Prav nič mala ofenziva
Konec prejšnjega tedna sta malijska džihadistična milica Džamaat Nusrat Al Islam Val Muslimin, krajše JNIM, in tuareško separatistično gibanje Azavadska osvobodilna fronta izvedli več koordiniranih napadov v Maliju. Oboroženi skupini sta izvedli napade na položaje malijske vojske in borcev tako imenovanega ruskega Afriškega korpusa, naslednjika nekdanjih ruskih najemnikov Wagner. Milici sta med drugim napadli mesta Sevare, Kidal, Gao in Kati ter prestolnico Bamako. V enem od napadov severno od prestolnice je JNIM ubila ministra za obrambo Sadia Camaro. V sredo je nato tiskovni predstavnik džihadistične milice Binna Diarra sporočil, da je skupina začela s popolnim obleganjem malijske prestolnice, medtem ko vodja vojaške vlade Assimi Goïta zatrjuje, da je situacija pod nadzorom in da bodo državne sile nevtralizirale skupine, vpletene v poskus državnega udara. Uradna malijska vojska je nato včeraj prevzela nadzor nad mestom Ménaka na severovzhodu države in tako izvedla prvi uspešni protinapad.
Džamaat Nusrat Al Islam Val Muslimin je nastala leta 2017 z združitvijo štirih salafijsko-džihadističnih skupin, ki so tedaj delovale v Zahodni Afriki in so se oklicale kot zaveznice Al Kajde: Ansar Din, saharska veja Al Kajde v islamskem Magrebu, znana kot AQIM, Katiba Macina in Al Murabitun. Nastanek in delovanje JNIM-a natančneje opiše Dan Sanaren, doktorand na francoskem Nacionalnem centru za znanstvene raziskave.
Džihadistična milica je sicer prvotno delovala na severu države, a je v zadnjih letih aktivna po celotnem malijskem ozemlju. Prav tako deluje v Burkini Faso in Nigru. Svoj vpliv je sicer z več manjšimi napadi razširila tudi v Benin in Togo.
Čeprav je skupina v preteklosti izvedla napade tudi v drugih državah v regiji, kot je Slonokoščena obala, se je skupina iz obmorskih držav umaknila. Več Sanaren.
Džamaat Nusrat Al Islam Val Muslimin podobno kot džihadistična oborožena skupina Boko Haram, ki deluje v Nigeriji, pri zagotavljanju orožja ni odvisna od zunanjih akterjev, kot je to na primer značilno za gibanje M23 v Demokratični republiki Kongo, ki ga oborožuje Ruanda, ali Sile za hitro posredovanje, ki jih oborožujejo Združeni arabski emirati. Orožje tako pridobijo zlasti z napadi na druge oborožene skupine, državno vojsko, v preteklosti pa tudi na pripadnike misije Združenih narodov v Maliju, znane kot MINUSMA, ki so državo zapustili konec leta 2023.
JNIM se tako financira z nadzorom rudnikov in z njimi povezanih tranzitnih poti tako v Maliju kot v Burkini Faso. Po podatkih spletne platforme Observatorij za gospodarsko kompleksnost je leta 2023 Mali, tretja afriška država po količin izvoza zlata, to kovino izvozil v vrednosti skoraj 5,4 milijarde evrov. Poleg tega v Maliju delujejo rudniki železove rude, mangana, urana in litija. Zlato je tudi glavna izvozna surovina Burkine Faso, ki je devetnajsta največja svetovna proizvajalka na svetu. Poleg z nadzorom nad rudniki JNIM del sredstev dobi tudi s krajo in preprodajo živine ter ugrabitvami. Več Sanaren.
V Maliju sicer oblast vodi vojaška vlada, ki jo vodi Assimi Goïta. Pod njegovim vodstvom je vojska državni udar prvič izvedla leta 2020, ko je odstavila takratnega predsednika Ibrahima Boubacara Keito. Predsedniško funkcijo je prevzel Bah Ndaw, Goïta pa je prevzel funkcijo podpredsednika. Maja 2021 je nato Goïta ponovno izvedel puč in zasedel mesto začasnega predsednika. Malijski nacionalni prehodni svet je nato julija lani odobril, da Goïta ostane na mestu predsednika za obdobje petih let, a se lahko njegov mandat podaljša, kolikorkrat je potrebno. V času pred državnim udarom so potekali protesti, med drugim zaradi napadov milic na severu, Goïta pa je tako po prvem kot drugem puču obljubil, da bo zatrl delovanje oboroženih skupin v Maliju. Več Sanaren.
Džamaat Nusrat Al Islam Val Muslimin je sicer pred sobotno ofenzivo delovala predvsem v severnem in osrednjem delu države, kjer teren ustreza njeni gverilski taktiki. Območje je zaradi obsega, naravnih ovir in nepoznavanja težko obvladljivo za uradno vojsko, medtem ko omenjeni milici omogoča enostavno gibanje. Malijska vojska je sicer res začela izvajati racije in aretacije na območjih, kjer so se nahajali borci JNIM-a, a te niso bile učinkovite.
Napadi, ki jih je v koordinaciji s tuareško milico izvedla malijska zaveznica Al Kajde, sicer sledijo blokadi južnega dela države, ki jo njeni borci izvajajo od lanskega septembra. Borci JNIM-a od jeseni kontinuirano napadajo cisterne z gorivom in blokirajo pomembne poti, po katerih poteka dovoz goriva iz sosednjega Senegala in Slonokoščene obale. S tem je milici uspelo prekiniti trgovinske poti in izolirati južni del države. Zaradi blokade, ki je sprožila ogromno pomanjkanje goriva, je vojaška vlada konec oktobra odredila dvotedensko zaprtje šol in univerz. Cene goriva v Bamaku so se povečale tudi za več kot 400 odstotkov, prav tako je prišlo do pogostih izpadov električne energije.
Blokada je sicer nova taktika milice, s katero je do določene mere ohromila delovanje Malija, zlasti južnega dela države, a ni privedla do širše ljudske vstaje.
JNIM je, kot smo povedali uvodoma, napade izvedla v koordinaciji z Azavadsko osvobodilno fronto, ki prav tako deluje na severu države. Korenine azavadskega gibanja segajo v leto 1960, ko se je Mali, takrat sicer imenovan Francoski Sudan, osvobodil izpod francoske kolonialne nadoblasti. Prve ofenzive so tuareška uporniška gibanja začela izvajati kmalu po osamosvojitvi, ko so izvedli več nekoordiniranih akcij proti položajem uradne malijske vojske na severu države. Leta 1990 so malijski tuareški uporniki skupaj s tuareškimi milicami v Nigru izvedle nov val napadov. Pri tem so sodelovale Ljudsko gibanje za osvoboditev Azavada, Arabska islamska fronta Azavada in Združena gibanja in fronte Azavada. Najobsežnejši napadi Tuaregov so sicer potekali leta 2012, ko so v obdobju šestih mesecev uporniške skupine Tuaregov pod vodstvom Nacionalnega gibanja za osvoboditev Azavada, krajše MNLA, osvojile približno polovico državnega ozemlja.
Leta 2015 so malijske oblasti s koalicijo tuareških skupin, imenovano Koordinacija gibanj Azavad, podpisale tako imenovane Alžirske sporazume o premirju. V okviru teh so malijske oblasti pristale, da bodo Tuaregom podelile več avtonomije, vključile borce v malijsko vojsko ter sprejele ukrepe za zmanjšanje revščine v regiji. Prav tako je bila na območje napotena prej omenjena mirovna misija Združenih narodov MINUSMA. Malijska vojaška hunta je nato januarja 2024 odstopila od sporazuma in začela napade in aretacije na položaje JNIM-a in Tuaregov, kar je sprožilo nastanek Azavadske osvobodilne fronte. Več Sanaren.
Predhodnici obeh oboroženih skupin sta se kljub drugačni ideološki usmeritvi tudi v preteklosti povezali proti skupnemu sovražniku, malijski vojski. Leta 2012 se je Nacionalno gibanje za osvoboditev Azavada povezalo z nekaterimi džihadističnimi milicami, kot je Ansar Din. Naslednjici teh dveh oboroženih gibanj sta prav tako skupne napade izvedli leta 2024, ko sta na severovzhodu napadli konvoj malijskih vojakov in ruskih vojaških najemnikov. Kljub začasnemu zavezništvu leta 2012 so po uspešni ofenzivi spopadi izbruhnili tudi med tuareškimi in džihadističnimi milicami. Sodelovanje Azavadske osvobodilne fronte in JNIM-a je tako treba razumeti kot začasno in taktično.
Razlika med Azavadsko osvobodilno fronto in JNIM-om sicer ni zgolj ideološka. Malijska zaveznica Al Kajde namreč ni zares sposobna vladati oziroma upravno voditi področja, kjer je aktivna. Predhodnica JNIM-a Katiba Macina se je na severnem delu države, zlasti na ozemlju kjer živi etnična skupina Fulani, uspela predstaviti kot alternativa vladajočim strukturam, ki zanemarjajo revnejša severna področja, a kljub temu v splošnem ne uživa podpore.
Zavezništva pa ne sklepajo le oborožene skupine, temveč tudi uradna malijska vojska. Assimi Goïta je decembra 2021 v boj proti milicam povabil ruske najemniške sile Wagner, potem ko je iz države nagnal kolonizatorske francoske sile. Wagner je sicer junija lani sporočil, da se bodo njegovi borci po več kot treh letih in pol umaknili iz Malija, saj da so zaključili svojo misijo proti oboroženim skupinam v državi. Kljub temu so borci zdaj pod okriljem ruskega Afriškega korpusa ostali v državi. Poleg Malija je Afriški korpus aktiven tudi v drugih afriških državah, denimo v Ekvatorialni Gvineji. Več o vlogi Afriškega korpusa pojasni Sanaren.
Koordinirane boje tuareške milice in malijske zaveznice Al Kajde so sicer izkoristile tudi druge oborožene skupine v državi. Borci Islamske države v Veliki Sahari so tako prevzeli nadzor nad mestom Labbezanga. Več o drugih oboroženih skupinah, ki delujejo v državi, pojasni sogovornik.
Sogovornik je ob tem omenil tudi delovanje skupnih sil Zavezništva držav Sahela, ki so jih Burkina Faso, Mali in Niger ustanovile decembra lani. Namen skupnih vojaških enot je prav boj proti oboroženim džihadističnim in drugim milicam, ki delujejo v članicah zavezništva. Kljub temu skupnemu vojaškemu posredovanju v preteklosti tokrat zaveznici nista nudili vojšake podpore malijskim vojakom.
Milici Džamaat Nusrat Al Islam Val Muslimin je po vzoru milice Hajtat Tahrir Al Šam v Siriji uspelo izpeljati do zdaj najuspešnejšo ofenzivo v Maliju, a se postavlja vprašanje o uspešnosti dolgoročnega nadzora nad prestolnico Bamako in drugimi mesti na jugu države.
Komentarji
Rusija nikoli vec ne bo globalna velesila
GDP PPP #4 global economy and 75 rubles per dollar say hi
Brigajte se za butalske planke...
Komentiraj