Napadi imperialistov, protesti generacije Z in poskusi pučov
Dobrodošli v še zadnjem preglednem Kultivatorju, tokrat o pestrem dogajanju po svetu v letu 2025. Začenjamo v Franciji: zdaj že nekdanji premier François Bayrou je februarja kar dvakrat prestal glasovanje o nezaupnici. Razlog za vložitev nezaupnice je v tem, da je premier brez potrditve parlamenta s posebnimi ustavnimi pooblastili sprejel proračun za tekoče leto. Bayrou je glasovanje obakrat preživel s pasivno podporo socialistov in desničarskega Nacionalnega zbora. Z naslednjo nezaupnico se je Bayrou soočil v začetku julija. Tokrat so nezaupnico vložili socialisti, potem ko so propadla pogajanja o sporni pokojninski reformi. Čeprav so se večmesečna pogajanja končala brez podpisa dogovora, pa premier Bayrou je vztrajal, da bo njegova vlada do jeseni poskušala uzakoniti pokojninsko reformo. Izvajanje te je bilo v koncu leta preloženo na leto 2026.
V tretje gre rado: v začetku septembra je francoski parlament končno izglasoval nezaupnico premierju Bayrouju, s čimer se je francoska vlada spet zrušila, tokrat po zgolj devetih mesecih na oblasti. Za nezaupnico je parlament glasoval zaradi načrtov vlade, da bi zaradi državnega dolga iz proračuna rezali 44 milijard evrov. Francoski predsednik Emmanuel Macron je že naslednji dan za premierja imenoval dotedanjega obrambnega ministra Sebastiena Lecornuja. Lecornu je tako že peti premier v manj kot dveh letih. Zrušitev še ene vlade je v Franciji sprožila proteste pod geslom »blokiraj vse«, ki so potekali v Lyonu, Parizu, Nantesu in drugih francoskih mestih. Razloge za proteste predstavi neodvisni francoski novinar Daniel Brown.
Izjava
Konec septembra je Francijo zajel še en protestni val, tokrat usmerjen proti zmanjšanju proračuna za okoli 44 milijard evrov, ki so sprožili odstop premierja. Lecornu je s položaja tako odstopil v začetku oktobra, slab mesec po začetku opravljanja premierske funkcije. Macron je za premierja ponovno imenoval Lecornuja le štiri dni po tem, ko je sprejel njegov odstop. Že v sredini oktobra se je druga vlada premierja Lecornuja soočila z dvema predlogoma o nezaupnici, ki sta ju posebej vložili leva Nepokorna Francija in fašistični Nacionalni zbor. Boljši rezultat je dosegla nezaupnica levice, ki ji je do potrebnih 289 zmanjkalo le 18 glasov. Nezaupnici Nacionalnega zbora je zmanjkalo 145 glasov.
Odhajamo v Vatikan, kjer je za veliko noč umrl papež Frančišek. Pred smrtjo je uspel še zadnjič pozvati k premirju v Gazi. V začetku maja je tako sledil konklave. Trajalo je dva dni, dokler se ni iz Sikstinske kapele pokadil beli dim. Kardinali so za novega papeža izvolili kardinala Roberta Francisa Prevosta iz Združenih držav, ki si je nadel ime Leon Štirinajsti.
Januarja so v Parizu potekali protesti kmetov proti pretirani regulaciji, nepravični konkurenci ter trgovinskemu sporazumu med Evropsko unijo in skupino južnoameriških držav Mercosur. Sporazum, ki sta ga obe skupini držav podpisali v začetku decembra, bo po mnenju kmetov omogočil prihod poceni kmetijskih izdelkov, pridelanih brez upoštevanja evropskih regulacij in okoljskih zahtev, na evropske trge. To bo z močnimi regulacijami znižalo ceno pridelani evropski hrani. Več pove novinarka Euractiva, Sofia Sanchez Manzanaro.
Izjava
Protesti so se nadaljevali decembra, kmetje so se tokrat sestali v Bruslju. Vsesplošni shod vodi organizacija Copa-Cogeca, ki na ravni Evropske unije zastopa interese kmetov in kmetijskih zadrug držav članic.
Iz Francije v Združene države Amerike, kjer je v drugi polovici januarja kot ameriški predsednik ponovno zaprisegel Donald Trump. Ta je na svoj prvi dan v Beli hiši podpisal število izvršnih ukazov. S prvim je pomilostil 1500 obtožencev, ki jim grozi zaporna kazen zaradi napada oziroma vdora v Kongres. Poleg tega je podpisal ukaze, s katerimi se ZDA umikajo tako iz Pariškega podnebnega sporazuma kot iz Svetovne zdravstvene organizacije. V migracijski politiki nadaljuje svojo ksenofobno držo in je tako podpisal ukaz, s katerim želi otrokom nedokumentiranih migrantov odvzeti pravico do avtomatičnega državljanstva, ki jim pripada, če so se rodili v Združenih državah. Poleg tega je razglasil tudi izredne razmere na južni meji in s tem odprl pot za napotitev ameriških vojakov na to območje. Pravice bodo izgubljale tudi druge marginalizirane skupnosti. V ukazu zveznim agencijam je namreč zahteval, da pri izvajanju politike, tudi pri izdajanju potnih listov, prekličejo uporabo izrazov »Gender« in »Gender identity« ter da se ju nadomesti z binarno različico »Sex«. Poleg tega je preimenoval tudi Mehiški zaliv, ki mu bo po novem ime Ameriški zaliv.
Junija so se v Los Angelesu začeli protesti proti Trumpovi migrantski politiki, ki so se kmalu razširili tudi v druga mesta, med drugim v bližnji San Francisco. Protestno gibanje so sprožile racije migrantov na njihovih delovnih mestih, ki jih je izvedla Služba za priseljevanje in carinski nadzor, znana pod kratico ICE. V njih je skupno aretirala 44 priseljencev in enega sindikalista. V odziv na proteste je predsednik Donald Trump v Los Angeles poslal Nacionalno gardo in 700 marincev. O protestih proti ICE-u v Los Angelesu smo govorili z reporterko portala The New Republic, Ellie Quilan Houghtaling.
Izjava
Avgusta je Trumpova vlada začela migrante deportirati tudi v tri afriške države, in sicer Južni Sudan, Esvatini in Ruando. V Ruando so Združene države že isti mesec deportirale 250 migrantov, dogovor o čemer pa sta državi izpogajali že maja.
V začetku julija je ameriški predsednik Donald Trump podpisal proračunski zakon Združenih držav Amerike, znan kot Véliki, čudoviti zakon. Ta podaljšuje Trumpove davčne olajšave iz leta 2017, uvaja strožje pogoje za pridobitev zdravstvenega zavarovanja za gospodinjstva z nizkimi dohodki in strožje pogoje za pomoč v obliki bonov za hrano. Obenem nameni 150 milijard dolarjev za vojsko in oboroževanje ter več kot 30 milijard dolarjev za ICE.
Aprila je vlada ameriškega predsednika Donalda Trumpa Univerzi Harvard zamrznila dobri dve milijardi evrov sredstev zveznega financiranja, potem ko je univerza zavrnila vladne zahteve po nekaterih spremembah delovanja. Trumpova vlada je Harvardu poslala pismo, v katerem so kot pogoj za nadaljnje financiranje univerze med drugim zahtevali, naj univerza prekine vse programe vključevanja in raznolikosti, znanih kot DEI. Poleg razpustitve vseh omenjenih programov bi morala univerza prijave obravnavati izključno na podlagi sposobnosti bodočih študentov ter vse prijavne podatke posredovati zvezni vladi v revizijo. Univerza se je odzvala tako, da je vodstvo vložilo tožbo proti ameriški vladi, s katero je želelo ustaviti Trumpovo zamrznitev financiranja. Trumpova vlada je nato naznanila, da bo osem zveznih agencij ukinilo dodatnih 400 milijonov evrov sredstev univerzi, in preklicala njen certifikat za program tujih študentov in študentskih izmenjav. Junija je zvezna sodnica Allison Burroughs vladi za nedoločen čas preprečila onemogočanje vstopa tujim študentom v ZDA za študij na univerzi Harvard.
Trump je februarja z odlokom uvedel dodatne 25-odstotne carine na vse dobrine iz Mehike in Kanade in dodatne 10-odstotne carine na uvoz s Kitajske. Ko so carine proti Kitajski stopile v veljavo, je kitajsko ministrstvo za trgovino takoj uvedlo carine na ameriški uvoz.
V začetku marca je v Bruslju potekal vrh voditeljev držav članic Evropske unije, kjer so razpravljali o predlogu Evropske komisije o krepitvi obrambnih zmogljivosti članic. Načrt, imenovan ReArm Europe oziroma Ponovna oborožitev Evrope, obsega pet točk. Prva točka predvideva sprostitev uporabe javnih sredstev za obrambo na državni ravni. Kot drugo načrt uvaja nov finančni instrument, s katerim bo zagotovljenih 150 milijard evrov za posojila za naložbe v obrambo. V tretji točki načrt predvideva prestrukturiranje kohezijskih sredstev za oboroževanje, v četrti mobilizacijo zasebnega kapitala za obrambo, v peti pa so postavljene smernice za Evropsko investicijsko banko. Načrt podrobneje predstavi Alexandr Burilkov, raziskovalec s centra GLOBSEC GeoTech.
Izjava
Finančni ministri držav članic Evropske unije so na julijskem zasedanju Sveta Evropske unije petnajstim članicam odobrili uporabo tako imenovane nacionalne odstopne klavzule. Te omogočajo, da lahko država v izrednih okoliščinah odstopa od evropskih fiskalnih pravil. V tem primeru se bodo lahko izbrane države, med drugim Portugalska, Grčija, Slovenija, Poljska in baltske države, za obrambo v naslednjih štirih letih zadolžile za dodaten poldrugi odstotek bruto domačega proizvoda. Juhej!
Blok tako imenovanih protestov generacije Z začenjamo v Indoneziji. Konec avgusta so se protestniki zbrali pred državnim parlamentom v Džakarti, kjer so nasprotovali visokim denarnim dodatkom za poslance indonezijskega parlamenta. Povod za proteste je stanovanjski dodatek v višini 2500 evrov, ki ga poslanci prejemajo vsak mesec, kar je dvajsetkrat višja vsota od minimalne plače v najrevnejših delih države. Po več dneh protestov je predsednik Prabowo Subianto ugodil zahtevam protestnikov in sporočil, da bodo voditelji političnih strank sprejeli dogovor o odpravi določenih ugodnosti za poslance. Dodal je, da bo poslancem ukinil mesečni stanovanjski dodatek in da bodo službena potovanja v tujino začasno ustavljena. Po koncu protestov, v katerih je policija aretirala več tisoč ljudi, umrlo pa je deset protestnikov, je predsednik Subianto odstavil pet ministrov.
Septembra so se protesti nadaljevali na Filipinih, kjer so se protestniki zbrali proti vladnemu izkoriščanju davkoplačevalskega denarja za financiranje neučinkovitih projektov za nadzor poplav. Med protestniki in policisti so izbruhnili spopadi, pri čemer so represivni organi uporabili vodne topove in v protestnike metali kamenje. Protest so organizirale razne civilne, študentske, politične in cerkvene skupine. Julija je predsednik Ferdinand Marcos mlajši v svojem govoru o stanju v državi razkril, da je približno deset tisoč sicer zaključenih projektov za nadzor poplav polno nepravilnosti ali pa sploh ne obstajajo. Predsednik je po govoru ustanovil neodvisno komisijo, ki je prepoznala anomalije v večini od skoraj deset tisoč projektov za nadzor poplav, vrednih nekaj manj kot deset milijard evrov.
Septembra so protesti vzniknili tudi v Himalaji. Demonstracije je sprožila prepoved delovanja družbenih omrežij v državi, protestniki pa so opozarjali tudi na korupcijo in slabo gospodarsko stanje. Prvi dan se je na protestih v prestolnici Katmandu zbralo več deset tisoč ljudi, ki so demonstrirali pred zgradbo parlamenta, pred katerim je prišlo do spopadov s policijo. Po začetku protestov je odstopil predsednik vlade K. P. Šarma Oli in več ministrov njegove vlade. Vlada je nato uvedla policijsko uro in umaknila prepoved delovanja družbenih omrežij. Kljub odstopom so se protesti nadaljevali. Nekaj dni kasneje je kot začasna predsednica vlada zaprisegla Sušila Karki.
Protestniški vlak je svojo pot nadaljeval na Madagaskarju. V državi so slab mesec dni potekali protesti, ki so jih sprožili stalni izpadi elektrike in dostopa do vode, kasneje pa je gibanje preraslo v vsesplošno vstajo. Na prvem protestu je policija uporabila solzivec in gumijaste naboje, protestniki so postavili barikade, metali kamenje in tako dalje. Protestniki so zahtevali odstop predsednika Andryja Rajoeline in predsednika senata Richarda Ravalomanane ter aretacijo tajkunov, kot je poslovnež Mamy Ravatomanga. Po več tednih vsakodnevnih protestov in pobegu predsednika Rajoeline v Dubaj je vojaško-logistični kontingent Capsat razglasil prevzem oblasti. Nató je kot predsednik nove vojaške vlade zaprisegel poveljnik Capsata, polkovnik Michael Randrianirina. Randrianirina je nato za predsednika vlade imenoval poslovneža Herintsalamaja Rajaonarivela. Konec oktobra je zaprisegla nova vlada. Od skupno 29 ministrskih mest so štiri zasedli vojaški častniki, preostala ministrstva vodijo »civilni izbranci«.
Demonstracije so vzniknile tudi v Maroku, kjer sta konec septembra kolektiva GenZ 212 in Glas maroške mladine zaradi slabega stanja v javnem zdravstvu in šolstvu organizirala demonstracije v več maroških mestih. Povod protestnega gibanja je bila smrt osmih pacientk, ki so umrle med porodom v javni bolnišnici v Agadirju. Na demonstracijah so opozarjali na slabo izvajanje javnih storitev, korupcijo in nesorazmerna državna vlaganja v športno infrastrukturo. Maroška vlada se je namreč odločila za izgradnjo vsaj treh novih in prenovo več starih stadionov za izvedbo Afriškega pokala narodov, ki trenutno poteka v državi.
Protesti v Tanzaniji so se začeli na dan volitev v državi in so se nadaljevali tudi po njih. Protestniki so se na ulicah zbrali zaradi zatiranja političnih nasprotnikov predsednice Samie Suluhu Hassan, ki so jo obtožili spodkopavanja demokracije in kršenja človekovih pravic. Po poročanju britanskega BBC-ja je od začetka protestov umrlo okoli petsto ljudi, predstavniki opozicije pa so trdili, da je žrtev okoli tisoč. Vlada je zaradi protestov razglasila policijsko uro in na ulice poslala vojsko, ki je po mestih vzpostavila kontrolne točke. Hassan je na volitvah nato slavila z več kot 97 odstotki glasov in tako začela svoj prvi na volitvah osvojeni mandat.
Perujska vlada je oktobra razglasila izredne razmere v prestolnici Lima in obmorskem mestu Callao, ki so trajale 30 dni. Kot razlog za razglas je predsednik José Jerí navedel boj proti organiziranemu kriminalu po zahtevah protestov. V času izrednih razmer lahko vlada na ulice pošlje dodatne okrepitve vojske, prav tako je s stanjem omejila javna zbiranja. Protesti so se v Peruju ponovno okrepili septembra, na njih pa so protestniki opozarjali na korupcijo, zahtevali razveljavitev pokojninske reforme, konec korupcije in boljše ukrepanje vlade proti organiziranemu kriminalu.
Izrael je celo leto izvajal napade na palestinska ozemlja, Libanon, Jemen, Iran, Sirijo in Katar. Palestinsko odporniško gibanje Hamas je januarja z izraelskimi oblastmi doseglo dogovor o prekinitvi ognja, nekaj dni kasneje ga je nato potrdil tudi izraelski kabinet. Dogovor, ki ga je Izrael vsakodnevno kršil, je bil sestavljen iz treh faz. Prva šesttedenska faza je Hamasu narekovala izpustitev 33 izraelskih talcev, Izrael pa je moral iz zaporov izpustiti več kot tisoč palestinskih zapornikov. Prva faza je predvidevala tudi nepopolni umik izraelske vojske iz Gaze in omogočanje vrnitve Palestincev na sever Gaze. Po sklenitvi premirja je sionistična vojska preusmerila pozornost na Zahodni breg, kjer je začela z operacijo Železni zid. V okviru operacije je agresorska vojska izvedla več racij v begunskem taborišču v Dženinu, z njihovih domov pa pregnala več kot dva tisoč družin.
Na novo prekinitev ognja sta obe strani pristali oktobra. Deklarirani mirovni načrt je zasnoval ameriški predsednik Donald Trump. Prva faza načrta je predvidevala vrnitev 20 izraelskih talcev v zameno za izpustitev 2000 palestinskih zapornikov, umik izraelske vojske za dogovorjeno rumeno črto in takojšnjo vrnitev razseljenih oseb z juga enklave v mesto Gaza. Trump je v načrtu predlagal, naj Gazo upravlja začasni prehodni tehnokratski, apolitični palestinski odbor, ki bi skrbel za delovanje javnih storitev v enklavi. Po dogovoru bi odbor sestavljali usposobljeni Palestinci in mednarodni strokovnjaki, nadzor pa bo izvajal nov mednarodni prehodni organ, imenovan »Odbor za mir«, v katerem bi imel stolček tudi nekdanji britanski premier in vojni zločinec Tony Blair. Trumpov načrt komentira Abir Kopty, palestinska novinarka, ki trenutno živi v Berlinu.
Izjava
V odgovor na izraelski genocidni pohod se je letos začelo več humanitarnih akcij, med drugim pošiljka humanitarne pomoči organizacije Freedom Flotilla Coalition, flotilja Sumud in globalni pohod na Gazo. Vsem je izraelska vojska dostavo pomoči preprečila.
Od genocida v Gazi pa k sudanskemu, kjer še vedno poteka državljanska vojna med vladajočo vojaško hunto in paravojaškimi Silami za hitro posredovanje oziroma RSF. Začetek leta v Sudanu je zazanamoval predvsem preobrat v ravnotežju moči, ki se je prevesil prvič po začetku vojne aprila 2023. Osmega februarja je sudanska vojska ponovno prevzela nadzor nad skoraj celotnim severnim Kartumom, konec marca pa ji je uspelo zavzeti predsedniško palačo, sedež Sudanske centralne banke in Splošne obveščevalne službe. Vojska je ponovno zavzela tudi otok Tuti na sotočju Modrega in Belega Nila, nato pa zavzela še mednarodno letališče v Džebel Auliu, ki je veljalo za zadnjo trdnjavo RSF v prestolnici. Več o tem, zakaj je v začetku leta prišlo do preobrata v vojni, pove alžirski novinar portala MENA DEFENSE Akram Harif.
Izjava
RSF je aprila razglasil vzpostavitev vzporedne vlade, potem ko je februarja v kenijski prestolnici Nairobi z zaveznicami podpisal listino, v kateri je izrazil željo po oblikovanju vzporedne rivalske vlade. Vzporedna vlada je služila kot prostor reorganizacije RSF, potem ko je v začetku leta izgubil ozemlja.
V drugi polovici leta se je razmerje moči ponovno obrnilo. Sudanski vojaški poveljnik Abdel Fatah Al Burhan je konec oktobra sporočil, da se je sudanska vojska popolnoma umaknila iz Darfurja, s čimer je zahodna regija države ponovno pod popolno oblastjo Sil za hitro posredovanje oziroma RSF. Umik vojske iz Darfurja je sledila zasedbi zadnje baze sudanske vojske v prestolnici regije El Fašer. Novembra je Al Burhan zavrnil načrt za premirje z RSF, saj so na mirovnih pogajanjih sodelovali tudi Združeni arabski emirati. Vodja RSF, general Mohamed Hamdan Dagalo, je oznanil, da enostransko vstopajo v trimesečno prekinitev ognja, česar se RSF kljub lastni zavezi ni držal. V Darfurju RSF od začetka državljanske vojne sistematično iztreblja etnično skupino Masalitov. V Zahodnem Darfurju so sile RSF od začetka vojne ubile najmanj 15 tisoč Masalitov, skoraj 90 odstotkov preživelega prebivalstva pa je razseljenega.
Izjava
Organizacija za pravice žensk v Afriškem rogu je v Sudanu od začetka državljanske vojne aprila 2023 dokumentirala skoraj 1300 primerov spolnega nasilja. Za večino incidentov, katerih več kot tri četrtine predstavljajo posilstva, so bili storilci identificirani kot borci sudanskih paravojaških Sil za hitro posredovanje. V poročilu poudarjajo, da je v državi spolno nasilje postalo sistematično orožje za pokoritev prebivalstva, zlasti žensk. Državljanska vojna v Sudanu se je začela aprila 2023 zaradi konflikta med RSF in sudansko vojsko, ki je želela enote RSF integrirati v svoje vrste, čemur so Sile za hitro posredovanje nasprotovale. Sudanska vlada je RSF leta 2018 najela za zatiranje revolucionarnega ljudskega gibanja v Sudanu. V državljanski vojni je tako zaradi delovanja RSF kot tudi sudanske vojske v zadnjih dveh in pol letih umrlo najmanj 150 tisoč ljudi. Čez 12 milijonov ljudi je svoje domove zaradi vojne zapustilo, več milijonov ljudi pa je akutno lačnih.
Uporniška skupina M23 je v začetku januarja zasedla logistično pomembno mesto Minova. Konec januarja je M23 zavzela mesto Goma, prestolnico province Severni Kivu na vzhodu Demokratične republike Kongo. Mesec kasneje je gibanje zavzelo še prestolnico Južnega Kivuja, Bukavu. Julija sta nato Ruanda in Demokratična republiko Kongo podpisali mirovni sporazum, ki sicer bolj kot mir med državama Združenim državam Amerike, ki so posredovale pri podpisu, zagotavlja pravice za izkoriščanje rudnin. Gibanje M23 je decembra izvedlo novo ofenzivo, v kateri so zasedli mesto Uvira, a so nato pristali na prošnjo ZDA o umiku.
Francoska vojska je sredi julija zapustila svojo nekdanjo kolonijo Senegal in upravljanje dveh vojaških baz prepustila senegalski vojski. Francoske oblasti so predale do sedaj največjo vojaško bazo v državi, Camp Geille, in vojaško letališče v Dakarju. Umik je francoska vojska začela marca. Francoske kolonialiste pa so simbolno nagnali tudi v Alžiriji, kjer je parlament konec decembra soglasno sprejel zakon, s katerim je francoski kolonializem v Alžiriji med letoma 1830 in 1962 razglasil za državni zločin. Med zločini obdobja francoske kolonialne vladavine, ki ne zastarajo, so v zakonu navedeni jedrski poskusi, izvensodne usmrtitve, fizično in psihično mučenje ter sistematično plenjenje naravnih bogastev. V skladu z zakonom bo Alžirija od Francije zahtevala, da dekontaminira območja, na katerih je kolonizatorka v 60-ih letih izvedla 17 jedrskih poskusov. Zakon določa tudi kaznovanje vseh, ki zagovarjajo ali opravičujejo francoski kolonializem. Več svobodni novinar Philip Sofian Naceur.
Izjava
V Gvineji Bissau je skupina vojaških generalov izvedla državni udar. Skupina, ki se je razglasila za Visoko vojaško poveljstvo za obnovitev reda, je v televizijskem nagovoru sporočila, da je prevzela popolni nadzor nad državo in naročila zaustavitev volilnega procesa. Do puča je namreč prišlo dan pred razglasitvijo uradnih rezultatov splošnih volitev v državi. Prav tako je konec leta skupina vojakov pod vodstvom poveljnika skupine za posebne operacije Narodne garde Pascala Tigrija poskušala prevzeti oblast v Beninu. Skupina je po spopadih z vladnimi silami napadla Radiotelevizijsko družbo Benina in v nagovoru sporočila, da je prevzela oblast v državi, odstavila predsednika Patrica Talona, začasno razveljavila ustavo in ukinila državne institucije. Notranji minister Alassane Seidou je nato ob enajstih zatrdil, da so državne oborožene sile zatrle poskus udara, kar je potrdil tudi Talon.
Aprila je oborožena skupina Odporniška fronta izvedla teroristični napad na indijske turiste v mestu Pahalgam v indijskem delu regije Kašmir, v katerem je ubila 26 ljudi. Indijska vlada je nato začela zaostrovati svojo politiko do Pakistana, saj trdijo, da pakistanske oblasti spodbujajo terorizem v obmejni regiji. Indijske oblasti so pakistanskim državljanom, ki se nahajajo v Indiji, sprva nemudoma ukazale, naj zapustijo državo. Prav tako so zmanjšale število diplomatskega osebja in uvedle kup gospodarskih sankcij, kot je na primer prepoved uvoza blaga iz Pakistana. Po nekaterih milejših povračilnih ukrepih Pakistana so nato indijske sile začele z vojaško operacijo Sindoor, v kateri so napadle tako imenovano teroristično infrastrukturo na ozemlju Pakistana. Pakistanska stran je na napade odgovorila s topništvom, na meji je prišlo do medsebojnega obstreljevanja. Nato sta obe strani po posredovanju Združenih držav Amerike podpisali dogovor o premirju.
Do več spopadov je prišlo tudi med Tajsko in Kambodžo. Medsebojno čezmejno topniško in raketno obstreljevanje in letalsko bombardiranje se je začelo konec julija. Kamboška vojska je bombardirala tri tajske obmejne province, pri čemer je po navedbah tajskega ministrstva za zdravstvo ubila 11 civilistov in med drugim bombardirala bolnišnico in stanovanjska naselja. Tajska vojska se je odzvala z letalskim bombardiranjem kamboškega ozemlja in zatrjevala, da je bombardiranje omejila na vojaške baze. Kamboška vlada je trdila, da je šlo pri njihovem napadu na tajske obmejne province za protinapad po tajskem nediskriminatornem bombardiranju dveh kamboških obmejnih provinc. Mejni spor med Kambodžo in Tajsko sicer zadeva tri templje na meji med Tajsko, Kambodžo in Laosom, ki jih zase zahtevata obe državi. Po nekaj dneh spopadov sta obe strani podpisali prvo premirje, a so se napadi nadaljevali, konec oktobra sta podpisali še obnovljeni dogovor o premirju. V začetku decembra so se začeli novi spopadi, potem ko je konec novembra tajska vlada zamrznila izvajanje dogovora o premirju zaradi eksplozije mine ob meji s Kambodžo, v kateri so bili ranjeni štirje tajski vojaki. Konec leta sta Tajska in Kambodža sklenili novo premirje in se zavezali, da bosta končali spopade na obmejnem območju.
Izvršni svet Delavske stranke Kurdistana, krajše PKK, je marca razglasil enostransko prekinitev ognja s Turčijo, potem ko je stranko k razpustitvi in razorožitvi iz zapora pozval njen ustanovitelj Abdullah Öcalan. Maja je nato PKK sporočila, da se bo po več kot 40 letih delovanja razpustila, je pa kasneje napovedala, da bo nadaljevala svoje delo v gorovju Šengal v severozahodnem Iraku. Julija je stranka tudi dejansko pričela predajo orožja v iraškem mestu Sulejmanija, oktobra pa je stranka začela tudi umikati borce iz Turčije v iraški Kurdistan.
Marca je turška policija aretirala istanbulskega župana Ekrema Imamoğluja, glavnega tekmeca sedanjega predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana. Državno tožilstvo je zoper Imamoğluja izdalo nalog za aretacijo zaradi suma korupcije in terorističnih povezav. Pred aretacijo je vodstvo Univerze v Istanbulu Imamoğluju razveljavilo diplomo, ki je po turški zakonodaji pogoj za legitimno kandidaturo na volitvah. Kljub štiridnevni prepovedi demonstracij so se po Turčiji zbrali protestniki, nezadovoljni nad odločitvijo tožilstva. Kazensko sodišče je Imamoğluju julija odredilo dvajsetmesečno zaporno kazen zaradi izrekanja žalitev in groženj javnemu uslužbencu, nato pa je državno tožilstvo novembra na višje kazensko sodišče v Istanbulu zoper njega vložilo obtožnico, v kateri ga obtožuje 142 kaznivih dejanj v okviru obsežne preiskave korupcije.
Izrael je v začetku leta znotraj demilitariziranega območja, določenega s premirjem med Sirijo in Izraelom leta 1974, postavil šest vojaški baz. Februarja so sionisti izvedli zračne napade na jugu Sirije v bližini mesta Dara in v okolici Damaska, državo pa so na splošno tudi med letom vztrajno bombardirali. Oktobra je izraelska vojska prav tako vdrla v sirsko provinco Kunajtra in okolico sirske prestolnice Damask.
Marca so vladne sile sirskega predsednika Ahmada Al Šare na zahodu države začele z množičnimi pokoli Alavitov. Spopadi so se začeli v mestu Latakija, kasneje pa tudi v Tartusu in Homsu. Sprožilec za pokol je bil napad alavitskih uporniških skupin na varnostne sile v bližini obmorskega mesta Džabaleh, na kar so nato odgovorile različne sunitske skupine, ki podpirajo novo oblast. Prav tako marca sta Al Šara in vrhovni poveljnik večinsko kurdskih Sirskih demokratičnih sil Mazlum Abdi podpisala dogovor o integraciji civilnih in vojaških institucij v Rožavi s sirsko državo. Avgusta je sicer predsednik Sirije odstopil od pogajanj, kot pogoj za nadaljevanje pa je zahtevala, da kurdske Sirske demokratične sile pošljejo svoje predstavnike na pogajanja v Damask in ne v prvotno dogovorjen Pariz. To sicer ni edini primer napadov uradne sirske vojske na versko-etnične manjšine – konec aprila so namreč začele napadati druzijsko prebivalstvo v mestu Jaramana. Julija so nato v Suvajdi na jugu države izbruhnili spopadi med Druzi in Beduini. V dogajanje se je vmešala sirska vojska in kakopak sionisti, ki se predstavljajo kot zaščitniki Druzov.
Sirski predsednik Al Šara je konec marca v novo vlado imenoval 23 ministrov, pri čemer ni imenoval premiera, ampak vodenje izvršne veje kot predsednik prevzema sam. Njegova preobrazba v »uradno priznanega državnika« je sicer dosegla vrhunec, ko so spomladi Evropska unija in Združene države Amerike odpravile gospodarske sankcije proti Siriji, ki jih je Zahod proti državi uvedel med vladavino predsednika Bašarja Al Asada. Oktobra so nato potekale parlamentarne volitve za prehodno vlado.
Izraelska vojska je junija izvedla več zračnih napadov na iranske jedrske, plinske in vojaške objekte, med drugim je bombardirala tudi več sosesk v Teheranu. Nato je izraelski premier Benjamin Netanjahu v vnaprej posnetem nagovoru kot razlog za napad navedel, da je Iran tik pred dokončanjem jedrskega orožja, v Izraelu pa je razglasil izredne razmere. Iranske sile so le nekaj ur kasneje proti Izraelu izstrelile več sto dronov. Medsebojno obstreljevanje držav se je nadaljevalo naslednje dni, pri čemer so sionistične sile ubile vsaj 224 ljudi, iranske pa le 24. Izraelske sile so poleg ciljanja na jedrske objekte svoje napade usmerile tudi proti visokim uradnikom iranske vojske. V zračnih napadih je okupator ubil vrhovnega poveljnika Iranske revolucionarne garde, generalmajorja Hoseina Salamija in še dva vojaška uradnika.
Devet dni po napadu izraelske vojske so se obstreljevanju Irana pridružile tudi Združene države Amerike. Ameriška vojska je konec junija izvedla operacijo Polnočno kladivo, v okviru katere je napadla tri glavne iranske jedrske objekte Fordov, Natanz in Isfahan. Škodo je na vseh treh objektih potrdila Mednarodna agencija za jedrsko energijo, ki je navedla, da na poslopjih ni zaznala uhajanja radioaktivnih snovi. Namestnik političnega direktorja iranske državne radiotelevizije Hasan Abedini je po napadih za televizijo povedal, da Iran ni utrpel večje škode, saj so material že pred časom odpeljali.
Oktobra sta pakistanska in afganistanska vojska začeli s spopadi na obmejnem območju, potem ko so pakistanske sile bombardirale afganistansko prestolnico Kabul. To so opravičile, češ da so napadle pakistanske talibe Terik e Taliban Pakistan. Pakistanske oblasti so prav tako okrepile deportacije, potem ko se je s koncem marca rok za zapustitev države iztekel ljudem, ki so jim oblasti predhodno izdale tako imenovane tuje državljanske izkaznice.
Sionistične sile so septembra izvedle napad na katarsko prestolnico Doho. Po navedbah Hamasa so sionisti ubili šest ljudi, med njimi sina Hamasovega glavnega pogajalca Halila Al Haje, vodjo Hajeve pisarne in tri njegove telesne stražarje. Katarske oblasti so sporočile, da je izraelska vojska ubila pripadnika njihovih varnostnih sil, več pa jih je ranila. Izraelski premier Benjamin Netanjahu je ob tem brezsramno dejal, da »teroristični voditelji« ne bodo nikjer varni.
Prehajamo na blok migrantskih politik. Julija sta francoski predsednik Macron in britanski premier Keir Starmer med Macronovim tridnevnim obiskom Združenega kraljestva dosegla dogovor o nadzorovanju migracij v Rokavskem prelivu. Določila sta tako imenovano shemo »eden noter, eden ven«. Shema predvideva, da bodo lahko britanske oblasti osebe, ki v Združeno kraljestvo nezakonito priplujejo s čolni, deportirale v Francijo. V zameno bodo britanske oblasti sprejele enako število prosilcev za azil, ki imajo sorodnike v Združenem kraljestvu.
Konec januarja je italijanska vlada že tretjič neuspešno poskusila migrante outsourcati v Albanijo, kjer bi njihove primere po hitrem postopku obravnavali in po možnosti odredili repatriacijo migrantov. Dogovor o outsourcanju migrantov v Albanijo sta italijanska premierka Giorgia Meloni in albanski premier Edi Rama podpisala novembra 2023.
Sodišče Evropske unije je avgusta razsodilo, da morajo države članice Evropske unije za opredelitev držav kot varnih za namen pospešitve azilnih postopkov razkriti vire, s pomočjo katerih so prišle do ocene, da gre za varne države. Država je lahko opredeljena kot varna le, če nudi zadostno zaščito vsemu prebivalstvu, vključno z manjšinami. Odločitev sodišča je odgovor na dve ločeni pritožbi, ki jih je sprožilo rimsko sodišče konec prejšnjega leta. Sodišče je pritožbi sprožilo po pritožbi dveh državljanov Bangladeša na odločitev italijanske vlade, da Bangladeš uvrsti na seznam varnih držav.
Francoski parlament je v začetku aprila sprejel zakon, ki omejuje ustavno pravico do podeljevanja državljanstva otrokom, ki so se rodili na francoskem čezmorskem ozemlju Mayotte. Prebivalci arhipelaga so imeli sicer že od leta 2018 strožje pogoje za pridobitev državljanstva. Otroci, rojeni tujim staršem v Franciji, lahko državljanstvo dobijo od 13. leta starosti, če so živeli v Franciji. Za Mayotte je do sedaj veljala izjema, da mora vsaj en od staršev otroka ob njegovem rojstvu na Mayottu zakonito prebivati tri mesece. Nov zakon uvaja še dodatno zaostritev – oba starša bosta namreč morala tam zakonito živeti vsaj eno leto.
V začetku prejšnjega leta je ukrajinska vojska sprožila ofenzivo v Kursko oblast, pred vojno mednarodno priznano ozemlje Ruske federacije. Ruski predsednik Vladimir Putin je prav tako januarja podpisal odlok, s katerim je omogočil vpoklic vojaških rezervistov na usposabljanje v tekočem letu. V Ukrajini so poslanci nato konec februarja s resolucijo potrdili legitimnost predsednika Volodimirja Zelenskega, kasneje pa so potrdili podaljšanje vojnega stanja in izvedbo vojaške mobilizacije za obdobje naslednjih 90 dni. Konec aprila so severnokorejske oblasti potrdile, da so v okviru strateškega partnerstva z Rusijo poslale svoje vojake v vojno v Ukrajini, kasneje pa je sekretar ruskega varnostnega sveta Sergej Šojgu oznanil, da bo Severna Koreja na zahod Rusije poslala več tisoč vojaških gradbenih delavcev, ki bodo delali predvsem na območjih regije Kursk. Maja je ruski predsednik Vladimir Putin oznanil enostransko tridnevno premirje v vojni v Ukrajini.
Dodaj komentar
Komentiraj