Fakat prekul
Leta 2024 je na hrvaške televizijske zaslone prišla nova najstniška nadaljevanka Sram, ki trenutno obsega že tri sezone. Ne gre sicer za izvirno nadaljevanko, Sram je namreč zasnovan kot licenčna serija norveškega izvirnika Skam iz leta 2015. Kljub temu da smo v zadnjih letih priča porastu balkanske produkcije serij, ta v veliki meri obsega žanr tako imenovanega balkan noirja, torej kriminalk in političnih trilerjev. Najstniških serij, zlasti hrvaških, tako z izjemo Generacije Z in Srama praktično ni. Izvirnik Skam je sicer doživel različice v več evropskih državah in čez lužo na ameriških zaslonih. Kljub nemalo verzijam lahko Sram zaradi pristnosti in odlične prilagoditve hrvaškemu ter širšemu balkanskemu prostoru in gledalcem obravnavamo kot samostojno nadaljevanko, ki ne sloni na zvesti bazi Skam remakov.
Serija prikazuje življenje srednješolcev v Zagrebu in probleme, s katerimi se soočajo. Vsaka sezona zgodbo pripoveduje iz zornega kota drugega glavnega junaka, ki je del širše skupine prijateljev. Prva sezona v središče postavlja Evo, posredno pa tudi njenega fanta Jakova, zaradi katerega se je skregala s svojo najboljšo prijateljico Saro. Eva se je primorana spoprijateljiti z novo skupino deklet – Noro, Vanesso, Tino in Nix, ki skozi sezone prav tako postanejo osrednje figure. V prvi sezoni se torej glavna junakinja sooča z ljubezenskimi težavami v prvem razmerju, vprašanji glede seksa ter razhodi s starimi in iskanjem novih prijateljev. V drugi sezoni spremljamo zgodbo Evine prijateljice Nore in njene počasi tleče romance z Rokom, srednješolcem višjega letnika. Sezona poleg drugih problemov natančno prikaže posledice zaužitja podtaknjenih drog. V zadnjih nekaj mesecih smo lahko spremljali tretjo sezono in zgodbo Lovra, Jakovovega najboljšega prijatelja, ki se zaljubi v prijatelja Ivana in se spopada z internalizirano homofobijo ter strahom pred razkritjem.
Nadaljevanka se ob navedenih osrednjih temah posveča tudi problematikam, kot so motnje hranjenja, slut-shaming, nezaščiteni spolni odnosi, duševno zdravje in družinski odnosi. Torej tematike, ki so sicer redko prisotne v igrani televizijski produkciji. Te prikaže na avtentičen, čeprav na trenutke cringe način, kar ni odraz slabe igre ali scenarija, temveč bolj pristen prikaz najstniškega obdobja, ki je samo po sebi neprijetno. Sram se sicer prisiljenim dialogom v celoti izogne, saj uporablja sleng, ki ga mladi dejansko govorijo, in ne neke predpotopne različice, kot je sicer značilno za mnoge mladostniške serije – tudi slovenske.
Serija na poglobljen način prikaže tudi teme, s katerimi se ne sooča protagonist in pripovedovalec posamezne sezone. Primer tega so motnje hranjenja, s katerimi se spopada Tina, ki so tekom treh sezon prikazane le v nekaj prizorih, a dovolj čutno in nepovršinsko, da jih lahko spremljamo v samostojnem, četudi razpršenem loku. K temu zlasti prispeva podrobno razdelana zasnova tako imenovanih stranskih likov, katerih osebnosti so dobro zastavljene in ločene od pripovedovalca, zato ne delujejo zgolj kot podpora zgodbi osrednjega lika sezone.
Čeprav gre za najstniško nadaljevanko, ki se predvaja na HRT, ta zelo zrelo, predvsem pa pristno vpelje element zabav, alkohola in trave. Pitje alkohola, pa tudi kajenje trave srednješolcev obravnava kot dejstvo, pri čemer nadaljevanka ni pokroviteljska ali otročja, prav tako uživanja drog ne romantizira, kot je to značilno za ameriško serijo Euphoria. S tem se Sram izogne izkrivljanju najstniškega življenja za namene nagovarjanja starejših gledalcev.
K občutku točnega prikaza najstniških let sicer prispeva tudi način distribucije serije. Posamezni izseki nadaljevanke na začetku prikažejo uro dogajanja in so ob isti uri objavljeni na YouTube kanalu serije. Tako lahko zaplet posamezne sezone spremljamo v živo, vsak dan se namreč objavi nov prizor. Ob koncu tedna se prej posamezno objavljeni deli predvajajo v skupni epizodi na televiziji. Za razliko od izvirnika, ki je bil dostopen zgolj na uradni spletni strani in YouTube kanalu, se Sram predvaja tudi enkrat tedensko na prvem programu hrvaške nacionalne televizije. S tem serija išče vmesno pot med nekoliko starejšimi gledalci, ki so pripravljeni na spremljanje nanizanke enkrat tedensko ob določeni uri, ter mlajšimi generacijami, ki vsebino rajši konzumirajo večkrat po malem in, ko imajo zanjo čas. Način spremljanja zgodbe preko dnevnih updatov je dopolnjena z osebnimi profili junakov na Instagramu in TikToku. Nanje objavljajo kot dejanske osebe in s tem ponujajo uvid v zakulisje življenja likov, s čimer dodatno prispevajo k pristnosti vlog in dogajanja. Zgodbo prav tako dopolnjujejo na uradnem Instagram profilu objavljena sporočila med posameznimi osebami nadaljevanke.
Poleg pristnih dialogov in igralske zasedbe, ki je dejansko najstniških let, je ključni gradnik dobre prilagoditve nadaljevanke na hrvaški prostor glasba, ki jo je za serijo izbral glasbeni urednik Mihovil Šoštarić Lockroom. Ta namreč dobro lovi ravnotežje med trenutno popularno hrvaško trap glasbo izvajalcev, kot so Ružno pače, Luzeri in Krankšvester, ter balkanskimi komadi, izvajalci drugih zvrsti in starejšimi hiti. V prizorih zabav je tako mogoče slišati vse od Nine Badrić do izvajalca Vojka V, kakor to velja tudi za zabave v resničnem življenju.
Glasbeno podlago dopolnjuje tudi vizualna estetika Srama. Srbska režiserka Jelena Gavrilović se glede na junaka ali dogajanje poslužuje določene barvne palete. Z izbiro kadrov, še bolj pa osvetlitvijo prav tako podkrepi dogajanje in dialoge med posameznimi junaki.
Nenazadnje se gledalcu lahko zastavi vprašanje, v čem je vrednost serije, ki je remake, in v čem je njena originalnost. Na primeru Srama lahko z lahkoto zavrnemo to kritiko. Čeprav serija temelji na norveškem izvirniku, za razliko od drugih verzij lahko stoji sama zase. Gavrilović je uspela osnovno zgodbo v celoti prenesti v balkanski prostor. S tem je zapolnila veliko praznino, saj v splošnem na Balkanu nismo bili priča dobrim mladinskim serijam, ki jih poskušamo nadomestiti z gledanje popolnoma nerealističnih serij, kot sta Opravljivka ali Spolna vzgoja. Režiserki je tako uspelo ujeti ravnotežje med najstniško serijo, ki zanima le mlajšo generacijo, ter zgodbo o srednješolcih, ki je namenjena starejšim gledalcem. Tako je pred zaslone pritegnila tako najstnike kot tiste, ki nad svojim najstniškim obdobjem z oddaljenostjo med gledanjem Srama cringamo.
Dodaj komentar
Komentiraj