Kaj pa inkluzija
Kaj pa inkluzija?
Vsako leto zadnji teden maja v Ljubljani na Kongresnem trgu vidimo kup otrok, oblečenih v žive barve, ki skačejo vsepovsod. Takrat namreč poteka najvidnejši del festivala Igraj se z mano, katerega namen je vključevanje vseh oseb, ne glede na razlike med njimi. Včeraj, 20. maja, smo se novinarke univerzitetne redakcije pridružile okrogli mizi z naslovom 20 let mednarodnega festivala »Igraj se z mano« … in kaj potem? Potekala je v prostorih sedeža Univerze v Ljubljani.
Glavni organizator festivala Boštjan Kotnik je v uvodnem nagovoru poudaril, da festival poteka med celim letom, odvija pa se na več ravneh in v obliki več projektov. Projekt bodi športnik na primer vključuje športne turnirje za osebe s posebnimi potrebami in osebe brez posebnih potreb, projekt bodi umetnik zajema natečaj z mednarodno potujočo razstavo, projekt bodi popotnik vključuje izlete v hribe, na morje in v tujino, projekt bodi prostovoljec pa usposablja sodelavke festivala.
Gostje okrogle mize so bili še Matej Rovšek, ravnatelj zavoda Janeza Levca , Julija Čeru, predstavnica za stike z javnostjo, in filozof ter psihoanalitik Dušan Rutar. Rovšek je prvi reflektiral spremembe na področju inkluzije oziroma njihovo pomanjkanje v šolstvu v zadnjih dvajsetih letih.
Rutar je nato izpostavil paradoks vključevanja, za katerega je potrebna izključenost. Festival Igraj se z mano je po njegovih besedah le »loščenje fasade neoliberalne kapitalistične družbe«, rešitev pa vidi v čustvih in samorefleksiji posameznikov. Kotnika smo po dogodku pocukale za rokav in vprašale, kaj on vidi kot alternativo loščenju fasade neoliberalne družbe.
Julija Čeru je prispevala nekaj misli o tem, kako zasebni sektor spodbuja večjo inkluzivnost v družbi.
Poslušalka se lahko ob takih izjavah sicer vpraša, če ne gre za svojevrsten inkluzija-washing. Pri zagovarjanju zasebnih podjetij in Evropske unije, ki delujejo po logiki kapitala, je vključenost koristna le, dokler lahko generira večje bogastvo premožnemu sloju, zato ne bi bilo narobe ugibati, da dolgotrajnih sistemskih sprememb iz takšnih rešitev ne moremo pričakovati.
Naslednja točka na dnevnem redu je bil pregled sklepov, ki so jih organizatorji festivala dosegli v Državnem svetu leta 2019. Po besedah Rovška ti sklepi nikoli niso bili uresničeni. Med njimi med drugim najdemo poudarek na izobraževanju učenk na celosten način, ki bi jih naučil reševanja problemov glede na njihove zmožnosti. Pri tem niso pozabili niti na oblikovanje analize stanja in ukrepov s strani strokovnjakinj ter konceptualno spremembo oblike preverjanja znanja. Predlagajo premik šolanja od nereflektirane reprodukcije podatkov h kritičnemu razmišljanju in odgovornemu sodelovanju v družbi ob ustrezni izobrazbi kadrov. Šola mora prenehati reproducirati družbene neenakosti in opolnomočiti potenciale vseh učencev, pravijo. Več o tem Rovšek.
Pod tretjo točko dnevnega reda se je odprla razprava o kampanji »Družabništvo za vse« kot odgovoru na sistemsko izključenost otrok in mladih z invalidnostjo. Kaj družabništvo je, je za naš radio podrobneje predstavil Kotnik.
Pri tem je pojasnil težave, na katere je naletel kot organizator festivala.
Najvidnejši slovenski inkluzivni projekt, ki spodbuja vključevanje vseh, torej stoji na ramenih posameznic. Te so večinoma že zaposlene v preobremenjenih zavodih, kjer so tudi osebe s posebnimi potrebami, in torej že v okviru svojih rednih služb skrbijo za njihovo vključevanje na ravni zavodov. Pri tem kot družba, ki se stara, pozabljamo, da bomo vse prej kot slej znotraj kapitalističnega sistema postale izključene zaradi takšnih in drugačnih posebnosti. Inkluzija je torej ključnega pomena za naš obstoj, njen končni cilj pa je, da postane nepotrebna.
Komentarji
"Festival Igraj se z mano je po njegovih besedah le »loščenje fasade neoliberalne kapitalistične družbe«..."
:D
"...rešitev pa vidi v čustvih in samorefleksiji posameznikov."
:/
Komentiraj