Kaj pa pravno priznanje spola? (Prvi del)
Drage poslušalke, prav lepo pozdravljene v aprilskem Sektorju Ž. Danes bomo meandrirale po kompleksnih ravnicah pravnega priznanja spola v Sloveniji. Metafora reke z okljuki in mrtvimi rokavi je ustrezna, ker so postopki zamudni, prepotovana pot pa mnogo daljša, kot bi človek pričakoval. Zato bomo temo obravnavale v dveh delih. V prvem bomo ugotavljale, kaj pravno priznanje spola sploh pomeni, in nadaljevale s pregledom ureditve tega področja. Naslednjič pa se bomo posvečale zgodovini prizadevanj za ureditev področja. Tako civilna družba kot uradna telesa za enakost namreč že več let opozarjajo, da področje pravnega priznanja spola ni ustrezno in sistemsko urejeno. Ob tem pa prihaja do kršitev človekovih pravic in dostojanstva transspolnih ljudi.
Pravno priznanje spola je postopek spremembe imena ter uradnih podatkov o spolu v uradnih dokumentih in registrih z namenom priznanja spolne identitete posameznice. Gre za spremembo podatka o spolu, ki je bil osebi pripisan ob rojstvu, v podatek, s katerim se oseba dejansko poistoveti. Pri Zavodu TransAkcija so za današnjo oddajo pojasnile pomen pravnega priznanja spola. Kot so zapisali, »... sprememba podatka o spolu v osebnih dokumentih ni poljubna izbira transspolnih oseb, temveč izraža nujno potrebo po izkazu resničnih podatkov v dokumentih, s katerimi dokazujemo istovetnost, torej za nujno potrebo po pridobitvi skladnih osebnih dokumentov.«
Pravno priznanje spola ne pomeni nujno tudi zdravniške obravnave ali medicinske tranzicije. Gre le za spremembo zapisa v uradnih registrih in osebnih dokumentih. Potem bi to moral biti razmeroma hiter in enostaven postopek, a ne? Ja, bi si človek mislil, pa se izkaže, da ni tako.
Slovensko pravo ne pozna dikcije pravnega priznanja spola in uporablja izraz »sprememba spola«. Tega pa ne ureja samostojni zakon, temveč podzakonski akt. Postopek pravnega priznanja spola namreč ureja pravilnik o izvrševanju zakona o matičnem registru, ki je v pristojnosti ministrstva za notranje zadeve. Iz 37. člena tega pravilnika izhaja, da se »sprememba spola vpiše na podlagi odločbe pristojnega organa o spremembi vpisanega podatka.« Člen ob tem določa tudi, da je »podlaga za izdajo odločbe potrdilo pristojne zdravstvene ustanove ali zdravnika, iz katerega je razvidno, da je oseba spremenila spol.«
Sprememba oznake spola v osebnih dokumentih posameznice je torej po tem členu nujno vezana na medicinsko obravnavo. Pri TransAkciji poudarjajo, da so v praksi transspolne osebe na podlagi tega člena podvržene obvezni zdravniški obravnavi, ki »pogosto traja več let, vključuje pridobitev diagnoze duševne motnje in izrazito negativno vpliva na kakovost življenja, socialno vključenost in enake možnosti.«
Kaj pa se dogaja, medtem ko oseba še čaka na ustrezno zdravstveno potrdilo v enem od tisočerih rečnih rokavov našega zbirokratiziranega zdravstvenega sistema? Pri TransAkciji so pojasnili, da »posledice za transspolne osebe brez skladnih osebnih dokumentov pomenijo izpostavo povečanemu tveganju za neprijetne oziroma nevarne situacije na vseh mestih, kjer se izkazuje istovetnost.« To so denimo državne meje, sodišča, banke, pošte, interakcije s policijo, na fakulteti, na javnem prevozu in tako naprej. Za transspolne osebe tako obstaja tveganje, da so »proti svoji volji in osebni odločitvi lahko razkrite in s tem izpostavljene številnim oblikam diskriminacije, nasilja ali drugih posegov v svoje telo, identiteto in splošno dobrobit.«
Zaradi večletne prisilne medikalizacije in naštetih težav, ki so jim v procesu podvržene transspolne osebe, trenutno ureditev pravnega priznanja spola pri TransAkciji ocenjujejo kot grobo kršitev človekovih pravic. Opozarjajo namreč, da Ustava Republike Slovenije kot najvišji pravni akt v svojem 51. členu določa, da »nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju, razen v primerih, ko tako določa zakon«. Ob tem so akti, ki po mnenju TransAkcije s pogojem obvezne zdravstvene obravnave omogočajo prisilno medikalizacijo, podzakonski akti in torej naj ne bi prečili zapovedi ustave ter s tem posegali v človekove pravice.
Da takšna ureditev odpira vprašanja spoštovanja človekovih pravic in dostojanstva posameznikov ter da bi bilo področje treba urediti na jasen, predvidljiv in pravno varen način, v svojih poročilih že več let opozarja tudi Varuh človekovih pravic.
Ob tem smo na notranje ministrstvo naslovile vprašanje, kaj bi bilo potrebno za spremembo oziroma črtanje pogoja zdravniškega potrdila iz pravilnika, a nanj niso neposredno odgovorili. Pojasnili so zgolj, da je »vprašanje pravnega priznanja spola mnogo širše kot zgolj vpis spremembe podatka o spolu v uradno evidenco – matični register, ki je v pristojnosti ministrstva za notranje zadeve.« Dodali so, da pravno priznanje spola zajema vsa področja družbenega življenja, relacije znotraj družine, zaposlovanje, upokojitev, nastanitev v zavodih za prestajanje kazni in druga, kar pa močno presega pristojnost, ki jo ima notranje ministrstvo kot upravljavec matičnega registra. Okej, zdej sem pa prejela že ful informacij, prosim nadaljujmo po glasbenem premoru.
Pozdravljene nazaj v oddaji Sektor Ž, v kateri danes raziskujemo področje pravnega priznanja spola. Kot smo povedale pred glasbenim premorom, je za spremembo podatka o spolu v osebnih dokumentih posameznice obvezen medicinski postopek. Ob tem pa se nam zastavlja vprašanje, kateri zdravnik ali zdravstvena institucija sploh lahko izda primerno potrdilo? Kot so za RŠ pojasnili na notranjem ministrstvu, »sam način spremembe spola za izdajo odločbe ni relevanten, saj pravilnik ne opredeljuje, kdo je pristojen zdravnik oziroma zdravstvena institucija za izdajo potrdila, niti kaj sprememba spola pomeni.«
O, če v pravilniku ni opredeljeno, kdo mi lahko izda potrdilo, a ga lahko dobim recimo tudi pri osebni zdravnici? Ne, ne tako hitro. V praksi se je namreč po navedbah TransAkcije izkazalo, da kot ustrezno velja zgolj potrdilo interdisciplinarnega konzilija za potrditev spolne identitete. Kdo je pa to? Konzilij je skupina zdravstvenih strokovnjakinj, ki se na rednih srečanjih pogovarjajo in usklajujejo glede poteka procesov medicinske tranzicije transspolnih oseb, piše na spletni strani TransAkcije. V njem sodelujejo specialisti psihiatrije in pedopsihiatrije, endokrinologije, ginekologije in porodništva, urologije, plastične, estetske in rekonstruktivne kirurgije ter otorinolaringologije.
Če velja samo potrdilo tega konzilija, potem pa res nimam veliko izbire. Ne, prav nobene. Kar je med drugim še ena od pomembnih kritik trenutne ureditve, ki jo izpostavljajo pri TransAkciji. Z le enim konzilijem, ki lahko izda ustrezno potrdilo, ne nastajajo le kilometrske čakalne vrste, pač pa se po oceni TransAkcije krši tudi načelo proste izbire zdravnika.
Kako torej poteka postopek spremembe podatka o spolu v osebnih dokumentih? Postopek vodijo upravne enote. Za začetek postopka pa je potrebno dvoje: izpolnjena vloga o vpisu spremembe podatka o spolu in »potrdilo pristojne zdravstvene ustanove ali zdravnika, iz katerega je razvidno, da je oseba spremenila spol.« Tako torej iz vloge, ki je dostopna na spletni strani eUprave, kot tudi iz 37. člena pravilnika o izvrševanju zakona o matičnem registru ni razvidno, katera zdravstvena ustanova ali zdravnik ima pristojnost za izdajo takšnega potrdila.
Kako pa naj potem vem, s kakšnim potrdilom naj pridem na upravno enoto? Dobro vprašanje. Na ljubljanski upravni enoti nam na vprašanje, potrdila katere zdravstvene ustanove oziroma zdravnika upoštevajo ob vlogi, niso neposredno odgovorili. V odgovoru so se, tako kot na notranjem ministrstvu, sklicevali na 37. člen pravilnika o izvrševanju zakona o matičnem registru. Nato smo na upravno enoto naslovile vprašanje, ali drži, da sprejmejo zgolj potrdilo, ki ga izda interdisciplinarni konzilij. Odgovora do zaključka redakcije nismo prejele. Praksa torej pravi, da potrebuješ potrdilo konzilija, pristojni organi pa se niso jasno izrekli, ali je to res edina izpravna možnost.
Kot smo povedale, so na notranjem ministrstvu pojasnili, da pravilnik ne navaja, katera institucija je pristojna za izdajo potrdila, ki ga postopek zahteva. S prošnjo za komentar tega pojasnila smo se obrnile na Varuha človekovih pravic. V odzivu je zapisal, da »dodatna pojasnila ministrstva zgolj potrjujejo dolgoletna opozorila, da področje pravnega priznanja spola v Sloveniji ni ustrezno in sistemsko urejeno.« Ob tem je še dodal, da »dejstvo, da pravilnik ne opredeljuje, kdo je pristojen za izdajo potrdila, niti kaj pravno pomeni ‘sprememba spola’, ustvarja pravno negotovost, neenotno prakso in tveganje za arbitrarno odločanje.«
Težava pa nastopi tudi pri pravni ustreznosti trenutne ureditve. Postopek spremembe oznake spola v osebnih dokumentih torej ureja pravilnik o izvrševanju zakona o matičnem registru, ta pa je, kot so v odgovoru za RŠ poudarili na notranjem ministrstvu, podzakonski akt. Pri Varuhu človekovih pravic so ob tem zapisali, da »skladno z Ustavo Republike Slovenije način uresničevanja človekovih pravic lahko določa le zakon in ne podzakonski akti.« Tako je »urejanje tako pomembnega vprašanja zgolj s pravilnikom že z vidika ustavnega reda pravno neustrezno.« Kot pa so navedli na notranjem ministrstvu, je na to v preteklosti opozorila tudi Služba Vlade RS za zakonodajo.
Morda si zdaj lahko dovolimo nekaj zamišljanja boljše prihodnosti ali pa zgolj predlogov konstruktivnega reguliranja te rečne struge. Kako bi morala izgledati ureditev pravnega priznanja spola, da bi bila pravno varna in da bi ohranjala dostojanstvo posameznic? Pri TransAkciji odgovarjajo, da je »edina pot do zagotavljanja uresničevanja človekovih pravic transspolnih oseb na način, da je pravno priznanje spola urejeno na podlagi samoopredelitve – kot hiter, učinkovit in administrativen postopek brez dodatnih pogojev.«
V takšnem prepričanju pri TransAkciji niso sami; od leta 2019 cilje depatologizacije transspolnosti deli tudi Svetovna zdravstvena organizacija, v prid ločevanju administrativnega in zdravstvenega postopka potrditve spolne identitete pa se je po besedah TransAkcije leta 2022 izrekel tudi interdisciplinarni konzilij. O podpori ločitve teh dveh postopkov je po navedbah TransAkcije poleg nevladnih organizacij, ki si prizadevajo za ureditev pravnega priznanja spola, konzilij seznanil tudi ministrstvo za notranje zadeve, ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ministrstvo za javno upravo in ministrstvo za pravosodje. Več ministrstev je torej s stališčem zdravstvene stroke seznanjenih že celoten mandat vlade v odhajanju.
Konkretno bi po predlogu TransAkcije morali posodobiti pravilnik o izvrševanju zakona o matičnem registru in iz njega odstraniti obstoječi pogoj zdravniškega potrdila. Pravno prizanje spola bi lahko na upravni enoti brez vmešavanja medicine, psihiatrije ali drugih izvedli zgolj na podlagi uradne izjave posameznice, da trenutni podatek o spolu v registru in na osebnih dokumentih ne ustreza njenemu dejanskemu stanju, predlagajo pri TransAkciji.
Dodajajo, da bi bilo treba dopolniti tudi zakon o matičnem registru tako, da bi vseboval jasno opredelitev postopka za vpis spremembe spola. Če bi bilo podatek o spolu mogoče spremeniti zgolj na podlagi uradne izjave, bi to postopek naredilo administrativno primerljiv spreminjanju podatkov o rojstvu, smrti ali sklenitvi partnerske zveze. Predlog, ki ga poimenujejo »model samoopredelitve«, bi po oceni TransAkcije poleg tega olajšal finančno in administrativno breme za državo ter časovno in finančno razbremenil tudi javno zdravstvo.
Kot zadnji krovni poseg pa predlagajo tudi sprejetje zakona o pravnem priznanju spola, ki bi področje lahko natančneje reguliral. Tudi ta praksa ne bi bila nova; za primerljive spremembe podatkov v registrih in na osebnih dokumentih, kot so spremembe imena, primerljivo že obstaja Zakon o osebnem imenu.
Ta predlog so v naši novinarski korespondenci kot rešitev dvakrat omenili tudi na notranjem ministrstvu, kjer se strinjajo, da bi bilo treba vprašanje pravnega priznanja spola nujno urediti z zakonom. Dodali so, da je do leta 2021 na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti delovala medresorska skupina, ki je preučevala pravno ureditev pravnega priznanja spola. Sklep skupine, s katerim se je strinjala tudi služba vlade za zakonodajo, je bil, da se področje uredi z zakonom. Do njegovega sprejetja pa v zadnjih petih letih ni prišlo.
Na notranjem ministrstvu so zapisali še, da vsebinska vprašanja, ki jih je treba ob tem urediti, vplivajo na vsa področja družbenega življenja in niso v pristojnosti njihovega resorja. Zato ocenjujejo, da bi moral biti nosilec zakona ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki pa je v odgovoru za naš radio zapisalo, da »zakonodajna ureditev postopka pravnega priznanja spola posega predvsem v pravne in upravne ureditve, ki sodijo v pristojnost drugih resorjev, zlasti ministrstva za notranje zadeve in ministrstva za javno upravo. Zaradi tega ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti sámo ne more enostransko spreminjati teh ureditev.«
Ministrstva si torej podajajo odgovornost za sprejetje krovnega zakona o pravnem priznanju spola. V posebnem poročilu o položaju transspolnih ljudi v postopkih medicinske potrditve spolne identitete in pravnega priznanja spola v Sloveniji iz leta 2021 je Zagovornik načela enakosti pripravo celovitega zakona o pravnem priznanju spola priporočil ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Varuh človekovih pravic pa v poročilu za leto 2024 v zvezi z ureditvijo pravnega priznanja spola omenja obe ministrstvi.
Varuh je tako v poročilu za leto 2024 zapisal, da ob večletnem opozarjanju na neurejenost pravnega priznanja spola »še posebej moti dejstvo, da se tako ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti kot tudi ministrstvo za notranje zadeve in Služba Vlade Republike Slovenije za zakonodajo strinjajo, da področje pravnega priznanja spola v Republiki Sloveniji ni ustrezno normirano.« Gre le za to, da nobeno od omenjenih dveh ministrstev ne želi biti pripravljavec takšnega zakona, je v poročilu še zapisal varuh. Pri varuhu menijo, da ni nobenih ovir, da o sporu oziroma spornem vprašanju odloči vlada. Dodatno pa so pri varuhu za Radio Študent zapisali, da je po njihovi oceni dejstvo, da se področje pravnega priznanja spola v zadnjih petih letih ni uredilo, predvsem posledica pomanjkanja politične volje.
Ministrstva so torej seznanjena s potrebo po ureditvi pravnega priznanja spola, s stališči stroke in s težavami trenutne ureditve v praksi in na papirju. Zdi se, da nas od sprejetja predlaganih sprememb ne loči zgolj politična volja, pač pa tudi jasno opredeljevanje, komu pripada pristojnost za uveljavitev sprememb. Na vprašanje, kako dolgo si ob večletnih prizadevanjih za pravno varno in ustrezno ureditev žogico pristojnosti že podajajo različni organi in organizacije, pa bomo odgovarjale v naslednjem Sektorju Ž. Prisluhnite mu maja.
Pravno priznanje spola je zanimalo Hano. Pomagala je Nika. Oddajo je posnela Nina. Lektoriral je Aleš. Za reglerji je sedel Selile. Brali sta Premica in Živa.
V oddaji sta bili kot glasbeni podlagi uporabljeni skladbi Gentle Presence in Media Detox izvajalca Brylieja Christopherja (Free Music Archive, CC BY).
V glasbenem premoru ste slišali pesem M'nde ja ne od Ingver in Gverilk (ZARŠ, 2024).
Po zaključku redakcije smo dne 3. 4. prejele odgovor ljubljanske upravne enote, v katerem so navedli, da »na Upravni enoti Ljubljana v primeru spremembe spola stranke predložijo potrdila Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana, Centra za duševno zdravje.«
Dodaj komentar
Komentiraj