Strapazin je stripovska revija, ki izhaja četrtletno. Zasnovana je bila posvetnega leta orwellovskega 1984 v Münchnu, pri časopisu Blatt, nakar je že za drugi izvod svojo produkcijo stalno preselila v Švico. Danes se Strapazin lahko pohvali s 162 številkami. Vsako izdajo tvori antologija kratkih stripov, vizualnih del in ilustracij različnih avtorjev na določeno temo. Je ena najpomembnejših stripovskih publikacij v Evropi. Tokrat se bomo osredotočili na marčevsko številko z naslovom »Apokalipsa«. V ta namen nam je na pomoč priskočil Chrigel Farner, švicarski ilustrator in stripar, ki prebiva v Berlinu in je dolgoleten soustvarjalec Strapazina. Korespondenca kulturne redakcije s Farnerjem je potekala po e-pošti.

V Strapazinu ste objavili že veliko del. Kdaj se je vaše sodelovanje z revijo začelo?

Od tega je že dolgo; nisem prisoten že od samega začetka, ampak gotovo že 30 let. Strapazin in založba za stripe in grafične romane Edition Moderne sta tesno povezana, še posebej pa sta bila takrat. Imela sta isto ekipo z Davidom Baslerjem na čelu, v vlogi založnika Edition Moderne. Davida sem prvič spoznal med podpisovanjem knjig za Tardijev strip 120, rue de la Gare.

Kot opisuje Farner, so bili na dogodku navzoči tudi ustvarjalci Strapazina. Kako natanko so se stvari odvile po tem, se ne spomni, ampak kmalu je za revijo že prispeval esperimentalne pasične stripe.

Na začetku sem pogosto oblikoval reklamne nalepke, ki jih Strapazin uporablja za samofinanciranje. Trenutno se uredniške pisarne Strapazina nahajajo blizu klavnice; stare pa so bile nasproti mesnice s konjskim mesom. Spomnim se vročega poletnega dne, ko sem moral dostaviti nekaj na roko narisanih nalepk. Vstopil sem v pisarno s svojo kartonasto mapo pod roko. Svetloba je pronicala skozi napol spuščene žaluzije in se lovila na cigaretni dim, ki ga je ustvarjala preznojena, pregarana ekipa Strapazina. Vzdušje, ki bi ga lahko našel le v stripih Joséja Muñoza. Papirnati odrezki so ležali po mizah in tleh. »Kaj bi pa zdaj rad?« me je vprašal ali Roli Fischbacher, Christoph Schuler, Peter Bäder ali Joe Zimmermann. Težko sem razločil skozi meglico, ampak zvenelo je kot preizkušnja. Morda se je tudi Hans Keller sede nasmihal v kotu sobe.

Marčevska številka je intenzivno in energično doživetje, ki bralko pograbi na naslovnici in je ne izpusti do zadnje platnice. Kričeča naslovna ilustracija Nanda von Arba je nekaj, kar tiči med mementom mori in amfetaminsko psihozo ter je ustrezen vstop v notranjost revije. S prve bralko nagovori barvit strip ilustratorja Henninga Wagenbretha z naslovom Schlechte nachrichten, po slovensko Slabe novice, ki služi kot vezni list. Sestavljen je iz dvaintridesetih sličic, ki v slogu Biblije prikazujejo vse oblike grehov, ki bodo pogubile človeštvo. Poleg izvornih sedmih jih je Wagenbreth našel še 25. Avtorjev abstrahiran geometričen slog, ki na trenutke deluje komično, hkrati pa bralko predrami z udarno barvno paleto, je odličen uvod v serijo sedmih slik na platnu umetniškega tandema M. S. Bastiana in Isabelle L.. 

Ilustratorski par, ki je s svojimi deli večkrat gostoval v Ljubljani, že vrsto let raziskuje tematiko sodobne apokalipse. Najnovejša izdaja vključuje njuno serijo sedmih slik, vsaka je sestavljena iz kar treh platen, ki skupaj ustvarjajo neprekinjeno podobo uničenja. Monumentalnost slik – vsaka od njih namreč meri v širino kar 4,4 metra in v višino slaba 2 metra – dopušča umetnikoma poglabljanje v podrobnosti. Majhne številčne figure, predvsem pa burno dogajanje znotraj platna spominjajo na boschevski sodobni pekel. Bastian in L. mojstrsko prepletata svetopisemske napovedi o pogubi sveta z ikonami moderne dobe v žgočo podobo konca, ki kar seva z revijske strani. 

V trenutku, ko bralka ujame sapo, jo že mudijo naprej von Arbove črno-bele grafike. Doživete reinterpretacije motivov štirih jezdecev, peklenskih hudičkov in dveh zveri so oblikovane s pridihom azteške estetike. Enostranski strip Morrisa Vogla spominja na acid trip, ki je šel po zlu. Prikazuje, kako angeli - ki so podobni zadnji stvari, ki jo je izpljunila Pandorina skrinjica - z utekočinjenim božjim srdom zalijejo tri brezbožnike na dopoldanskem sprehodu in kako jim srd razžira bitja. Skratka, blaznica, natrpana s črnim humorjem, ki ne dopušča ravnodušnosti.

Izmed vseh del izstopa kratki strip Chrigla Farnerja. Strip je ustvarjen v mešani tehniki, pri čemer je glavina izrisana s svinčnikom, vmes pa narativ prekinjajo kadri, izdelani s tušem, ki vso stvar oživijo. Pripoved sledi Sonji Seidl, ki nekega dne na pragu svojega doma najde neobičajno deklico, ki za seboj vleče ogromen čep za odtok. Kmalu izvemo, da je nenavadna obiskovalka kar Apokalipsa sama in da je izpulila zamašek realnosti in s tem v tek sprožila zlivanje vsega obstoječega v eno. 

Vizualna in informacijska prenasičenost avtorjevega risarskega sloga, ki ne razločuje med stvarmi in meša objekte v eno, domala spominja na halucinacije inteligence, ki je kaj drugega kot človeška.

V vašem stripu lahko najdemo veliko aluzij na strojno učenje, pogosto napačno imenovano umetna inteligenca. Se vam zdi, da bo človeštvu zadala poslednji udarec?

Ne vem zadosti o umetni inteligenci, da bi lahko to trdil. Kar pa se tiče stripa; UI je bila samo periferna tema, delček sveta, kjer se na koncu vse poveže, zliva in skrči. Namen je bil ustvariti klasično kratko grozljivko o sedanjem času, o tem, kako živimo v izčrpanem in preobremenjenem svetu.

Poleg vsebine je Farnerjev strip prava paša za oči. Je neskončno podroben in odraža njegov udarni smisel za humor. Lahko ga beremo vedno znova in pri tem odkrivamo nekaj prej neopaženega. Figure so otipne in zabavno karikirane. Čepijo na razkoraku med mimetično upodobitvijo in animirano karikaturo, ki ne odvzame od tehtnosti zgodbe, ampak jo kvečjemu podpre. 

Revija navduši z raznolikim naborom risarskih slogov in nadarjenih ustvarjalcev, in na žalost nimamo dovolj časa, da bi vse naslovili. Njena edina pomanjkljivost je, da je absolutno preveč vznemirljiva in zabavna, da bi lahko bila apokaliptična.

Tablo z napisom »konec se bliža« je nosila Maja.