Vprašanje izobešanja palestinske zastave
Od začetka izraelskega genocidnega pohoda na Gazo oktobra 2023 je v Sloveniji potekalo več organiziranih in individualnih akcij, s katerimi so posamezniki skušali opozoriti na genocid in prisiliti slovensko politiko, da obsodi sionistično nasilje. Ena od teh akcij je obešanje palestinske zastave na okna in balkone domov in drugih stavb. Tako je na primer palestinsko zastavo obesilo podjetje Ekologo v občini Videm. V tokratnem Odprtem terminu se posvečamo ločenemu primeru izobešanja palestinske zastave ter policijskemu in sodnemu postopku, o katerem smo bili obveščeni na redakciji.
Oseba je na zunanji del stanovanja v bloku leta 2024 obesila palestinsko zastavo. 2. septembra 2024 je policija prejela prijavo o izobešeni palestinski zastavi, pri čemer je nato opravila večkratno kontrolo ter opazila v prijavi omenjeno zastavo. Policijska uprava je zoper osebo začela prekrškovni postopek zaradi domnevne kršitve prvega odstavka 14. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru v zvezi s 4. členom ZJRM-1, kar je oseba po navedbah policije storila z izobešanjem zastave. 16. oktobra 2024 je nato oseba prejela obvestilo policije, naj se izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška.
27. 10. 2024 je oseba podala izjavo o dejstvih in okoliščinah prekrška, v kateri je pojasnila, citiramo: »Določba 14. člena ZJRM-1 v zvezi s 4. členom ZJRM-1 je namenjena varstvu javnega reda in miru, ki v tem primeru nista bila ogrožena. Pri obešanju zastave je šlo za javno izražanje mnenja in podporo Palestini, ki je trenutno tarča protipravne okupacije s strani Izraela, vedno več držav in mednarodnih organizacij pa opozarja tudi, da dejanja Izraela v Palestini izpolnjujejo zakonske znake kaznivega dejanja genocida. Z enakim namenom je palestinsko zastavo izobesila tudi vlada Republike Slovenije.« V izjavi je oseba navedla, da gre za nesorazmeren poseg v svobodo izražanja ter da se z obešanjem zastave ni krnil ugled Republike Slovenije ali tuje države, kot to zahteva drugi odstavek 4. člena ZJRM-1. Prav tako je navedla, da je bila zastava obešena v opisanih izrednih okoliščinah z namenom izražanja solidarnosti in podpore, kar je pravno varovano s svobodo izražanja.
Po posredovanju izjave policije je 29. oktobra 2024 oseba od prekrškovnega organa prejela odločbo, v kateri jo je ta spoznal kot odgovorno za prekršek in ji je za to izrekel opomin. V odgovor je 15. novembra 2024 napovedala zahtevo za sodno varstvo. 24. novembra je nato od policije prejela odločbo o prekršku z obrazložitvijo ter 6. 12. 2024 tudi dejansko vložila zahtevo za sodno varstvo.
V zahtevi je oseba ponovno in podrobneje razložila zgoraj navedene okoliščine za izobešanje zastave. Ob tem je navedla, da je izobešanje palestinske zastave v opisanih okoliščinah izraz podpore Palestini in Palestincem, kar da je v izpodbijani odločbi sicer pravilno prepoznal tudi prekrškovni organ. Ob tem prav tako navaja, da gre za obliko političnega in družbenokritičnega izražanja, katerega sporočilo je povprečnemu naslovniku nedvomno razumljivo, tovrstno izražanje pa je varovano z ustavno pravico do svobode izražanja iz 39. člena ustave in 10. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
V zahtevi za sodno varstvo piše, da kršitev 14. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru v zvezi s 4. členom ZJRM-1 pomeni izobešanje tuje zastave na način in v okoliščinah, v katerih bi tako ravnanje skalilo ali ogrozilo javni red in mir. V takih primerih mora prekrškovni organ opraviti presojo, ali je omejevanje svobode izražanja sorazmeren ukrep za varovanje javnega reda in miru. V zadevnem primeru z izobešanjem palestinske zastave v obrazložitvi osebe javni red in mir ni bil niti moten niti kakorkoli ogrožen. Prekrškovni organ se v odločbi o prekršku sklicuje, češ da je zastava zmotila osebo, ki je domnevni prekršek naznanila, a pri tem ni navedenih dokazov o motenju ali ogrožanju stanja, v katerem je zagotovljeno neovirano izvrševanje pravic in dolžnosti po ustavi in zakonih. S tem je prekrškovni organ zmotno ugotovil dejansko stanje.
Policija je tako v dotičnem primeru napačno uporabila določbo prvega odstavka 14. člena ZJRM-1 in s tem nesorazmerno posegla v pravico ovadene osebe do izražanja iz 39. člena ustave in 10. člena konvencije. Kot je oseba navedla v zahtevi za sodno varstvo, bi tudi v primeru, da bi ravnanje izpolnjevalo zakonske znake prekrška po prvem odstavku 14. člena ZJRM-1, moral glede na opisane okoliščine prekrškovni organ ugotoviti, da gre za prekršek neznatnega pomena.
Oseba je v zahtevi nato predlagala, da sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 23. člena Zakona o ustavnem sodišču postopek prekine in z zahtevo začne postopek za presojo ustavnosti določbe prvega odstavka 14. člena ZJRM-1 v zvezi s 4. členom ZJRM-1. 13. januarja 2025 je oseba od prekrškovnega organa prejela pošto, češ da je njena zahteva neutemeljena ter da so jo zato predali sodišču.
Letošnjega aprila je oseba prejela sodbo v imenu ljudstva, iz katere je razvidno, da je sodišče ugodilo njeni zahtevi. Sodišče je v obrazložitvi navedlo, da je oseba z izobešanjem zastave izvrševala svojo pravico do svobodnega izražanja in ni kršila javnega reda in miru. Prav tako je sodišče navedlo, da dejstvo, da je zastava zmotila enega posameznika, nikakor ne more dokazovati, da sta bila ogrožena ali motena javni red in mir.
Kot navaja sodišče, iz jezikovne razlage sledi, da je oseba izpolnila zakonske znake prekrška po 14. členu v povezavi s 4. členom ZJRM-1, vendar je zaradi pomislekov glede sorazmernosti posega v pravico do svobode izražanja treba določbo razlagati tudi v skladu z njenim namenom. Namen zakona določa, da zakon ureja varstvo javnega reda in miru ter določa ravnanja, ki pomenijo kršitve javnega reda in miru na javnem kraju ali v zasebnem prostoru ter sankcije za taka ravnanja. Namen je torej uresničevanje pravice ljudi do varnosti in dostojanstva z varovanjem pred dejanji, ki posegajo v telesno in duševno celovitost posameznika, ovirajo izvrševanje pravic in dolžnosti ljudi, državnih organov, organov samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil. Sodišče je upoštevajoč zgornje navedbe zaključilo, da ne zadostuje, da se kot prekršek opredeli zgolj izobešanje tuje zastave, potrebno je nekaj več – to bi bil poseg v javni red in mir ter pravice posameznika do varnosti in dostojanstva.
Sodba je pomembna, saj gre za tako imenovani precedenčni primer v primeru sodne obravnave izobešanja tuje zastave z namenom izkazovanja solidarnosti.
Za komentar odločitve sodišče smo zaprosili tudi Barbaro Rajgelj iz Pravne mreže za varstvo demokracije. Navedla je: Gre za zelo zanimiv in poučen primer, kako lahko sodišče ustavnoskladno razlaga zakon. Ob tem naj zgolj opozorim, da je v vmesnem času, natančneje 28. januarja letos, začel veljati nov ZJRM-2. Na temo obešanja zastave vsebuje določbo, ki že vsebuje tudi pravico do obešanja zastave v primerih, ko gre za izražanje solidarnosti. Sodnik je pri odločanju uporabil star zakon, torej zakon, ki je veljal, ko je bilo dejanje storjeno. Drugi odstavek 2. člena Zakona o prekrških določa: »Če se po storitvi prekrška enkrat ali večkrat spremenijo materialnopravne določbe tega zakona ali predpisa, ki določa prekršek, se uporabi zakon ali predpis, ki je za storilca milejši.«
Rajgelj je ob tem dodala, da bi sodnik tako ali tako moral uporabiti nov zakon, ker je z vidika dejanja, ki se je osebi očitalo, milejši predpis. Vsekakor pa je sklicevanje sodnika na ustavnoskladno razlago in na namen zakona zelo dragoceno.
Dodaj komentar
Komentiraj