Od leta 2025 lahko prosilci za mednarodno zaščito pod določenimi pogoji pri upravni enoti zaprosijo za enotno dovoljenje za prebivanje in delo zaradi zaposlitve. To omogočajo spremembe Zakona o tujcih – in sicer 34. in 37. člena –, ki predstavljajo eno inovativnejših rešitev pretekle vlade. A se v praksi pri implementaciji zakona zatika.

Zakonska sprememba vključuje tiste prosilce, ki so v zadnjih štirih mesecih bili vsaj tri mesece vključeni v obvezna socialna zavarovanja na podlagi zaposlitve. Vendar trimesečni pogoj velja v primeru, če prosilec še ni dobil pravnomočno zavrnjene prošnje za azil. V primeru zavrnjene prošnje se časovni pogoj zaposlitve podaljša na šest mesecev. Vlogo za enotno dovoljenje mora zavrnjeni prosilec vložiti do izteka roka za prostovoljni odhod, in sicer v roku desetih dni. Prvo enotno dovoljenje se tujcu izda za čas veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, vendar ne več kot za dve leti. 

Čeprav sprememba predstavlja pozitivni prelom glede na preteklo politiko in uveljavljeno prakso, predvsem ker odpira dodatno pot za regularizacijo prosilcev onkraj instituta mednarodne zaščite, je že v izhodišču dostopna zgolj tistim, ki so zaposleni – z ustreznimi pogodbami.  

Naslednja tegoba na poti od prosilca do delovnega migranta je tako zvana zapoved delavskega razreda – »najdi službo«. Prosilci lahko za delovno dovoljenje zaprosijo tri mesece po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito. Nekateri postopki se zapletejo že tu in prosilci čakajo na izdajo dovoljenja dlje ali pa ga sploh ne dobijo, pri čemer se ne morejo sami preživljati in so odvisni od institucionalne oskrbe – azilnih domov in podobno – in od nevladnih organizacij. Prosilec, čigar prošnja je bila zavrnjena s strani ministrstva v prvih treh mesecih, dovoljenja za delo namreč ne more pridobiti, četudi je njegova prošnja v obravnavi na sodišču in ima status prosilca za azil. Nezaposleni in nezavarovani prosilci imajo težave pri dostopu do osnovnih storitev, kot je zdravstveno varstvo.

Zaplete pri pridobivanju dovoljenja za delo opiše prosilec iz Alžirije. 

Izjava

Za tiste, ki uspejo pridobiti dovoljenje za delo, so naslednji izziv razmere na trgu dela: zahtevno iskanje zaposlitve v tujejezičnem okolju in razpoložljiva dela v gostinstvu, skladiščih, hladilnicah, kurirskih podjetjih, zunanjih deloviščih in gradbiščih. Neustrezni delovni pogoji, pomanjkljive pogodbe, delo na črno, kršitve zakonodaje in temeljnih pravic ter neizplačevanje plač in socialnih prispevkov, ki so jim izpostavljeni migrantski delavci, so bili v preteklih letih dokumentirani v medijih in pri nevladnih organizacijah. 

Prosilci, ki se zaposlijo, lahko naposled zaprosijo za enotno dovoljenje, pri čemer morajo predložiti veljavni potni list oziroma dokazati svojo istovetnost. Potni listi pa so nekaj, česar prosilci običajno nimajo, ker so jih izgubili, založili, pustili pri znancih ali sorodnikih, so jim bili ukradeni, so bili uničeni ali pa so preprosto potekli. Pridobivanje ustreznih identifikacijskih dokumentov predstavlja resen izziv ter občutljivo pravno in etično vprašanje, posebej za tiste prosilce, katerih izvorne države v Sloveniji nimajo konzularnih predstavništev, na primer za državljane Maroka in Tunizije.

Kot pojasni sogovornik:

Izjava

Za pridobitev potnega lista se morajo naročiti in ga prevzeti na konzularnem predstavništvu Kraljevine Maroko v eni od drugih držav Evropske unije, najpogosteje v Italiji, in plačati stroške, nato pa so postavljeni pred nemogočo zahtevo – prečkanje državne meje. Dodaten zaplet prinaša dejstvo, da konzularna predstavništva izdajajo listine le za osebe, ki imajo naslov prebivališča v Italiji. Pri vsem tem pa ostaja inherentno tudi tveganje pri vzpostavljanju stikov z organi države za nekoga, ki pred to državo išče zatočišče.

Vlagatelji morajo prošnji priložiti še sodni prevod potrdila o nekaznovanosti iz izvorne države ter poravnati vse globe – kar dodatno obremeni postopek s preverjanji pri mestnih inšpektoratih in na FURS. 

Vlagatelj prav tako ne sme biti obsojen zaradi kaznivega dejanja, za katerega je mogoče izreči zaporno kazen, daljšo od treh let.

Postopki tako trajajo dolgo in so odvisni od pripravljenosti zaposlenih na upravnih enotah in uradih. Medtem dolgotrajni postopki prosilcem otežujejo dostop do boljših delovnih pogojev, napredovanja in stabilnejših zaposlitvenih okolij.

Izjava

Ena ključnih težav je tudi ta, da na upravnih enotah velja sporna zapoved: »Samo slovensko!« Pri tem slovenske upravne enote ne nudijo prevajalcev, kot je praksa v drugih državah EU, na primer v Nemčiji. 

Tujci, ki se jezika šele učijo, so ponovno postavljeni pred izziv. Za urejanje različnih zadev potrebujejo pomoč oseb, ki govorijo slovensko vsaj na jezikovni ravni A2/B1 – prijateljev, znancev, prostovoljcev in nevladnikov. Pogosto prihaja do šumov v komunikaciji. Sicer lahko najamejo tolmača, vendar to postopke znatno podraži, kar tujce, zlasti tiste z nižjimi dohodki ali brez njih, postavlja v neenak položaj.

V javnih razpravah se na migracije pogosto gleda kot na problem, ki terja represivne ukrepe. Medtem ko so, četudi ekonomsko motivirane, priložnost za krepitev kohezivnosti družbe, kar omenjena zakonodaja prepoznava in spodbuja. Dostop do trga dela omogoča integracijo in samostojno življenje. 

Zakonska »inovacija« Golobove vlade ob podpori civilne družbe je tako dobrodošla in nujno potrebna. Izšla je iz poznavanja potreb in stanja na terenu – kar je njena prednost. Omogoča regularizacijo in vstop v družbo tistim, ki so iz nje izrinjeni – vsaj za tiste, ki so zaposleni. Pri tem pa ostajajo zahteve po izboljšanju implementacije zakona, poenostavitvi upravnih postopkov za tujce, dostopu do prevajalcev in upoštevanju občutljivega položaja tistih tujcev, ki nimajo in ne morejo pridobiti identifikacijskih in drugih dokumentov izvorne države. 

Obenem pa je potrebno okrepiti tudi druge dopolnilne poti za regularizacijo.

Za Infokolpo je Terminal pripravila Katja.

Oddaja je nastala kot rezultat medijskih delavnic projekta EMV-LII.