Sindikat ni politična stranka
![Splošna stavka javnega sektorja pred vladno palačo, aprila 2012. Na transparentih je od leve proti desni napisano "Dol z vlado ne rabimo vas več", "Uničevanje znanja je kriminal", "Politizacija šolstva je [slepa ulica]", "Dobra univerza je revna univerza?".](https://dev.radiostudent.si/sites/default/files/styles/orginal_exif_rotacija/public/2026-05/20260523-ur-kpu-omejevanje-sindikatov.JPG?itok=gL2L5mOf)
Kot verjetno že veste, so poslanci državnega zbora prejšnji ponedeljek podprli Zakon o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije, ki s spremembami 10 zakonov prinaša kar nekaj posledic za vse državljanke in državljane. Tudi po besedah predlagateljev sprejetje zakona pomeni le prvi korak v načrtovanem družbenem premiku v smer, ki bi bolj ustrezala desni politiki. Ker zakon zaradi svojih določb in napovedanih nadaljnjih ukrepov novonastale koalicije odpira veliko vprašanj o prihodnosti socialne države, so se mu soglasno uprli v sindikalnih centralah, kjer so v le treh dneh zbrali več kot 47 tisoč podpisov za začetek postopka za razpis naknadnega zakonodajnega referenduma.
Pri tem so naleteli na pričakovan odpor desne politike in manj pričakovan odpor Univerze v Ljubljani, ki je sindikatom pod pretvezo domnevne politične agitacije prepovedala javno zbiranje podpisov v prostorih univerze. Zato se bomo v današnji oddaji Kaj pa univerza posvetili univerzitetni prepovedi zbiranja podpisov in morebitnim posledicam, ki bi jih takšna ureditev lahko imela na delovanje sindikatov na ljubljanski univerzi.
Za začetek poglejmo, zakaj so se sindikati na univerzi in širše odločiti zbirati podpise. Več o tem pove predsednik Visokošolskega sindikata Slovenije, krajše VSS, in Sindikata Univerze v Ljubljani Gorazd Kovačič.
To, da se zakon dotika tudi področja visokega šolstva, je na 25. izredni seji državnega sveta izpostavil tudi državni svetnik Radovan Stanislav Pejovnik, zaslužni profesor ljubljanske univerze, ki je med letoma 2009 in 2013 zasedal tudi mesto rektorja Univerze v Ljubljani. V odgovor na trditve poslanca Nove Slovenije Janeza Ciglerja Kralja je na seji podal naslednjo izjavo.
Na podlagi izrečenega je bila aktivacija sindikatov tudi na univerzah očitno več kot upravičena. Kako je potekalo zbiranje podpisov ter kdaj in zaradi česa se je na relaciji sindikati – univerza začelo lomiti, nam je opisal Kovačič.
Čeprav se je po določenih krogih o raznih dopisih med sindikati in rektorjem univerze Gregorjem Majdičem govorilo že od začetka prepovedi javnega zbiranja podpisov, so ti do srede ostali skriti očem javnosti. Prav tako v javnosti ni bilo zaznati nobenih odzivov sindikatov na odločitev univerze, da omeji zbiranje podpisov v njenih prostorih. V sredo pa je Visokošolski sindikat Slovenije na svoji spletni strani poleg stališča o rektorjevem omejevanju sindikalnega delovanja ob referendumu objavil tudi nekatere do tedaj zasebne dopise med visokošolskim sindikatom in sindikalnimi konfederacijami ter univerzo. Zakaj so se do srede vzdržali javnega komentiranja odločitve univerze in dopisov rektorja, pojasni Kovačič.
V nadaljevanju je Kovačič podal še komentar na preteklo sodelovanje med visokošolskimi sindikati in vodstvom univerze v primerih, ko so predlagani zakoni ali druge politične poteze ogrožale akademsko skupnost.
Na naše vprašanje glede omejevanja zbiranja podpisov so se odzvali tudi v Neodvisnem sindikatu delavcev ljubljanske univerze. Zapisali so, da si želijo predvsem ohranjati kulturo sodelovanja, medsebojnega spoštovanja in odprte komunikacije, zato z odgovori na vprašanja, ki jih rešujejo v okviru socialnega dialoga z vodstvom univerze, ne želijo dodatno zaostrovati vzdušja v javnem prostoru.
Glede omejevanja zbiranja podpisov v prostorih univerze pa so v odgovoru na naša vprašanja izjemno zaskrbljenost izrazili v Sindikatu vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije, bolje poznanem pod kratico SVIZ. Izrazili so, da je po njihovem mnenju interpretacija statuta univerze neustrezna, tovrstne prakse pa lahko vodijo v škodljive posledice za širšo družbo, saj take omejitve posegajo v ustavno varovane pravice in svoboščine, kot so pravica do sindikalnega organiziranja delavcev, pravica do svobode izražanja in združevanja ter pravica do peticije.
Glede vloge univerze so v SVIZ dodali, da je nemogoče spregledati, da politična opcija, ki bo sestavljala prihodnjo vlado, vlada avtoritarno in s strahom. V SVIZ si ne želijo, da bi bila največja javna univerza v Sloveniji prva, ki ukloni hrbet. Dodali so, da mora univerza delovati kot branik pluralizma, kritične misli in družbene odgovornosti, ne pa nastopiti kot institucija discipliniranja političnega izražanja zaposlenih in njihovih organizacij.
Za razlago odločitve, da naj se zaradi domnevne političnosti omeji sindikalno delovanje na univerzi, smo se obrnili tudi na Univerzo v Ljubljani, a nam do konca redakcije odgovorov niso posredovali. Morebitne naknadne odgovore bomo zato objavili pod člankom na spletu.
Zbiranje podpisov na fakultetah je bilo seveda deležno tudi pritiskov dejanskih političnih struktur. Luka Simonič, predsednik Slovenske demokratske mladine, podmladka Slovenske demokratske stranke, je na Instagram profilu podmladka napovedal, da bodo v primeru, da sindikati ne prenehajo z zbiranjem podpisov na fakultetah, tudi sami s stojnicami prišli na fakultete. Na ne tako izoliran poskus enačenja sindikalnega dela in političnih strank ter na napovedan prihod članov Slovenske demokratske mladine na fakultete, do katerega kasneje ni prišlo, se je odzval Kovačič.
V Neodvisnem sindikatu delavcev ljubljanske univerze so na naše vprašanje glede enačenja sindikalnega in političnega delovanja zapisali, da takšno enačenje zavračajo kot politično poenostavljanje. Sindikati po njihovem mnenju obstajajo zato, da zastopajo interese delavk in delavcev, opozarjanje na poslabševanje delovnih pogojev, prekarnost ali napade na javne storitve pa ni strankarska politika, ampak temeljna naloga sindikalnega organiziranja. Ob tem so v odgovor na pogoste očitke, da naj bi sindikati delovali kot podaljšek levih političnih strank, spomnili na referendum o malem delu leta 2011, ko so se sindikatom pri zbiranju podpisov in referendumski kampanji pridružile tudi SDS in NSi. Dodali so, da danes ravno te politične opcije sindikalno organiziranje pogosto predstavljajo kot nedopustno politizacijo, kar po njihovem mnenju kaže na nenačelnost teh strank v odnosu do sindikatov.
Kot skrajni primer takšnega enačenja sindikalne dejavnosti s politično agitacijo si lahko zamislimo morebitno prepoved stavke izobraževalnih delavcev, ker bi jo univerza, izobraževalni zavodi ali kar politika sama označili za politično motivirano. Sindikate smo zato vprašali, ali menijo, da bi lahko na podlagi izražene apolitičnosti univerz prišlo tudi do omejevanja drugega javnega delovanja visokošolskih in izobraževalnih sindikatov.
Kovačič je v imenu Sindikata Univerze v Ljubljani že v izjavah poudaril, da bi po njegovem mnenju nadaljevanje takšne interpretacije, ki sindikalne dejavnosti enači s politično agitacijo, sindikate potisnilo izven javnega delovanja. V Neodvisnem sindikatu delavcev ljubljanske univerze so v odgovoru na naše vprašanje zapisali, da morajo sindikalno organiziranje, izražanje stališč zaposlenih ter pravica do socialnega dialoga in stavke ostati pomemben in legitimen del demokratične družbe ter delovanja javnih institucij, tudi univerz. V sindikatu sicer na podlagi dosedanjega korektnega dialoga z univerzo verjamejo, da ni razlogov za širše bojazni glede omejevanja sindikalnih pravic ali javnega delovanja sindikatov v visokem šolstvu. V SVIZ pa so v odgovoru na enako vprašanje zapisali, da imamo po njihovem mnenju trenutno v okviru ustave, Zakona o delovnih razmerij in kolektivnih pogodb uveljavljenih precej varovalk, da do tega v kratkem ne more priti. V duhu trenutne širše politične situacije in praktično vojne napovedi sindikatom pa vseeno menijo, da to nikakor ne more biti izključeno.
Javnega pritiska niso bili deležni le visokošolski sindikati. V epizodi podkasta Po desnem pasu, objavljeni 17. maja, je gost Sebastjan Jeretič podal naslednjo izjavo, citiram: »Sindikati bodo sedaj pritiskali, manipulirali. Dogaja se, čujem, da hodijo ljudje, recimo po Institutu Jožef Stefan, hodijo silit ljudi, da podpišejo, recimo za referendumsko pobudo. Če ljudje rečejo, da nočejo politizirati, se politično odločati, da ne bodo podpisali, jim grozijo, da jih bodo vrgli iz službe.« Podkast Po desnem pasu sicer vodijo vidni člani Slovenske demokratske mladine.
Za odziv na te precej hude obtožbe smo se zato obrnili tudi na Sindikat Instituta Jožef Stefan. Čeprav oseb, ki naj bi na institutu izvajale pritiske, Jeretič v izjavi ni imenoval, je iz nje namreč mogoče sklepati, da z domnevnimi dejanji povezuje člane sindikata. Iz izvršilnega odbora sindikata so nam pojasnili, da je sindikat med svojimi člani organiziral zbiranje podpisov za podporo pobudi, ki so jo lahko podpisali popolnoma prostovoljno in po lastni presoji. Trditev Jeretiča so označili za absurdno. Zapisali so, da Izvršilnemu odboru Sindikata IJS ni znan noben dogodek, ki bi ga bilo mogoče razumeti kot grožnjo ali prisilo k podpisu pobude. Dodali so, da sindikat nima nikakršnih pristojnosti za odločanje o zaposlitvi oziroma odpuščanju zaposlenih.
Položaj sindikatov na največji slovenski univerzi torej zaenkrat ostaja nedorečen. Z vsaj delnim prenosom dialoga med sindikati in ljubljansko univerzo v javnost pa ostaja upanje, da bo pritisk na univerzo postal tako velik, da bo ta morala zavzeti stališče ter se ne še pred nastopom nove vlade podrediti njenim željam.
Dodaj komentar
Komentiraj