Vse od začetka lanskega novembra se je lahko oboževalstvo opusa ameriškega scenarista, producenta in režiserja Vincea Gilligana končno znova spustilo v fikcijsko dogajanje v mestu Albuquerque, ki ga poznamo iz serij Kriva pota in Pokličite Saula. Tretjič v njegovem opusu smo lahko omenjeno mesto, ki leži v ameriški zvezni državi Nova Mehika, spremljale skozi devet epizod serije Pluribus, tokrat v precej drugačni obliki, kot smo ga bile navajene prej. 

Gilligan je za Apple TV ustvaril zgodbo, v kateri spremljamo pisateljico Carol Sturka, ki se znajde v postapokaliptičnem svetu, ki ga je popolnoma predrugačil virus, čigar RNA  so znanstvenice prejele preko sporočil iz vesolja. Ob okužbi se namreč posamezniki, ki jih virus ne ubije, pridružijo »kolektivni zavesti«, angleško »hive mind«, ki vsebuje skupno zavest celotnega človeštva. Vsi okuženi izgubijo vso svojo individualnost, njihova telesa pa postanejo nosilci kolektivnega uma. E pluribus unum – po domače – iz mnogih ena, ki jo poleg dvanajstih drugih oseb na svetu virus ne okuži, ostane protagonistka Carol, ki jo je upodobila Rhea Seehorn, Gilliganovim fenicam sicer znana po vlogi odvetnice Kim Wexler iz serije Pokličite Saula. 

Osrednji lik serije je torej ženska, ki se med dvanajstimi imunimi osebami najmočneje bori za to, da bi kolektiv uničila, okužene pa pozdravila. Carol je pisateljica fantazijskih knjig, v katerih nastopajo heteroseksualni liki, sama pa je kvir. Serija nam njenega kvirostva ne prikazuje s stereotipnim prizorom razkritja iz klozeta ali kot šokanten preobrat. Takoj na začetku namreč vpademo v zgodbo Carol in njene partnerke Helen. To, da se nam na ekranu izrisuje realistična kvir zgodba, seveda ni nekaj novega. Gilliganove uspešnosti v oddaljevanu od moškega pogleda in stereotipiziranja kvir likov torej ni treba posebej pohvaliti. Je pa vseeno vredno omembe, saj je ravno Carolin pristni, večplastni lik močna točka vse nadaljevanke.

Carol je namreč prikazana kot ženska z nič koliko travmami, ki so povezane ravno z njeno kvir identiteto in skupaj gradijo njeno cinično in humorno naravo. Med vrsticami, brez pretiranega dramatiziranja, na primer, izvemo, da je bila Carol prisiljena v konverzijsko terapijo. Skozi vseh devet epizod neprestano spremljamo njen boj s pisateljskim svetom predapokaliptičnega časa, kjer je primorana skrivati svojo kvirovstvo in pisati, kar se prodaja – heteroseksualne like. Boj, ki ga bije celo življenje, je osamljen in individualističen, kar pa je kontrapunkt temu, kar želi storiti vsezavestni hive – izbrisati ves individualizem.

Kolektivna zavest je za vesolje Pluribusa morebiti edina smiselna razvojna stopnja človeštva – torej skupna vsezavest, ki zaradi kolektivne narave konča vojne, lakoto in medčloveške spore, da bo civilizacija lahko obstala. Ta vsezavest pa v vseh interakcijah deluje na las podobno velikim jezikovnim modelom. Do Carol so ljudje pretirano prijazni, nezmožni kritike, hkrati pa seveda posedujejo znanje celotnega planeta. Gilligan dela nekakšne vzporednice z umetno inteligenco, a hkrati dovolj prikrito, da se gledalka sprašuje, če gre pri tem res za alegorijo zanjo. Kakorkoli, Carol se proti temu kolektivnemu umu vztrajno bori, celo do te mere, da s svojo agresijo povzroči smrt več milijonov ljudi. 

Na Carol lahko, sploh zaradi svoje borbe proti temu, kar naj bi bila optimalna rešitev za celotno človeštvo, gledamo kot antijunakinjo. Lahko se z njo poistovetimo, ker je prav tako dobro napisan kot tudi odigran kvir lik. Če je skozi kvir oči njen egoizem, cinizem in sarkazem tudi jasna posledica vseh prej omenjenih tipično kvir travm, je za heteronormativno, konzervativno moško oko lahko hitro, pod narekovaji, »tečna ženska«, ki jo je treba umiriti. O takšnih odzivih na Pluribus piše tudi Kat Tenbarge , ki pravilno izpostavlja, da se je Gilligan spet lotil grajenja glavnega junaka, ki na prvo žogo ni všečen ali moralno čist. 

Carol po Tenbarge za kvir ženske, za razliko od konzervativnega moškega oboževalstva, ni ista antijunakinja. Z njo se poistovetimo in vidimo njeno večplastnost kot nekaj, kar naredi počasno premikajočo vsebino bolj intenzivno. Nekaj njenih egoističnih izbruhov ji tako kvir žensko oko laže odpusti, Carol pa medtem postane rešiteljica z mnogimi napakami. Za bolj konzervativno moško oboževalstvo Gilligana pa je osebnost Carol ključen argument za kritiko vsebine. Tako Walter White kot Saul Goodman, glavna moška junaka Gilliganovih prejšnjih dveh TV-serij, pa se medtem, seveda tudi opravičeno, kuje v zvezde, a nikoli ne obravnava kot kvaritelja vsebine zaradi svoje moralne vprašljivosti. Pri Pluribusu pa je junakinja po prvi sezoni veliko manj moralno vprašljiva, ampak je jasno toliko hitreje tarča kritike. Carol bi morala biti, da ne bi po mnenju tovrstnega oboževalstva kvarila vsebine, stereotipno topla, skrbna, nežna in prijetna, mogoče celo samozavestna, po možnosti pa spremljevalka glavnega moškega junaka. Take junakinje smo navajeni v priljubljenih, visoko dobičkonosnih serijah in filmih s tematiko postapokaliptičnega sveta. Če pa naštetih lastnosti ne poseduje, je takoj antijunakinja, ki uničuje vsebinski aspekt celotne serije. 

Ob tem pa je treba nekaj besed nameniti še največji šibkosti serije: res je počasna. Počasen tempo je sicer nekaj, na kar so oboževalci Gilliganovih del povsem navajeni. Obe njegovi prejšnji, v Albuquerqueju nastanjeni uspešnici slovita po počasni narativi, ki je usmerjena v grajenje sveta in poglobljeno analizo likov. Sezone so pri obeh serijah izhajale letno, kar je bilo v času pred pretočnimi produkcijskimi hišami precej pogosto. A ravno te so precej upočasnile produkcijo serij. Spomnimo, da je med oddajanjem prve in druge sezone Applove serije Severance minilo kar tri leta. Gledalec že pri seriji z občutno hitrejšim tempom v tem času pozabi, kaj se je v prejšnji sezoni pravzaprav dogajalo. In prav verjetno, da bodo gledalci serije Pluribus, ki večino časa prikazuje zdolgočaseno protagonistko in sicer »kul koncept« kolektivne zavesti, do oddajanja naslednje sezone tudi. Prva sezona serije Pluribus kljub odličnemu grajenju sveta in korektno zastavljeni kvir protagonistki, kar bi sicer moral biti standard, ponudi premalo v svojih devetih epizodah, da bi recenzenta nestrpno pričakovala njeno nadaljevanje, sploh če ta po režiserjevih napovedih res izide šele čez dve leti ali več.

Počasnemu tempu v kombinaciji s počasno produkcijo pa moramo očitati še to, da se po vsem tem razvlečenem dogajanju nobena izmed zgodb ne zaključi. Očitno je, da bo Gilligan pletel naprej in z naslednjimi sezonami se bo ta očitek manjšal, ko bo gledalka imela kontekst celote. Toda recenziramo prvo sezono serije, ki ima za zdaj status nekakšnega polizdelka. Imamo občutek, da gledamo začetek nečesa res dobrega, celo kultnega, vendar tisto kultno ni še zares prišlo. Drznemo si postaviti napoved, da bo prva sezona Pluribusa tekom novih sezon pridobila podoben status med oboževalci kot denimo prva sezona Kriva pota. Ne ravno najboljša izmed vseh, pa vendar začetek nečesa velikega. A zato moramo še malo počakati.

 S skupno betico sta razmišljala Enja in Jon.