Zgodba o duhovih
Sredi zimskega časa, ko mraz pritiska na dušo in ko so noči dolge in še posebej temne, če se kdaj znajdete na gozdni poti, obstaja možnost, da vam jo prekriža divja jaga. Horda steklih laježev, rjovenja in brezupnega človeškega tuleža, ki prihrumi mimo osebe in skoraj vedno nekaj pusti za seboj. Ta nekaj je trgajoča bolečina, ki vročično mrcvari meso in ne popusti, dokler je duhovi ne vzamejo spet s seboj.
Divja jaga pride in odide s pišem vetra. Včasih ji je moč ubežati, večkrat ne.
Strip Divja jaga je lani decembra izšel pri založbah Stripburger in Forum Ljubljana. Gre za tretji album iz cikla petih napovedanih stripov o povestih iz slovenskega podeželja preteklosti. Avtorja Martin in Janez Ramoveš v svojih stripih brez olepševanj prikazujeta podobo življenja v Poljanski dolini in vse težave, ki mu pritičejo. Janez Ramoveš, pesnik, ki piše v rovtarskem narečju, je v scenarij Divje jage vlil avtentično govorico Poljancev. Vtis, ki ga pusti pripoved, je zaradi tega bolj pristen, saj jo pripoveduje nekdo, ki ne samo pozna, ampak temeljito razume kraje, o katerih piše. Martin Ramoveš, sicer tudi kantavtor in tekstopisec, pa je s svojo surovo risbo zagotovil, da bralka dogajanja ne le sliši, ampak ga tudi začuti. S skupnimi močmi sta na samo 56-ih straneh ustvarila docela pretresljivo doživetje o človeški zlobi in krvoločnosti ter silah, ki jim botrujejo.
Jes sm beu tapru, k ha j’ uzeu Raubšiceu arožje. Adnehdej j’ beu nasiln. Kat watrak je laviu muhe an jem trgou krilca, zatu de je lahku hledou kaku se mučja. Z’menoj ni beu neč bel pr’jazn. Nasledn’ jutr nism anbenga več zbujou.
Tretji stripovski album tandema Ramoveš opisuje življenje Ravbšica od mladih nog vse do njegove tragične smrti. Lik Ravbšica je, podobno kot lik generala Zaroffa v Connellovi noveli The most dangerous game, primer človeka, ki ga je življenje, vsaj na prvi pogled, popolnoma oropalo sočutja. Tako general Zaroff kot Ravbšic imata nadpovprečno fascinacijo s smrtjo in trpinčenjem majhnih živali. Mučita vse večje in večje, dokler svoje krvoločnosti ne moreta več potešiti samo z živalmi.
Vrnu se j’ iz vojske. Baje j’ beu frajtar. Dej se ha še bel bajim.
Umor – greh vseh grehov – je Ravbšic prvič zagrešil zelo mlad. Svojo zverinskost pa je lahko hitro za tem spet zadovoljeval med vojno, ko so okoliščine ubijanje ustvarile za dopustno. Vse do snidenja Ravbšica z divjo jago v stripu se bralka sprašuje, ali je v glavnem liku sploh ostalo kaj človeškosti. To uganko pa hitro razvozla naslednji podatek: tèrmin divja jaga izvira iz nemškega die wilde jagd, kar pomeni divje zasledovanje. Ravbšica torej njegovi grehi preganjajo in mu ne dajo miru. Nemirni duhovi predstavljajo lovčevo latentno vest, ki ga neprestano opominja na vse zločine, ki jih je zagrešil.
Žleht člouk je beu Ravbšic. Anbenmu ni neč par’vošču. Ka se j’ sasedava Marjeta ženila je beu veseu. Hledala sm iz kroš’ne jablane, k’ j’ takat že cvitila. Usi so bel l’pu ugvantan, rajal so taku nahlas, de se mojeha žvrholej’na sploh ni slišal. Sam on se j’ kisu držu. Beu je taku fouš, de j’ Marjeta z Jerebovim Tinetam šla namest z nem, de se je nad bohcem na križu znesu.
Divja jaga v osnovi pripoveduje o sporu med bogom in človekom. V povednem prizoru neimenovani deček vpraša svojega očeta, zakaj se iz njihovega doma vidi samo majhen delček cerkve. Prizor je očitna metafora za družbo, ki ji je bog povsem obrnil hrbet. Beda in revščina sta v Poljanski dolini vseprisotni. Trpljenje prebivalcev lahko bralka razume kot izvor Ravbšičevega gneva. Če te domnevno vsemogočna sila zapusti takrat, ko jo najbolj potrebuješ, in dovoli, da tvojo skupnost razjedajo bolezni, lakota in nasilje, čemu bi še vedno sledil njenemu nauku? V deveti uri na križu je Kristus zaklical: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« in se potem v celoti prepustil božji volji. Ravbšic se je za razliko od Kristusa odločil za maščevanje. Ultimativno maščevanje bogu je dosegel s pobijanjem božjih stvaritev. Strip podaja odgovor na vprašanje, kaj bi se zgodilo, če oseba, ko se počuti zapuščeno, ne izbere pokoritve morali, ampak se ji popolnoma odpove.
Strip je napisan zelo natančno in je poln vizualnih metafor, ki nosijo sporočilnost onkraj logocentričnega podajanja pripovedi. Skozi celotno pripoved je bralka izpostavljena verski ikonografiji. Od pajka križevca in razpela, nad katerim se znese srdit Ravbšic, vse do ikone Kristusa s svojo čredo ovčic ter ponavljajočih se motivov molitve. Ta verski leitmotiv zelo dobro poudari kontrast med Ravbšičevimi grozljivimi dejanji in dobroto ter človekoljubljem, ki naj bi ga predstavljala podoba božjega sina.
Črno-bele ilustracije močno podkrepijo temačno vzdušje zgodbe. Slikovni del pripovedi popolno odseva prašno in umazano okolje, v katerem so nekoč živeli Poljanci. Risar je s pršenjem in polivanjem tuša ustvaril dodatno globino v svojih kompozicijah. »Poprh«, kakor so se kolegi izrazili v oddaji Stripofilija, izdela posebno teksturo v Ramoveševi risbi, ki opozarja, da pričujoča zgodba v nobenem smislu ni idilična.
Vsi liki, tako živalski kot človeški, so izrisani nazorno, z ogromno podrobnostmi. Nadrobna risba vse figure preobrazi v groteskne. Pretirano poudarjanje majhnih detajlov obraza je eden od načinov, kako risar doseže grotesko. Primer tega so mimetično izrisani zobje na obrazu, ki je drugače risarsko bolj karikiran, ali pa uporaba težke debele poteze čopiča pri majhnih kožnih gubah, ki načeloma ne bi smele biti tako izpostavljene. Zaradi tega podobe ljudi izpadejo bizarno in nečloveško. Risarjev slog, ki tiči na razkoraku med abstrakcijo in realnostjo, v Ravbšičevi figuri izpostavi nehumanost in krutost. Zato pa izpade še toliko bolj srhljivo.
Zgodbe o duhovih so najbolj grozljive takrat, ko v njih zaznamo delček resnice. Divjaštvo glavnega lika z lahkoto zasledimo v resničnem življenju. Vzporednice, ki jih Ramoveša v svoji pripovedi vlečeta s trenutnim dogajanjem v svetu, so več kot očitne. Tudi zaključna scena služi kot opozorilo, da pojav osebnosti, kot je Ravbšic, ni osamljen primer, ampak da vsak človek v sebi nosi potencial za takšno grozodejstvo, če le družba ustvari pogoje za to.
Sredi zimskega časa, ko mraz pritiska na dušo in ko so noči dolge in še posebej temne, če se znajdete na gozdni poti, molite, da vam je ne bo prekrižala divja jaga.
Po gozdni cesti je prestrašeno stopicala Maja, svetilko ji je držala Pia
Dodaj komentar
Komentiraj