Spolno nasilje kot orodje okupacije v Palestini
Pozdravljene in pozdravljeni v oddaji Sektor Ž, kjer bomo tokrat spregovorile o spolnem nasilju kot orodju okupacije v Palestini.
Najprej nekaj pojasnil glede terminologije v naslovu: z izrazom spolno nasilje mislimo na dejanja, povezana s spolnostjo, na katera oseba ne pristane. Ker v slovenskem jeziku isti pridevnik – spolno – uporabljamo za stvari, povezane s spolnostjo in spolom, je to pojasnilo pomembno. Ljudje v Palestini so namreč deležni obeh vrst nasilja, nasilja na podlagi spola (na primer kršenje reproduktivnih pravic) in drugega, ki ima opraviti s spolnostjo oziroma seksualnostjo. Danes bomo pozornost namenjale predvsem slednjemu, čeprav so, kot bomo ugotovile, različne oblike kolonialnega in okupacijskega nasilja med sabo neločljivo povezane.
Drugo pojasnilo izrazov v naslovu ima opraviti z obsegom, tako geografskim kot časovnim. Spolno nasilje kot orodje okupacije namreč ne deluje le v Gazi, ampak na celotnem območju Palestine, njegova sistemska narava pa je prisotna že mnogo dlje kot od 7. oktobra, ki naj bi označeval začetek genocida, čeprav bi zlahka argumentirali, da genocidalne politike segajo vse do Nakbe leta 1948.
Za današnjo oddajo smo k besedi povabile dve predavateljici kriminologije, ki se ukvarjata z raziskovanjem spolnega nasilja in feminističnih politik, Tanyo Serisier in molly ackhurst. Obe sta o svojem raziskovalnem delu predavali na letošnji kriminološki konferenci na temo Palestine v organizaciji Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. Kriminološki inštitut je v zadnjem tednu poskrbel še za eno tematsko relevantno predavanje, ko so v goste povabili Revital Madar, ki je analizirala primere izraelskih sodb na področju spolnega nasilja, zato se lahko v nadaljevanju oddaje nadejate tudi povzetka njenih ugotovitev.
V oddaji se bomo spraševale, kaj je sistemska funkcija spolnega nasilja, ki ga Izrael izvaja nad palestinsko populacijo, kakšni dvojni standardi se vzpostavljajo v obravnavi zločinov, ki jih zagrešijo Palestinci v primerjavi z Izraelci, in kako to nasilje legitimira druge oblike kolonialnega nasilja. Zanimalo nas bo tudi, kako se v enačbo prištevajo koncepti »politike verjetja« (angleško »politics of belief«), popolne žrtve in tako imenovane »izjeme spolnega nasilja« (angleško »sex exceptionalism«). Uspehi drugega vala zahodnega feminizma, ki so žrtvam podelili pristojnost, a tudi odgovornost izrekanja, v kontekstu kolonializma in rasizacije namreč pokažejo svojo temno stran.
Pa začnimo. Spolno nasilje, ki ga nad Palestinci in Palestinkami izvajajo izraelski represivni organi in naseljenska populacija, ima množico oblik, ki med drugim obsegajo spolno nadlegovanje, prisilno slačenje, snemanje in izsiljevanje, grožnje s posilstvom bližnjih, posilstvo, mutilacijo genitalij in še mnogo več. Za tiste z jeklenim želodcem in trdo kožo bomo pod prispevek na spletni strani priložile nekaj poročil, ki jih tako eter kot vera v človečnost sicer le stežka prebavita. Zaostrovanje genocidalnih politik od 7. oktobra 2023 je grozovitost dejanj, ki so bila prisotna tudi pred tem, še poglobilo, kot pove Serisier.
Poročila o sistematičnosti takšnih praks so do zdaj objavili celo samooklicani braniki človekovih pravic, kot so Združeni narodi (v angleščini United Nothing :)), vseeno pa je v obsegu javne pozornosti in načinu izrekanja o nasilju na palestinski in izraelski strani mogoče opaziti zelo jasne dvojne standarde v prid Izraelu. Serisier in ackhurst smo zato vprašale, kakšno odgovornost zaradi genocida in okupacije Palestine nosi akademski prostor. Nenazadnje ima akademija specifično avtoriteto izrekanja in produkcije znanja.
Serisier in ackhurst sta sicer eni od tistih feminističnih raziskovalk, ki svojo akademsko odgovornost antikolonialnega izrekanja v prid Palestini tudi redno udejanjajo. Na evropski kriminološki konferenci sta v okviru konflikta o sodelovanju izraelskih institucij namreč stali na strani teh, ki so zahtevali njihovo izključitev, po konferenci pa sta s sodelavko Nair napisali tudi strokovni prispevek z argumentacijo proti akademski pasivnosti glede genocida.
Potem pa je tu še druga plat kovanca družbenega vpliva – če odločnim posameznicam in organizacijam že uspe izpolniti nalogo izrekanja, se na globalnem Zahodu zdi, da kljub akademski ali strokovni avtoriteti takšna poročila niso slišana, brana, ne sprožajo resnih družbenih reakcij. Kot pojasni Serisier, vprašanje namreč nima opraviti le z vednostjo, ampak tudi z vrednotenjem posameznega življenja.
Odgovornost antikolonialne drže ravno zato seže onkraj akademskega prostora, v potencialno bolj družbeno relevantne vode feminističnega aktivizma. Kako mora zahodno feministično gibanje obravnavati vprašanje spolnega nasilja v Palestini, če naj poskuša dosegati osnovne standarde antikolonialne usmeritve?
Toliko o akademski in aktivistični drži, ki jo zahteva antikolonialni feminizem. Zdaj pa konkretneje k vprašanju sistemskosti spolnega nasilja v naseljenskih in kolonialnih kontekstih. V diskurzu, ki obkroža spolno nasilje v Palestini in kolonialni tvorbi Izrael, obstajata dve pojavni obliki spolnega nasilja. Prva oblika je obsežno, sistematizirano spolno nasilje, ki ga kolonialna skupina izvaja nad kolonizirano skupino, Zahod pa ga v svoji hipokriziji velikokrat minimizira. Druga oblika diskurza obkroža posamezne primere spolnega nasilja, ko so storilci dejansko Palestinci, žrtve pa imajo izraelsko državljanstvo. Tu vznikajo tako imenovane »pripovedi o grozotah« (angleško »atrocity stories«), ki skušajo palestinske moške kolektivno prikazati kot pošasti in z liberalnim diskurzom legitimirati vse oblike domnevno povračilnega nasilja proti celotni palestinski populaciji.
Serisier in ackhurst poudarjata, da spolnega nasilja ne smemo razumeti in naslavljati kot individualnega pojava, saj to drastično omeji zmožnosti razumevanja presekov z drugimi mehanizmi zatiranja, kot je kolonializem, ter zmanjša našo zmožnost feminističnega delovanja.
Orodje ima svojo funkcijo, ki jo pojasni Serisier.
Raziskovalkam presekov etnije in spolnega nasilja tudi na območju bivše Jugoslavije dvojni pravni standardi niso tuji. Na območju Balkana je bilo namreč po razpadu Jugoslavije v več kot eni bivši republiki mogoče najti zakone, ki so posiljevalcu druge nacije nalagali višjo kazen za posilstvo, kot pa če je bil agresor domačega porekla. V Srbiji je Albanca, obtoženega posilstva Srbkinje, tako doletela višja kazen kot Srba, ki bi mu bila dokazana ista transgresija.
Odnos izraelske državne tvorbe do spolnega nasilja je torej etnično razdvojen, hkrati pa vsake toliko vendarle obsodbo dočaka tudi kateri od izraelskih agresorjev. Izrael se ravno z resno obravnavo posameznih primerov spolnih zločinov in z navidezno transparentnostjo skuša prikazati kot liberalni akter. Raziskovalka Revital Madar, ki je analizirala 100 primerov spolnega nasilja na izraelskih vojaških sodiščih med letoma 1948 in 2019, v svojem delu teoretizira, da Izrael tudi med svojim prebivalstvom občasno kaznuje posamezne agresorje v primerih dokazanega posilstva predvsem zato, da ohranja videz liberalnosti in progresivne drže. Še posebej to v zadnjem času velja za primere, ki jih ne morejo pomesti pod preprogo, ker v javnost na primer prikapljajo video dokazi.
Ob tem vseeno zgolj en odstotek palestinskih pritožb proti izraelskim vojakom rezultira v pravnomočni obsodbi, sodišča pa višje kazni praviloma nalagajo v primerih spolnega nasilja in materialne škode, nižje kazni pa si prislužijo agresorji, ki so jim dokazani drugi zločini zadajanja poškodb ali celo umora. Izraelski pravni sistem namreč v imenu varnosti selektivno legalizira druge oblike nasilja ter jih v procesih kolonizacije svojim vojakom tudi redno zapoveduje. V grozljivih besedah ene od sodb ugrabitve in posilstva arabske deklice na novoustanovljeni izraelski koloniji, ki jih je analizirala Madar: »Če bi vojak arabsko deklico ubil, kjer jo je našel, je mogoče, da bi se izognil obsodbi.«
Umor je bil pač del navodila, ki ga je vojak prejel, posilstvo pa ne. Umor naj bi izvedel v imenu varnosti svoje fašistične države, posilstvo pa je izvedel v svojem imenu. Spolno nasilje je v tej retoriki varnosti in zaščite težje legitimirati, zato bi popolno ignoriranje teh zločinov lahko škodilo mednarodnemu ugledu in morali izraelske tvorbe. Večino se ga prikrije in sistematizira – na primer v obliki uporabe spolnega nasilja za mučenje in pridobivanje informacij v zaporih – nekaj posameznih žrtvenih kozlov pa se performativno kaznuje za dobro ime države, da okupacijska vojska ne izgubi svojega ugleda. Umora Palestincev in Palestink se od 70. let, ko je Izrael posodobil svoje zakone, da so bolje sovpadali s kolonialnimi cilji, v sodbah skorajda ni več mogoče najti obravnavanega kot zločina, pove Madar.
Tu v igro stopi tako imenovana »izjema spolnega nasilja« ali »sex exceptionalism«, ki spolno nasilje prikazuje kot objektivno najhujšo obliko nasilja in zagovarja, da ga mora družba obravnavati ločeno od ostalih oblik nasilja, kot edini odgovor nanj pa naj bi štela retributivna pravičnost oziroma povračilno nasilje, povzame Serisier.
V primerih, ko so storilci Palestinci, lahko na podlagi izjeme spolnega nasilja Izrael tako zavzame navidez progresivno pozicijo in poskuša na svojo stran pridobiti zahodne feministke. Serisier, ki se v okviru svojega raziskovanja posveča tudi kampanjam, s katerimi Izrael naslavlja zahodne feministke, opiše svoje ugotovitve.
To specifično retoriko po svoje omogoča tudi, sicer družbeno koristna, politika verjetja (angleško »the politics of belief«), ki jo je skupaj s fokusom na spolno nasilje vzpostavil drugi val feminizma v poznih 80. letih prejšnjega stoletja. Da bi nasprotovale očitno napačnim in patriarhalnim sklepom takratne stroke o tem, kako pogosto je spolno nasilje, kako izgleda in kdo si deli krivdo zanj, so feministke vztrajale pri tem, da avtoriteta izrekanja namesto domnevnim strokovnjakom pripade žrtvam, ki jim je treba vedno verjeti. Ta pristop se je izkazal kot relativno učinkovit v boju proti patriarhalnim strukturam moči, ki bi želele izpovedi žrtev preglasiti in razvrednotiti, a je hkrati odprl vprašanje tega, ali naj žrtve zato vedno poslušamo nekritično, saj bi poskusi sistemske analize ali umeščanja v kontekst kolonialnih razmerij v družbi že lahko izgledali antifeministično. Koncept politike verjetja natančneje pojasni ackhurst.
Ta način izpovedovanja nasilja ob tem vedno favorizira določene glasove, zato moramo pozornost v rasiziranih kontekstih usmeriti na vprašanje, komu je dano, da je njegova zgodba slišana in da sooblikuje pripoved o definiciji in družbeni funkciji posilstva, saj se na podlagi teh izpovedi pogosto ustvarja domnevna kolektivna izkušnja vseh žrtev. Najbolj slišane so izpovedi idealnih žrtev, torej belih, izobraženih žensk, še posebej v situacijah, ko jih posili neznani storilec. Če je storilec rasiziran, je situacija pogosto še bolj družbeno odmevna, ob tem pa navidezno progresivna pozicija absolutne podpore žrtvi pogosto zakriva druge mehanizme moči. Koncept idealne žrtve tako na primer izključuje moške in rasizirane ženske. To je v situaciji izraelskih genocidnih metod, ki palestinske moške ravno tako redno spremenijo v tarčo sistemskega spolnega nasilja, še posebej relevantno, saj so njihove izpovedi pogosto spregledane.
Če pa idealna bela, zahodna žrtev ne zagovarja tega, kar bi kaznovalni rasistični sistem od nje želel, si lahko javne osebe celo prisvojijo njeno avtoriteto izrekanja in v njenem imenu delujejo proti njenemu javno izraženemu interesu.
S tem smo prispele do konca današnje oddaje, zato še zadnjič povzamimo: spolno nasilje ni nikoli izolirano od družbenih struktur, iz katerih vznika in skozi katere se legitimira, naturalizira in normalizira. Ne v času miru, ne v času oboroženega konflikta, in še posebej ne v času genocida. Prehod od individualnega k sistemskemu razumevanju spolnega nasilja in k analizi njegovih povezav z drugimi oblikami nasilja je zato ključen korak, ki lahko feminizem obvaruje pred kooptacijo zahodnega liberalizma in kolonialnih vrednot, ki tlijo pod njegovim površjem.
Z vami sem bila Nika, lektorirala je Petra, tehniciral pa Oli. Se poslušamo naslednjič in free Palestine!
***
Glasba v podlagi: priredba komada Passing Time by Filo Starquez, vir: https://freetouse.com/music, avtor priredbe Oliver Wagner
***
Poročila o spolnem nasilju v Palestini:
https://euromedmonitor.org/en/article/7023/
Independent International Commission of Inquiry on the Occupied Palestinian Territory, including East Jerusalem, and Israel. (2025, 13. marec). “More than a human can bear”: Israel's systematic use of sexual, reproductive and other forms of gender-based violence since 7 October 2023 (A/HRC/58/CRP.6). United Nations Human Rights Council.
Dodaj komentar
Komentiraj