Vrnitev milijonov
Sindikati rudarjev, kmetov in javnega sektorja oblegajo bolivijsko prestolnico La Paz. Protestniki zahtevajo odstop predsednika Rodriga Paza, čigar vlada je v soboto nad blokade poslala več kot 3500 vojakov in policistov, predvsem na ceste v La Paz in El Alto. Mobilizacija vojske je sledila petkovemu dogovoru nerazkrite vsebine, ki ga je vlada sprejela s predstavniki rudarskih zadrug. Drugi delavci, vključno s sindikalno organiziranimi rudarji v državnem in zasebnem sektorju, nadaljujejo blokade. Poleg popolne zapore cest v La Paz sindikalni protesti potekajo tudi v samem mestu, kjer se z molotovkami in dinamitom oboroženi rudarji spopadajo s policijo. Rudarji v La Pazu so v četrtek z dinamitom začeli napadati vladna poslopja, nekateri pa so poskusili vdreti v predsedniško palačo. Prestolnici se medtem iz departmaja Cochabamba bliža še kolona sindikatov pridelovalcev koke, povezanih z nekdanjim predsednikom Evom Moralesom.
Bolivijska policija je prejšnji teden po državi naštela skoraj 70 blokad. Zaradi popolne zapore dostopa do La Paza je morala vlada organizirati dostavo hrane v prestolnico z letali. Kako se imajo v obleganem La Pazu, s kraja dogajanja poroča Angus McNelly, predavatelj na oddelku mednarodnega razvoja na Kraljevem kolidžu v Londonu.
Resnost blokad glede na svoje izkušnje komentira Thomas Grisaffi, profesor človeške geografije na Univerzi v St. Gallenu.
Poleg cest v prestolnico se je vojska osredotočila na ceste v El Alto, kjer so naftne rafinerije. Razloge in učinke akcije pojasni McNelly.
Bolivijskim delavcem je prekipelo zaradi predsednikovega desničarskega pristopa k reševanju gospodarske krize. Več pove Grisaffi.
Gospodarska kriza v Boliviji se kaže kot inflacija, ki je posledica zvišanja cen goriva, ki je posledica pomanjkanja goriva, ki je posledica kopnenja državnih rezerv deviz, prvo domino pa predstavlja zmanjšanje izvoza surovin. V času skoraj dvajsetletne vladavine stranke Gibanje za socializem, krajše MAS, je glavni vir deviz, potrebnih za plačevanje uvoza, predstavljal izvoz zemeljskega plina. Financiral je tudi programe socialne države. Toda raziskane zaloge zemeljskega plina so se v zadnjih letih izčrpale. V času vlade Moralesovega naslednika Luisa Arceja so se cene nekaterih živil podvojile.
Blokade so pred dvema tednoma zaradi pomanjkanja goriva in ponesrečenih ukrepov vlade začeli zaposleni v prevozu. Ceste so najprej blokirali v La Pazu in El Altu. Začetek blokad povzame Grisaffi.
V protest proti agrarni reformi oziroma zakonu 1720, uveljavljenemu v začetku aprila, so cestne blokade postavili kmečki sindikati. Predsednik se je vdal in zakon razveljavil v sredo. Vsebino zakona in razloge kmečkih sindikatov za nasprotovanje opiše McNelly.
Šoferjem in kmetom se je začelo pridruževati vse več različnih sektorjev. Tretji dan blokad se je protestom v prestolnici pridružila Konfederacija urbanih delavcev v izobraževanju. Zahtevali so povišanje plač kot odziv na splošno višanje cen ter odstop ministrice za šolstvo Beatriz Garcíe zaradi namere privatizacijskih reform v šolstvu. Medtem so delavci predelovalne industrije za nekaj ur zasedli sedež ministrstva za delo in zahtevali odstop ministra Edgarja Moralesa. Glavni akterji protestov pa so postali rudarji, tradicionalno najmočnejša sekcija organiziranih delavcev v Boliviji, ki pa je ne smemo obravnavati kot homogene. Kot pojasnjuje McNelly, rudarstvo v Boliviji lahko razdelimo na tri sektorje. Prva dva sta državni in zasebni.
Rudarje državnega in v manjši meri zasebnega sektorja predstavlja Bolivijska delavska centrala, krajše COB, ki je tudi sicer med pomembnejšimi organizatorji blokad in protestov. COB nominalno zastopa vse formalno zaposlene delavce, vse vodilne funkcije pa zasedajo rudarji. Sindikalno centralo predstavi sogovorec.
Poleg sindikatov, ki predstavljajo rudarje v državnih in zasebnih podjetjih, protestirajo tudi federacije rudarskih zadrug, ki predstavljajo tretji sektor v bolivijskem rudarstvu.
Članstvo zadrug sestavljajo vselej moški socios, ki so si med seboj načeloma enakopravni in si razdeljujejo območja znotraj koncesije, ki jo zadruga prejme od državnega rudarskega podjetja Comibol ali neposredno od države. Socios za rudarjenje najemajo skupine delavcev, imenovanih peones, ki ugodnosti članstva v zadrugi niso deležni, kot plačilo pa prejemajo manjši delež dohodka od rude. Zadruge, natančneje socios znotraj njih so v preteklosti nasprotovali nacionalizacijam rudnikov, ker bi omejile dostop zadrugam, leta 2016 pa so protestirali proti zakonu, ki bi peonom omogočil povezovanje v sindikate. Zadruge, ki so sprejele dogovor z vlado, tako ne zastopajo enakih interesov kot sindikati. Razlike v zahtevah med različnimi protestirajočimi skupinami pojasni sogovorec.
Oktobra izvoljeni predsednik Paz se s takšnim uporom v pol leta vladanja ne sooča prvič. Konec decembra in v začetku januarja so z blokadami cest sindikati dosegli umik vladnega odloka o izrednih razmerah v gospodarstvu, ki bi med drugim ukinil subvencije za gorivo. Cestne blokade v trenutnem obsegu in obleganja La Paza so bile v preteklosti dovolj za zrušitev vlade, pojasnjuje Grisaffi.
Sindikalisti, ki oblegajo prestolnico, sebe razumejo kot naslednike indijanskega upornika Túpaca Katarija iz osemnajstega stoletja in uresničitev njegove napovedi pred usmrtitvijo. S to zgodovinsko-ideološko podrobnostjo OFFsajd zaključi Grisaffi.
Po Evu – Túpac.
Dodaj komentar
Komentiraj