Mizoginost hrvaške ginekologije
V Zagrebu je konec prejšnjega tedna potekal Pohod za življenje, ki ga je organiziralo društvo V imenu družine. Namen protesta je bil, kot pove že samo ime, poseganje v reproduktivne pravice žensk oziroma, kot so navedli organizatorji, zavzemanje za spremembo zakonodaje, ki bi prepovedala umetno prekinitev nosečnosti. Pohoda za življenje so se poleg nekdanje novinarke, zdaj velike borke za nerojene otroke Željke Markić udeležili še ustaški pevec Marko Perković – Thompson, minister za demografijo Ivan Šipić in hrvaški evropski poslanec Stephen Stipo Bartulica. Največ publicitete in javnega zgražanja je požela ravno prisotnost Thompsona in njegov nastop na pohodu, kjer je odpel pesem Lijepa li si. K dejstvu, da je večina zgražanja letela prav na ustaškega pevca, je prispeval tudi odziv zagrebškega župana Tomislava Tomaševića, da organizatorji Thompsona niso navedli kot nastopajočega in so s tem ponaredili seznam.
Čeprav je Pohod za življenje sporen in škodljiv, glavno pozornost pa sta požela njegova tokratna protagonista Željka Markić in Marko Perković – Thompson, je ta le simptom sistemskega nezagotavljanja umetne prekinitve nosečnosti in drugih reproduktivnih pravic na Hrvaškem. Splav je na papirju zagotovljen za ženske do 10. tedna nosečnosti, torej enako kot v Sloveniji. Pravica do umetne prekinitve nosečnosti je urejena z Zakonom o zdravstvenih ukrepih za uresničevanje pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok iz leta 1978. Zakon je bil sprejet na podlagi jugoslovanske zvezne ustave iz leta 1974, s katero je nekdanja skupna država kot prva na svetu pravico o svobodnem odločanju o rojstvu otrok kodificirala v ustavo. Kot omenjeno je pravica na papirju urejena, a se zatakne pri izvajanju posega.
Hrvaški ginekologi namreč v zelo velikem številu uveljavljajo ugovor vesti zoper izvajanje umetne prekinitve nosečnosti. Glede na raziskavo novinarke Danke Derifaj iz leta 2019 je ugovor vesti uveljavljalo 186 od 322 ginekologov, torej 60 odstotkov. Leta 2025 pa 175 od 354 zaposlenih, torej skoraj 50 odstotkov. Še bolj zaskrbljujoč je podatek, da v treh hrvaških bolnišnicah – v Našicah, Požegi in Virovitici – ni niti enega ginekologa, ki bi bil pripravljen opraviti umetno prekinitev nosečnosti. Na nacionalni kliniki za ginekologijo in porodništvo v prestolnici se na ugovor vesti sklicuje 37 od skupno 49 ginekologov.
Tudi v bolnišnicah, kjer ginekologi poseg umetne prekinitve nosečnosti opravljajo, se ženske na termin zanj ne morejo naročiti. Kot navaja Ženska mreža »Pogumne sestre«, telefoni na nacionalni kliniki za ginekologijo in porodništvo v Zagrebu zvonijo v prazno, ko pa se oglasijo, pacientke velikokrat dobijo odgovor, da splavov ne opravljajo. Predstojnik klinike Slavko Orešković je sicer navedbe zanikal, a je v isti sapi dejal, da kakršenkoli administrativen pritisk na ginekologe povzroča dodaten odpor le-teh do zagotavljanja pravice do splava. Na Hrvaškem prav tako ne obstaja jasen register zdravnikov, ki zaradi ugovora vesti ne izvajajo abortusa. Predsednica parlamentarnega odbora za zdravstvo in nekdanja predsedniška kandidatka Ivana Kekin je namreč opozorila, da sistem ugovora ni pravilno reguliran in da se lahko zdravnik nanj sklicuje brez formalnega postopka. Posledično ne obstajajo uradne evidence o dejanski dostopnosti posega.
V skladu s hrvaško zakonodajo lahko splav izvajajo le v licenciranih javnih bolnišnicah, ki imajo ginekološke in porodniške oddelke. Gre večinoma za javne zdravstvene ustanove, a so hrvaški mediji v preteklosti poročali o primerih, ko se je zdravnik v javnem zdravstvenem zavodu sklical na ugovor vesti in nato pacientko napotil na zasebno kliniko, kjer dela v popoldanskem času. Sicer je prekinitev nosečnosti na Hrvaškem tako v zasebnih kot javnih zdravstvenih ustanovah plačljiva, cene pa niso enotno regulirane, saj ceno zdravstvene storitve bolnišnica določi individualno. Za poseg mora ženska navadno odšteti okrog 300 evrov, kar je več kot tretjina hrvaške minimalne neto plače.
Ženske na Hrvaškem so torej postavljene v situacijo, kjer jim je pravica do splava kršena, čeprav na papirju ta zanje obstaja. Ugovor vesti, ki ga na tej točki lahko obravnavamo že kot kolektiven ugovor vesti hrvaških ginekologov, se bistveno razlikuje od pravice do nasprotovanja opravljanju določenih dejanj ali služb iz verskih, etičnih in drugih vzrokov, ki je mogoča v primeru služenja vojaškega roka. Moški na Hrvaškem, ki je svoje prve nabornike vpoklicala marca letos, bodo v primeru ugovora vesti imeli nižjo plačo in ne bodo imeli prednosti pri zaposlitvi, kot to velja za njihove kolege, ki so vojaško urjenje prestali. Ginekologi, ki s tem neposredno posegajo v reproduktivne pravice žensk, zaradi ugovora vesti ne trpijo finančnih ali drugih posledic na delovnem mestu.
Glavni problem posega v reproduktivne pravice Hrvatic torej niso Pohodi za življenje, maše za nerojene otroke in podobne mizogine neumnosti. Prav tako ni ključno, koliko hrvaških estradnikov se udeleži takih dogodkov. Njihove izjave, kot je: »Želimo poslati jasno sporočilo, da si želimo Hrvaško, polno otrok, polno življenja in polno družin,« v marsikateri od nas izzovejo bes in nemalo kletvic, a so le zadnja manifestacija seksističnega sistema, v katerem živimo.
Protesti za zaščito nerojenih otrok so se rodili iz seksistično naravnanega zdravstvenega sistema, ki se začne z nedostopnostjo ginekologov ter površno in pokroviteljsko obravnavo pacientk – na primer pri njihovem opozarjanju na hude menstrualne krče ali neprijetne stranske učinke kontracepcijskih tabletk, vložkov ali drugih oblik tako imenovane medicinske zaščite. Prične se z neprimernimi vprašanji o tem, kdaj bo pacientka zanosila, vzbujanjem slabega občutka ob omembi števila spolnih partnerjev in žugajočim tonom ob primeru okužbe s spolno prenosljivo boleznijo. Ta medicinski sistem dovolj pove o pomembnosti oziroma po svojih mizoginih standardih o nesprejemljivosti splava z uvrstitvijo le-tega med nenujne medicinske posege. Tako mora ženska najprej premisliti, ali si ga lahko ta ali naslednji mesec sploh privošči.
Medicinski sistem, ki s svojimi individualnimi osebnimi zadržki posega v žensko telo, se požvižga na zagotavljanje pravice do splava. Prav tako se na to požvižga politika. Pred štirimi leti je stranka SDP vložila zakon, s katerim je želela doseči brezplačnost splava ter zagotovilo, da poseg opravlja vsaj en ginekolog v vsaki zdravstveni ustanovi. Zakon je bil zavrnjen, zlasti mu je nasprotovala vladajoča HDZ.
Boj za reproduktivne pravice mora biti torej usmerjen proti družbenemu sistemu in njemu podrejenemu zdravstvenemu sistemu, ki z geografsko in s finančno, pod pretvezo pravic posameznika pa tudi sistemsko nedostopnostjo umetne prekinitve nosečnosti posega v ženska telesa. Zato je torej odločilna temeljna sprememba obravnave žensk tako v zdravstvu kot tudi znotraj celotnega sistema in s tem prekinitev obravnave žensk kot šibkejših in manj sposobnih oseb. Boj ne sme temeljiti na praznih peticijah in manjših protiprotestih, ki so zgolj odgovor na zadnjo manifestacijo mizoginističnega kapitalističnega sistema – na Pohode za življenje.
No, ampak vseeno … fuck Thompson in fuck Markić.
Komentarji
Banger. Hvala Tia <3
Komentiraj