Spomnimo, prvič smo prebirali poezijo najbolj znanega palestinskega in arabskega pesnika Mahmuda Darviša v prevodu Mohsena in Margit P. Alhady ter izdane pri Književnem društvu Hiša poezije. Danes svoje branje nadaljujemo in razširjamo; ista prevajalca in ista založba so leta 2010 izdali tudi knjigo Glas izgubljenega raja. Moderna palestinska poezija; prevajalca sta avtorje in avtorice tudi izbrala ter jih na kratko pokomentirala ter umestila v izbor.

*

Če ponovimo našo osnovno poanto, izpostavljeno že zadnjič, a enako pomembno: včasih kakšen zgodovinski dogodek še posebej opolnomoči neko umetnost – v našem primeru seveda še vedno potekajoči genocid v Gazi in brezsramni zločini izraelske države, vojske in družbe. Hudodelstva proti Palestincem seveda trajajo že desetletja, vse od Nakbe leta 1948 oziroma ustanovitve države Izrael ... vse do genocidnega maščevanja po Hamasovem napadu oktobra 2023. ... Sedanji genocid je le nadaljevanje izraelske politike s sredstvi množičnega pobijanja in etničnega čiščenja. Pesmi pa seveda ne govorijo samo o nasilju, žrtvah in represiji, temveč izražajo vse spektre človeške eksistence, ravno zaradi česar izraelska hudodelstva postanejo še strašnejša. Kdor je ubil enega človeka, je ubil ves svet. Kolikokrat so svet ubile izraelske bombe?

*

Stok pred okencem za prepustnice,

pred Alenbijevim mostom.

Stojim pred mostom in prosim za prehod.

O, prositi moram za prehod!

Duši me, sapo lovim na nosilih

žgočega opoldneva.

Sedem ur čakanja.

Kaj je času odrezalo peruti,

kdo je pohabil ta poldan?

Vročina biča moje čelo,

slan pot mi polzi v oči.

O, vroča žeja

je obesila na tisoče pogledov

na okence prepustnic kot zrcala bolečine,

kot podobice čakanja in potrpežljivosti.

O, prositi moram za prehod!

Glas izprijenega vojaka zadoni

kot udarec na lice gneče

(Arabci, nered, psi,

nazaj, ne približujte se zidu, le lajajte psi!),

roka zaloputne okence za prepustnice

in gneči zapre pot.

O, moja človečnost krvavi, iz srca mi

mezi grenkoba, moja kri je strup in ogenj

(Arabci, nered, psi!).

O, kakšno ponižanje! Na pomoč, Mutasim!

Terjam zadoščenje,

kajti vse, kar premorem danes, je samo čakanje.

Kaj je času odrezalo peruti,

kdo je pohabil ta poldan?

Vročina biča moje čelo,

slan pot mi polzi v oči in mojo rano -

rabelj je zaril v pesek.

Ko bi le imel Svetleče oči.

Ah, kako ponižno je jetništvo!

Trpka postajam in moj okus je smrtonosen,

moja mržnja je strašna in globoka do dna,

moje srce je kamen, ki bruha žveplo in ogenj,

na tisoče upornic bedi pod mojo kožo.

Moj bes strada

z odprtimi usti in razen njihovih jeter nič ne

poteši lahkote, ki biva v meni.

Ah, ti moje strašno, divje sovraštvo!

Umorili so ljubezen v moji globini in spremenili

kri mojih žil v gnoj in katran.