Jakno pustimo v garderobi Cankarjevega doma, da ne opletamo in šumimo med predstavo. Sprehodimo se po polovici avle do Štihove dvorane, na vratih dobimo mini beeper z utripajočo lučko in se podamo v klub, pardon, gledališko dvorano. Ta je v predstavi Stampedo Varje Hrvatin preobražena v klubski prostor, iz zvočnikov doni elektronska glasba, luči utripajo. Igralke Ajda Pirtovšek, Živa Selan in Miranda Trnjanin nas povabijo, da stopimo na oder, nekaj zastonj spijemo in zaplešemo.

Ko se ljudje šele zbirajo na odru, je dogajanje nekoliko nerodno, nihče ne ve kaj početi, nekateri zadržano sedijo, drugi v pričakovanju poplesujemo brez pravega ritma. Okoli majhni areni podobnega prizorišča se od stropa do tal razprostirajo kosi belega blaga. Nekje pri čisto zgornjih sedežih pa sedijo oblikovalec tehnične zasnove Jurij Smrke, avtor glasbe Gašper Lovrec Lovrenc, predstavljen kot DJ Gapi ter avtorica videa in izvajalka Urša Čuk, v predstavi znana kot VJ rastrLab. Ob njih stoji še mlad varnostnik s sončnimi očali, ki v nadaljevanju nima posebne vloge. 

Hitro nam postane jasno, da je Stampedo izjemno interaktivna predstava. V prvem prizoru nam je naročeno, da ponavljamo nenavadne plesne gibe, pri katerih nekoliko nerodno pokleknemo s prekrižanimi rokami pred prsnim košem in se nato ponovno dvignemo. Kar naenkrat se na platnu prikaže napis, da so leta 2005 pred vhodom v diskoteko Lipa v stampedu umrle tri mladoletnice.

Stampedo preplete interaktivno in dokumentarno gledališče, pri čemer se osredotoča na resnično tragedijo izpred enaindvajsetih let. Odločitev se sprva zdi nekoliko nenavadna – čemu namreč obravnavati tako star incident? Zato, ker omenjena diskoteka z istim lastnikom še vedno obratuje, le pod drugim imenom. Četudi je torej sodni primer nesreče zastaral, vprašanje varnosti ostaja.

Huda malomarnost, ki je pred dvema desetletjema povzročila smrtonosni stampedo, je prefinjeno predstavljena v zelo Seks v mestu prizoru. Igralke hodijo na mestu pred platnom, na katerem se predvaja črno bel posnetek ljubljanskih ulic, ki ga gledalke doživljamo, kot da sedimo na zadnjih sedežih taksija. Med trivialnimi pogovori punc, ki se pripravljajo na žur, se za njimi vsake toliko pojavi okvirček z grozljivo zaskrbljujočim napisom o kršitvah, ki so jih ugotovili v diskoteki Lipa; med drugim je tam že prišlo do streljanja, prav tako je prijavljenih le petdeset od sedemsto kvadratnih metrov uporabne površine. Takšne in podobne zapise druga za drugo, kot v kakšni računalniški igrici, igralke brcnejo ali potisnejo stran, rekoč, o teh pa že ne bomo razmišljale, saj kvarijo vzdušje. 

Kontrast med resnostjo predvajanih zapisov in prijateljskim pogovorom igralk dodatno potencira kostumografinja Lea Culetto, ki resnično oživi modo dvatisočih. Punce nosijo ozke kavbojke, čezenj mini krilca, črno usnjeno jakno ali pa ozek brezrokavnik in rokavice brez prstov. Igralke so oblečene kot najstnice, katerih edine skrbi so ocene, nakup novega nakita ali čevljev in se nič hudega sluteč želijo le zabavati.  

Varja Hrvatin in sodelavke s primerom Lipa izkoristijo situacijo za premislek o širši problematiki zapostavljanja varnosti v finančno prid. Pod drobnogled vzamejo resnični incident in se vprašajo, ali sploh obstaja posamezni krivec – kaznovan ni bil nihče – ali je šlo za verižno reakcijo, kjer so odpovedali prav tisti, ki bi morali poskrbeti za varnost – lastnik kluba, organizatorji dogodka, varnostna služba, nenazadnje občina in država. Opcije, koga okriviti, se prikazujejo na projekciji okoli odra, pred vsako stoji ena igralka in se izmika obtožbam, lastnik prelaga krivdo na organizatorja, organizator na varnostno službo, varnostna služba na občino, občina na državo. Iskanje krivca, ki bi ga bilo moč obsoditi, se izkaže za birokratski pekel, ki mu ni konca ne kraja in prizor to zelo dobro izkoristi. Nemočno stegujemo vratove, krivci pa se nam pred očmi izmikajo. 

Podobno družbeno angažirana so tudi pretekla odrska dela avtorice. Izpostaviti gre predvsem interaktivno predstavo Sukeban, v kateri jo je zanimala moškosfera in družbeno dojemanje tega perečega internetnega fenomena, ki se ga je prav tako lotila z intermedijsko zasnovo s projekcijami memov in internetnih forumov ter videoiger. Če pa smo v Sukebanu poustvarjanje digitalnega prostora gledalke opazovale s svojih sedežev, smo v Stampedu same vržene v dogajanje, ko se ob brnenju beeperjev, ki smo jih prejele na začetku predstave, premikamo z enega na drugi konec odra in tako poustvarimo klubsko dogajanje, v katerem smo iznenada čisto utesnjene v gruči ljudi.

Tesnobno vzdušje prav tako ustvarjajo monologi igralk o dogajanju pred diskoteko Lipa, ki se v enem od prizorov pohitrijo, postanejo bolj kaotični, glasnejši, zmedeni. Vse tri stojijo na svoji strani odra, čisto pred visečim belim blagom, na katerem se izpisujejo minute, od devete do desete zvečer, ko je pred Lipo prišlo do smrtonosnega stampeda.  

Predstava tako zelo hitro obrne ploščo, saj vanjo vstopimo kot na zabavo, navdušene in z občutki pričakovanja, ki se hitro prevesijo v nočno moro. Sunkovit dramaturški preobrat od žurerskega vzdušja h grozečemu je posrečen, saj smo dogajanju čisto neposredno izpostavljene – ko stojimo na odru, je naša ranljivost toliko močnejša in globlja.   

Čeravno je predstava nabita z monologi in dialogi, pa jo odlikuje tudi koreografija Ene Kurtalić, predvsem, ko se ta preplete s scenografijo – belim blagom, razprostrtim okoli in okoli odra. V prostoru se počutimo najbolj ujete šele takrat, ko so igralke za zaveso, na kateri se vidi le njihove sence, ki se plazijo, stegujejo roke in noge, kot da želijo strgati blago, se osvoboditi. Sence se kar naenkrat podvojijo, potrojijo, ne vemo ali gre sploh še zaupati čutom. Glasba postaja vse bolj grozeča, glasnejša, v ušesih nam bobni. Četudi fizično nismo ogrožene, nas preplet koreografije, scenografije in projekcije navdaja z grozo.

Ustvarjalkam predstave zaupamo, da vendarle smo varne, saj smo še pred začetkom predstave opozorjene, da naj se ob slabosti preprosto usedemo na sedeže. Prav varnost udeleženk na kakršnemkoli dogodku, najsi bo to žur ali koncert, bi morala biti nekaj samoumevnega, tisto, za kar je poskrbljeno takoj in ne šele po opozorilih, prekrških in smrtih. Stampedo se ukvarja prav s tem, z vprašanjem cene človeških življenj. Dobesedno. V diskoteko Lipa so privabili maso ljudi pod pretvezo prostega vstopa in poceni alkohola, zgodila pa se je preprečljiva tragedija. 

Cilj Stampeda ni iskati posameznega krivca, saj je to nemogoče. Vsi s prstom kažejo drug na drugega, nobeden ne prevzame odgovornosti. Predstava pokaže, da nam ne preostane drugega, kot biti kritični do sistema, ki takšno izmikanje dopušča. Svojo varnost moramo torej vzeti v svoje roke. Aja, in neobičajni ples z začetka? Igralke so nas naučile nekaj samoobrambnih gibov za preživetje v primeru stampeda.

Uprizoritev z dokumentarno interaktivnim gledališčem osvetli širši problem grabežljivosti, ki presega primer, obravnavan v predstavi. Malomarnost v prid finančnega dobička v katerikoli družbeni sferi terja človeške žrtve. Stampedo to dokazuje tako, da nas potopi v fragmentirani preplet igranega z digitalnim, dokumentarnega z interaktivnim in četudi je predstava informativno nabita, je najmočnejša prav takrat, ko se počutimo najbolj nelagodno in tesnobno. 

Glasbena podlaga: Jon Suhuemaker - Shiver (Free Music Archive / CC BY)