikularne cilje, pri čemer je ključno, da vsak strokovni delavec prispeva k skupni pedagoški identiteti.
Pripravljena Vzgojna zasnova javnega vrtca vzgojo definira z vidikov učinka, torej razvoja želenih ciljev, vrednot, lastnosti posameznika in z vidika aktivnosti za dosego teh ciljev. Vzgojo deli na namerno in nenamerno. Pri tem namerna vzgoja obsega načrtno vplivanje vzgojiteljice na otroka, medtem ko nenamerna vzgoja obsega predvsem dejavnike, ki nimajo prvotnega namena vzgoje, a vseeno vzgajajo. Sem spadajo na primer mediji, vrstniki, družbene norme, navade, običaji, in tako dalje.
Pripravljeno gradivo pa poudarja še en koncept, ki je pomemben za razumevanje smernic. Razlikuje namreč med formalnim in prikritim kurikulumom vrtca. Če nam vsebin formalnega kurikuluma, ki podaja načrtovane cilje, metode in vrednote, verjetno ni treba posebej razlagati, pa je vredno pogledati, kaj sestavlja tako imenovani prikriti kurikulum. Ta zajema tiste vplive in sporočila, ki se prenašajo na otroke nenamerno, posredno in pogosto nezavedno. Predaja vedênja iz prikritega kurikuluma tako poteka z odnosi, klimo v skupini, ravnanjem vzgojiteljev, načinom komuniciranja, urejenostjo prostora in širšo kulturo vrtca. Vzgojitelji lahko tako ta del kurikuluma soustvarjajo z vsakim svojim dejanjem. Za vzgojitelje sicer literatura podaja načela dela, s katerimi se izognejo predajanju nezaželenih elementov prikritega kurikuluma na otroke. Ker pa podoben razmislek pri starših o vplivu lastnih dejanj, sploh na področju uporabe digitalnih naprav ne more biti privzet, lahko poudarek gradiv na seznanjanje staršev in podajanje smernic za starše o uporabi digitalnih naprav v domačem okolju razumemo tudi z vidika prikritega kurikuluma.
Ustava Republike Slovenije in posledično tudi Kurikulum za vrtce namreč vodilno vlogo pri vzgoji otrok dajeta staršem. Tako sta v pripravljeni Vzgojni zasnovi javnega vrtca poudarjena predvsem sodelovanje in komunikacija med starši in vrtcem. Ta naj bi temeljila na principu partnerstva, torej enakovrednosti med vzgojiteljice in starši. Čeprav imajo starši po zakonodaji pravico vzgajati svoje otroke v skladu z lastnimi svetovnonazorskimi in verskimi prepričanji, pa to ne pomeni, da mora vrtec tem prepričanjem slediti. Vzgojiteljice so dolžne v okviru svojega dela ravnati predvsem v skladu s priporočili stroke.
Kot navaja pripravljena Vzgojna zasnova javnega vrtca, je tako že v Kurikulumu za vrtce iz leta 2025 zapisano, da strokovni delavci in vrtec seznanijo starše z ustrezno uporabo digitalnih naprav v družinskem okolju in delovanju staršev kot zgleda otroku pri uporabi digitalnih naprav. Za izobraževanje staršev pripravljena vzgojna zasnova predlaga že omenjena videogradiva, ki so nastala v okviru projekta DIGI.DR. Kot že omenjeno v izjavi, so gradiva namenjena ozaveščanju staršev. Celotna 15-minutna videogradiva obsegajo več tematik, na spletu pa so objavljena ločeno po temah, da lahko vzgojiteljica starše usmeri k določeni temi, ki jih zanima. Primarni namen videogradiv je, da se predvajajo na roditeljskih sestankih, kjer je zaželeno, da vzgojiteljica po predvajanju omogoči refleksijo ogledanega.
Poleg videogradiv so objavljeni tudi povzetki njihove vsebine v obliki plakatov s konkretnimi priporočili. Ti so namenjeni vrtcem, da jih izobesijo na vidnem mestu, saj lahko tako starši spoznajo vsebino tudi, ko pridejo po otroka v vrtec. Vzgojna zasnova prav tako priporoča, da vrtci določijo pravila uporabe ne le za pedagoške delavke, za katere naj bi bila uporaba osebnih digitalnih naprav pred otroci prepovedana, ampak tudi za starše. Tako je zaželeno, da tudi ti v vrtcu ne uporabljajo svojih digitalnih naprav, recimo takrat, ko pridejo po otroka. Za konec vzgojna zasnova vzgojiteljem priporoča, da lahko starše napotijo tudi na spletno stran Safe.si, kjer so med drugim objavljena priporočila o času uporabe digitalnih naprav pri otrocih.
Kot je že omenil Krek, na koncu dokument vzgojne zasnove podaja tudi konkretne smernice in aktivnosti za vzgojiteljice na vseh področjih, ki jih pokriva. V dokumentu so predstavljeni tako konkretni primeri in dejavnosti, ki jih lahko izvedejo vzgojiteljice, kot tudi letni načrt sodelovanja s starši, ki vključuje časovnico dejavnosti, na primer časovnico roditeljskih sestankov, pohodov, delavnic in tako dalje.
V podpoglavju smernic za digitalizacijo oziroma za digitalno državljanstvo, s katerima se je ukvarjal projekt, pa so podani konkretni primeri preventivnega delovanja. Zajemajo področja ozaveščanja staršev, informiranja o zglednem vedenju staršev, razvoju digitalne pismenosti brez ekranov, omejevanja izpostavljenosti otrok zaslonom, vključevanja priporočil Safe.si, preventivnih ukrepov za varnost otroka in učinkovite komunikacije z otrokom. Iz strukture gradiva lahko sklepamo, da bo dodan še konkreten načrt predvajanja videogradiv v okviru roditeljskih sestankov.
Pri predstavitvi dokumenta za ravnatelje vrtcev, ki je potekala v prejšnjem tednu, so pripravljavke vzgojne zasnove poudarile, da imajo starši različne svetovne nazore, prepričanja in vzgojne prakse. Zato nas je zanimalo, kako naj osebje v vrtcih kljub temu zagotovi, da bo gradivo doseglo vse starše oziroma da bodo starši gradivo uporabljali.
Kot je poudaril Krek, so gradiva namenjena staršem, saj je pri vzgoji otroka brez sodelovanja staršev težko zasledovati konkretne cilje. Če se omejimo le na pripravljena videogradiva za vrtce, tako v njih pripravljavci videov obravnavajo najrazličnejše tematike, od zaščite otrok pred prehitro izpostavljenostjo digitalnim napravam in zaščite pred škodljivo uporabo naprav do zaščite pred neprimernimi vsebinami. Dotaknejo se smernic in podajajo tudi konkretna navodila za starše, predvsem glede varne uporabe digitalnih naprav pri otrocih in glede rabe digitalnih naprav v družinskem okolju. Nekaj tém pa je namenjenih splošnemu razumevanju otrokovega razvoja.
Med videogradivi so izpostavljeni tudi škodljivi vidiki tako imenovanega sharentinga, torej objavljanja slik in videov ter drugih digitalnih vsebin iz življenja svojih otrok na spletu. Zato smo Kreka na primeru vplivnic, ki na družbenih omrežjih, zlasti na Instagramu, objavljajo slike svojih otrok v promocijskem materialu, vprašale, ali in kako naj se vrtec in vzgojiteljice odzovejo, če starši ne upoštevajo izsledkov raziskav, predstavljenih v gradivu. Krek je v odgovoru izpostavil tudi splošne principe, kako naj odrasli ravnajo z digitalnimi napravami v vrtcu.
Toliko o vsebinah za starše, zdaj pa se osredotočimo še na vsebine za pedagoške delavke. V sklopu projekta so sodelujoče strokovnjakinje pripravile tudi več učnih gradiv za učiteljice, vzgojiteljice in druge strokovne delavke, ki delujejo na področju vzgoje in izobraževanja, njihov glavni namen pa je bil podpiranje razvijanja odgovornega ravnanja otrok in mladih v digitalnem svetu. Gradiva obravnavajo mnogotere vidike delovanja v digitalnem okolju, razdeljena pa so glede na starostne skupine oziroma nivo vzgoje in izobraževanja ter na vsebinske sklope. Ti so: dostop in vključenost, učenje in ustvarjalnost, medijska in informacijska pismenost, etika in empatija, zdravje in dobro počutje, e-prisotnost in komunikacija, aktivno sodelovanje, pravice in odgovornosti, zasebnost in varnost ter zavest potrošnikov. Gradiva vključujejo teoretična izhodišča, predloge učnih ur in podporna gradiva ali didaktična orodja, na primer analogne delovne liste ali digitalne prosojnice.
Naj kot primer pripravljenega in javno dostopnega učnega gradiva vzamemo sklop »dostop in vključenost« za raven predšolske vzgoje. Predlog vsebuje teoretično izhodišče, namenjeno vzgojiteljici za načrtovanje dejavnosti z naslovom Povezovanje z nitko tehnologije. V teoretskem ozadju je naslovljen povezovalni vidik tehnologije, torej kako ta služi za povezovanje, izmenjavo informacij in skupno učenje, pri argumentaciji pa so izpostavljeni razni primeri, denimo, citiramo: »Nenazadnje tehnologija omogoča, da otroci vidijo in spoznajo stvari, ki jih sicer ne bi mogli doživeti v živo. Skupaj z vzgojiteljem si lahko ogledajo na primer živali z drugih delov sveta, vesolje, svet dinozavrov in podobno. Tako dobijo nove ideje za igro, pogovor in raziskovanje.« Konec citata.
V dodanem učnem gradivu so kot cilj digitalnega državljanstva navedli, da se s temi dejavnostmi otroci naučijo, kako vsem omogočiti dostop do tehnologije, pri čemer otrok zna podati primere in tudi vključiti vrstnike v sodelovalne dejavnosti. Ob tem so dodani še operativni cilji, na primer da otrok s sodelovanjem v družabni igri tvori sporočila in razmišlja o medsebojni povezanosti. Kot primer takšne igre navajajo igro Nevidna povezava. Otroci v tej igri v krogu držijo klobčič volne in si predstavljajo, da vrvica predstavlja povezavo telefona in računalnika, ki pomaga pošiljati sporočila. Ko otrok nekomu vrže klobčič, pove lepo sporočilo, na primer »Pošiljam ti nasmeh«. Tisti, ki klobčič ujame, pove svoje sporočilo, na primer »Imej lep dan v vrtcu«, in klobčič vrže drugemu tovarišu. Tako otroci tvorijo mrežo, po koncu igre pa se vzgojiteljica z otroki pogovori o ugotovitvah igre.
Učna gradiva vsebujejo tudi možne nadgradnje primerov dejavnosti, pri katerih lahko vzgojiteljica uporabi tablični računalnik in podobno opremo. V teoretskem ogrodju je obenem opisana tudi problematika digitalne neenakosti pri otrocih, kot ovire za doseganje enakosti pa so navedene finančne razmere družine, življenje v odročnih krajih, kjer internet ni vedno zanesljiv, neprilagojenost tehnologije otrokom in drugim osebam z različnimi ovirami ter digitalna nepismenost. Kreka smo vprašale, kako naj vzgojiteljice v vrtcih naslovijo problematiko digitalne neenakosti pri izvajanju raznih aktivnosti oziroma kako sploh vzgajati v digitalno državljanstvo otroke, ki si še ne lastijo digitalnih naprav.
Kako se ta vidik dostopa do lastnih digitalnih naprav spremeni ob prihodu otroka v osnovno in srednjo šolo?
Ali se bo predlog posedovanja telefonov na tipke v šolah realiziral, vas, drage poslušalke, še obvestimo. Za konec smo Kreku zastavile še vprašanje, kaj po projektu oziroma kako doseči, da bo ta dejansko dosegel svoj namen in ciljne publike.
Medijska vsebina je nastala v okviru projekta Krepitev digitalnega državljanstva v slovenskih vzgojno-izobraževalnih zavodih – DIGI.DR. Projekt sofinancirata Republika Slovenija, Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje ter Evropska unija – NextGenerationEU.
Oddajo sta pripravila Karin in Matevž. Lektorirala sta Aleš in vajenka Taja, tehnicirala Niña, brali sva Premica in Živa.
Dodaj komentar
Komentiraj