Zofka Kveder si zasluži več
Predstavljajte si, drage poslušalke, sončen dan, preživet v mestnem jedru Kranja: obvezen sebek s kipom Prešerna, osuplost nad letali, ki za nas, Ljubljančanke, letijo prenizko, nato pa, ko ura odbije pet popoldan, premik v mrakobno notranjost Stolpa Škrlovec. Tam smo obiskale dogodek, posvečen Zofki Kveder, ki je potekal v okviru 56. Tedna slovenske drame. Dogodek je bil zasnovan dvodelno: najprej smo prisluhnile bralni uprizoritvi treh krajših dramskih besedil Zofke Kveder v izvedbi igralk Prešernovega gledališča Kranj, nato pa je sledila okrogla miza s poznavalkami njenega dela in življenja. Na njej so sodelovale Mateja Pezdirc Bartol z Oddelka za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani ter pobudnici leta Zofke Kveder 2026 iz društva Mesto žensk, Katja Mihurko in dramatičarka Simona Semenič, ki je tudi režirala bralne uprizoritve.
Uprizorjene enodejanke z naslovi Strti, Tuje oči in Pri branjevki prikazujejo napredno neidealizirane upodobitve materinstva, partnerskega življenja in ponotranjenega seksizma. To pa je povzročilo še toliko večje razočaranje nad spoznanjem okrogle mize, da so bile drame najvidnejše dramatičarke na Slovenskem ob prelomu 19. in 20. stoletja pri nas uprizorjene zgolj dvakrat. Vsebinsko gre za teme, ki jih dramatičarke odpirajo še danes, Kveder pa jih je v slovensko literaturo vnesla kot pionirka.
Zato je toliko pomembneje poudariti, da letošnje leto ni zgolj leto Srečka Kosovela, temveč tudi leto Zofke Kveder – letos namreč obeležujemo stoletnico njunih smrti. Pa vendar se zdi, da Kveder tudi ob tej priložnosti ostaja v senci – prav tisti senci, kamor jo že desetletja kljub prizadevanjem posameznic potiska šolski sistem s svojim kurikulumom, v katerem Kveder ostaja na ravni omembe.
Kveder je, kot je na okrogli mizi poudarila Pezdirc Bartol, namreč prav tako prodorna kot njen sodobnik Ivan Cankar, ki velja za prvega slovenskega poklicnega pisatelja. Oba skupaj sta vzpostavljala poklic umetnika. Kveder namreč ni bila dejavna zgolj kot pisateljica in dramatičarka, temveč tudi kot novinarka, prevajalka, urednica in kulturna posrednica. Od umetnosti se že tedaj pač ni dalo živeti. Predvsem pa je bila pionirka, ki je kot ena prvih avtoric pri nas spregovorila o različnih vlogah ter podobah deklištva in ženskosti. Te je odpirala z liki delavk, intelektualk, mater in izseljenk, ki so iskale svojo lastno pot. Njeno delo so zaznamovali feministični pogled, razumevanje dvojne morale, prikazovanje ženske telesnosti in razkrivanje družbenih neenakosti.
Na okrogli mizi so se udeleženke pod vtisom pravkar slišanih uprizoritev pomudile tudi pri vprašanju uprizoritvenega potenciala dram Zofke Kveder danes. Sogovornice so pri tem enotne: dramska dela Zofke Kveder imajo kljub redkim uprizoritvam izrazit uprizoritveni potencial. Besedila so tematsko večplastna, družbenokritična in odprta za različne interpretacije, zato omogočajo sodobne režijske pristope, zlasti ker se danes drame pred uprizoritvijo pogosto močno prirejajo, je na okrogli mizi še povedala Semenič.
Pezdirc Bartol je ob tem izpostavila štiridejanko Zofke Kveder Pravica do življenja, katere osrednje vprašanje je, ali imajo starši pravico odločati o življenju svojih otrok. Drama v središče postavi mlado žensko, ki se noče poročiti, temveč si želi študirati, ob njej pa še hromega brata – enega redkih likov v takratni dramatiki, ki s pozicije družbeno preslišanega posameznika postane glas vesti. Kot je poudarila Pezdirc Bartol, drama kljub njenim prizadevanjem ni pristala na seznamu maturitetnega čtiva, kaj šele v šolskem učnem načrtu.
Razlog za odsotnost dram Zofke Kveder na odrih ni pomanjkanje »dramatičnosti«, kot so jim pogosto očitali, temveč predvsem to, da Kveder ni bila kanonizirana in je zato ostala zunaj gledališke zavesti. Semenič na dogodku razblini tudi trditve glede domnevnega pomanjkanja problema v dramah Zofke Kveder. Pojasni, da takšne presoje v resnici razkrivajo nekaj drugega: teme, ki jih je Kveder pionirsko vnašala v literaturo, so bile ženske teme – in prav zato so bile v tistem času razumljene kot nepomembne, nevidne ali celo zavržne.
Leto Zofke Kveder se predstavlja kot priložnost za krepitev ženskih glasov v kulturi. Katjo Mihurko smo povprašale, kakšne spremembe naj bi prineslo leto Zofke Kveder slovenskim ustvarjalkam.
Kot je poudarila Mihurko, Kveder v času svojega življenja ni bila vseskozi prisotna v slovenskem prostoru, saj je bilo njeno življenje razpeto med različnimi državami, hkrati pa se tudi ni aktivno promovirala, kar je vplivalo na njeno mesto v slovenski kolektivni zavesti. Toda žal tudi ob stoti obletnici smrti avtorice breme njenega ponovnega odkrivanja še vedno nosijo predvsem individualne iniciative in ne institucije. Medtem ko se literarne obletnice nekaterih avtorjev samoumevno selijo v šolske programe in gledališke repertoarje, se zdi, da navzočnost Zofke Kveder še vedno temelji predvsem na vztrajnosti posameznic, ki se borijo za njeno prepoznavnost. Poleg gostij okrogle mize je med njimi tudi Manca G. Renko, ki se je s kratko ilustrirano biografijo Lastno življenje: Srečanje z Zofko Kveder trudila zapolniti vrzel v izobraževalnem sistemu in Kveder približati mlajšim generacijam.
Zato naj bi bilo prav leto Zofke Kveder priložnost, da njena dediščina končno doseže tudi širšo javnost. Leto Srečka Kosovela spremlja razvejan program z več kot sto dogodki in široko institucionalno podporo, ki ni omejena zgolj na pobudnike iz Občine Sežana, temveč se širi vse do Društva slovenskih pisateljev, Cankarjevega doma ter številnih založb in gledališč. Po drugi strani pa se zdi, da leto Zofke Kveder sloni predvsem na ramenih društva Mesto žensk, ki je organizator večine izvedenih dogodkov. Kako konkretno so oblikovale pobudo, nam je po dogodku razložila Mihurko.
Morda je ironija prav v tem, da avtorica, ki je v svojih besedilih tako natančno razkrivala mehanizme družbenega izrinjanja, še danes ostaja ujeta v enega izmed njih. Če Zofka Kveder, kot smo slišale na okrogli mizi, v času življenja ni znala ali ni želela uveljaviti lastne javne podobe, bi si danes morale zastaviti vprašanje, zakaj tega ni storila literarna zgodovina. Se ta še vedno oklepa sodb, kakršno je o Kveder zapisal Janko Kos v delu Pregled slovenskega slovstva, ko je trdil, da njena dela nimajo, citiramo, »večje umetniške vrednosti«? Slovenska literarna zgodovina je namreč desetletja sistematično izključevala ženske avtorice iz svojih kanoničnih izborov kljub njihovi prisotnosti in nesporni ustvarjalni relevantnosti. Kot poudarja Nataša Velikonja v svojem eseju »Deset urednikov in nobene urednice«, ženske v osrednjem slovenskem literarnem toku niso preprosto odsotne, marveč so izničene ali potisnjene na obrobje.
Res je, nagrada za mlado dramatičarko oziroma dramatika se je letos preimenovala v nagrado Zofke Kveder, napovedujejo se razstava v Slovenskem gledališkem inštitutu, mednarodni simpozij na Univerzi v Novi Gorici in predstava Zofka K. v novomeškem Anton Podbevšek Teatru. A vse to za zdaj še vedno deluje predvsem na mikroravni – kot niz razpršenih prizadevanj, ki jih poganja peščica ljudi, medtem ko širši kulturni prostor še naprej pušča vtis, da ne ve najbolje, kaj bi z Zofko Kveder sploh počel – čeprav je pobudo podprlo tudi Ministrstvo za kulturo. Največje pripoznanje, ki ga je Kveder letos požela v širši javnosti, je bil verjetno trenutek, ko je Pošta Slovenije njej v čast izdala znamko, ne da bi bilo potrebno posredovanje predstavnic Mesta žensk.
Če leto Srečka Kosovela potrjuje, kako hitro lahko obudimo literarno dediščino, ko jo podprejo institucije, leto Zofke Kveder razkriva ravno nasprotno: kako zlahka ta ostane na robu, če te podpore ni. Vprašanje tako ni več, ali si Kveder zasluži prostor v naši kulturni zavesti, temveč zakaj ji ga še vedno odrekamo. Razumite torej, drage poslušalke, tudi pričujoči prispevek kot droben poskus, da ime Zofke Kveder ne ostane zgolj opomba pod črto v šolskem berilu in priložnostna znamka Pošte Slovenije, temveč postane del javnega prostora in diskurza.
Onkraj poštne znamke sva brskali Iva in Manca.
Dodaj komentar
Komentiraj