Slovenska demokratska stranka, trojček Nova Slovenija, SLS in Fokus Marka Lotriča ter Demokrati brez v državni zbor izvoljenega Anžeta Logarja so v parlamentarno proceduro po skrajšanem postopku vložili predlog zakona o pokopu in spominu žrtev prikritih grobišč, s katerim bi ta domobranska koalicija poslank in poslancev spremenila in dopolnila Zakon o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev ter Zakon o vojnih grobiščih, da bi ponovno v državi vsakega 17. maja obeleževali že enkrat pod prejšnjo vlado Roberta Goloba in očitno vsaj za neko prehodno obdobje v prihodnje opozicijskih strank Gibanje Svoboda, Socialni demokrati in Levica ukinjeni nacionalni spominski dan kar na vse žrtve komunističnega nasilja. Ne glede na to, kaj so bile in kaj so pravzaprav med drugo svetovno vojno na Slovenskem tudi dejansko počele. Torej tudi vse tiste, ki so se kot izdajalci lastnega naroda borili bok ob boku z nacifašističnimi okupatorji na ozemlju današnje Slovenije.

Predlog zakona o pokopu in spominu žrtev prikritih grobišč, katerega prvopodpisani ni Janez Janša ali kak drug v državni zbor izvoljeni poslanec ali poslanka SDS, ampak vodja poslanske skupine NSi, SLS in Fokusa Janez Cigler, čigar matična stranka je pod finančnim in političnim vplivom povojne emigracije iz ZDA, Argentine, Kanade in Avstralije, že zgodovinsko gledano, ena od dveh najbolj za rehabilitacijo kolaboracije in domobranstva na Slovenskem zagretih političnih strank, je svojevrsten kulturno-ideološki test trdnosti nastajajoče desne, a manjšinske koalicije in vlade, na čelo katere bi se rada s popuščanjem strankama Demokrati in Resni.ca že četrtič povzpela Janez Janša in SDS, ob katerem se v prvi vrsti zastavlja vprašanje, kako se bosta na predlog zakona o pokopu in spominu žrtev prikritih grobišč odzvali prav prvič v državni zbor uvrščeni politični stranki.

Glede na to, da so predlog zakona o rehabilitaciji domobranstva pod okriljem nacionalnega spominskega dne na vse žrtve komunističnega nasilja, ki ga bomo, če bo test kulturno-ideološke trdnosti prihodnje desne, a manjšinske koalicije in vlade Janeza Janše in SDS uspešen, po skrajšanem postopku ponovno prvič lahko obeleževali že tokratnega 17. maja, sopodpisali vsi poslanci in poslanke v domnevno že domobransko koalicijskih Demokratih brez v državni zbor uvrščenega Anžeta Logarja, na prvi pogled ni prav veliko možnosti, da dneva spomina tudi na žrtve med kolaboranti z nacifašističnimi okupatorji tudi dejansko ne bi ponovno dobili, saj se lahko, da bi bil ta tudi dejansko sprejet, poslanke in poslanci ne koalicijske, a tudi ne opozicijske stranke Resni.ca ob tem glasovanja preprosto prvič vzdržijo, ne glede na to, da jim vsaj ideološko domobranstvo naj ne bi bilo tako blizu, kot je očitno v domobransko koalicijo povezanim strankam SDS, NSI, SLS in Fokus ter Demokrati.

Toda da ne gre le za vprašanje pietete in dostojnega pokopa kosti, ki se od prvih izkopavanj naprej hranijo v plastičnih zabojnikih, ampak za nastavke že vse od osamosvojitve naprej v slovenskem političnem prostoru navzočega kulturno-ideološkega boja ter osnovne politične delitve na partizane in domobrance, je razbrati iz navedbe predlagateljev, da so žrtve drugih totalitarnih sistemov v slovenskem in evropskem prostoru že deležne uradnega spomina in obeleževanja, medtem ko spomin na žrtve komunizma še ni navzoč v javni zavesti. Čeprav ga že več kot 30 let prav ti predlagatelji, pred temi volitvami zbrani okoli strank SDS, NSi in SLS, vztrajno pogrevajo, da bi, pa čeprav že dobrih 80 let po koncu druge svetovne vojne, vendarle nekako izenačili prav narodne izdajalce in sluge okupatorju z uporniki, ki so brez vsakega dvoma ozemlje današnje Slovenije tudi dejansko osvobodili in že na drugem kongresu Avnoja zagotovili njeno današnjo državnost in samostojnost.            

Da sicer gre za politično iztegnjeni sredinec odhajajoči koaliciji in vladi, ves svoj mandat in očitno tudi v opoziciji veliki podpornici ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ki bi rad to bil še vsaj en mandat, so sicer predlagatelji iz te domobranske koalicije dali vedeti s tem, da predlog zakona o pokopu in spominu žrtev prikritih grobišč, da bi posmrtne ostanke že odkritih in tudi v bodoče še izkopanih žrtev povojnih pobojev namesto v osrednjo kostnico na Teharjih prenesli na ljubljanske Žale, čemur je in bo pričakovano nasprotoval prav dolgovečni ljubljanski župan, ki se vsaj sam prišteva med antifašiste, pa čeprav bi ga danes, tako kot so številne druge predstavnike kapitala in politične, sodelovanju z okupatorjem naklonjene desnice po drugi svetovni vojni, osvoboditelji Ljubljane najverjetneje preprosto razlastili. Toda tako to gre. Predlagani zakon o pokopu in spominu vseh žrtev prikritih grobišč – torej tudi tistih, ki so bili izdajalci in sodelavci okupatorja – pač ni zgolj kulturno-ideološki test za prihodnjo desno, a manjšinsko koalicijo in vlado, temveč temačna napoved politične revizije zgodovine, za katero pa nekdanji volivci SDS ter Nove Slovenije in sedanji volivci Demokratov kot uspešno lansiranega političnega satelita ali Resni.ce kot zgolj do prestopa čez parlamentarni prag antisistemske stranke, ki ne bo podpirala ne Janeza Janše in ne Roberta Goloba, več kot očitno sploh niso glasovali.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z domobransko koalicijo strank SDS, NSi in Demokrati in vnovičnim političnim poskusom rehabilitacije kolaboracije in domobranstva v zobeh poskrbel Tomaž Z.    

Vir: Thomas Teodor Heine / Simplicissimus / Wikimedia