Podobe protokola
Pred tednom dni, natančneje v petek, 22. maja, se je v Galeriji Fotografija na ljubljanskem nabrežju odvila predstavitev druge številke časopisa sodobne fotografije Henrik. Henrik je revija, posvečena dokumentarni in sodobni fotografiji.
Več o vlogi in pomenu časopisa nam je povedal eden od urednikov Nik Erik Neubauer.
Časopis središči tiskano obliko sodobne fotografije, ki je lahko v dobi, ko smo priča nenehnemu produciranju podob v digitalnem okolju, zanemarjena. Henrik ravno zato ponuja redek fizični prostor za vizualno pripovedovanje zgodb v času, ko so takšne priložnosti vse redkejše. Pomen sodobne fotografije sourednik Jaka Teršek razume tako.
Premierska številka časopisa, ki je izšla junija lani, je nosila naslov Preizkušnje. Njena skoraj leto mlajša sestra pa se v svet podaja z naslovom Po protokolu. O krovni temi in snovanju drugega izvoda ponovno sourednik Neubauer.
Po besedah avtorice uvodnika Maše Žekš Henrik z drugo številko posega v sfero potencialnih zajčjih lukenj, sistemskih spiral, družbenih algoritmov, lucidnih pravilnikov, nerazvozlanih matric in brezkompromisnih pogojev uporabe. Kot izhodišče izpostavlja kompleksnost in fascinantnost na videz blagodejnih in urejenih sistemov ter se loteva ponotranjene protokolarnosti človeškega delovanja. Ta se na posameznih segmentih skrajnosti pogosto popači in prelevi v neželene, transgresivne, celo deviantne odvode zavesti.
Protokoli so način – še nadaljuje Žekš –, kako družba materializira pravila. Posameznika poenotijo z določenim sistemom, ki narekuje, kaj je pravilno, moralno, varno, normalno, sprejemljivo, zaželeno, lepo in dobro. Pa vendar: naslov časopisa in njegova glavnina odpirata nadaljnja vprašanja o stanjih duha in odgovornosti posameznika, kjer se v oziru do že obstoječih ureditev vzpostavlja vnovična tenzija med redom, oblastjo in svobodo. S predstavljeno vsebino posega v na prvi pogled jasno, v resnici pa skaljeno in prenasičeno polje nenapisanih navodil, pravil, idej, resnic in zahtev, ki jih kot posamezniki sprejemamo in pridno uresničujemo, četudi jih zavestno ne zaznavamo, kaj šele resnično razumemo ali kritično kontekstualiziramo.
Zastavljeni cilji ob izdaji nove številke se posrečeno – po besedah sourednika Neubauerja – prav tako skladajo s tokratno rdečo nitjo.
Projekti, predstavljeni v številki Po protokolu, se izhodiščne téme dotikajo širokopotezno in iz različnih zornih kotov. Časopis se razprostira na triinšestdesetih straneh, sestavljajo pa ga fotografske serije petih različnih ustvarjalcev. Vsebinsko je v ospredje postavljena fotografija, dopolnjujejo pa jo kratka uvodna besedila, ki so v večini dela avtorjev samih. Besedila še dodatno razširjajo teme, ki se jih lotevajo fotografije. Več o procesu izbiranja sodelujočih ustvarjalcev nam pove Jaka Teršek.
Prvi prispevek srbske avtorice Marije Mandić z naslovom »Nož obrnjen navzgor« se v seriji šestih fotografij dotika vprašanja vraževerja. V pričujočem umetniškem delu avtorica neposredno vstopa v vraževerje in namenoma počne tisto, česar naj ne bi. Avtorico lahko opazujemo, kako sedi na vogalu mize, razbije ogledalo, se sprehodi pod slonečo lestvijo in navsezadnje postavi navzgor obrnjen nož. S tem ne želi izzivati nesreče, temveč želi vraževerje prepoznati, ga narediti vidnega in o njem premišljevati. S tem preizprašuje, kaj lahko od vraževerja ostane in kaj lahko zavestno opusti, ne da bi se ob tem bala, da bi izgubila samo sebe. Kako se njeno delo povezuje s temo protokola, razloži Mandić.
O tem, kdaj jo je nevidna sila vraževerja prvič začela zanimati tudi na področju umetnosti in ne zgolj kot samoumeven ritual, pa doda naslednje.
Izhod iz ustavljenega ustvarjalnega protokola so spremljala najrazličnejša čustva avtorice ob snovanju dela. Namerno neupoštevanje vraževernih praks je tako v avtorici sproščalo pričakovane občutke nelagodja, ki samo še globlje nakazujejo na res korenito zasidranost določenih »pravil«, ki jih pogosto ponotranjimo.
Po uvodno razdelanem vraževerju se nadaljnji avtorji številke dotikajo tem, kot so denimo algoritmične povratne zanke. Delo umetniškega dueta Ganslmeier & Zibelnik tako raziskuje razkorak med posameznikovo težnjo po svobodi in njenim ideološkim ujetjem. V projektu »Ponovi za mano« (Repeat After Me, 2025) razkrivata, kako se lahko iskanje transcendence spremeni v mehanizem izolacije in kako lahko želja po pobegu iz »sistema« pravzaprav utrjuje njegove najbolj toge oblike – kot nekakšen fitnes za dušo, ki temelji na disciplini, zvestobi in redu. Spet drugič se Mitar Mitrović v prispevku »Ko tišina poči« dotika lanskoletnih protestov v Novem Sadu. Avtor reflektira aktualno družbeno realnost, kamor sodijo mobilizacija, jeza, upor in pretresljive posledice izmikanja odgovornosti državne oblasti. Za razliko od ostalih prispevkov, ki so bolj umetniški, je »Ko tišina poči« izrazito dokumentaren.
Številko časopisa zaokroža zaključni prispevek Petra Fetticha. Delo z naslovom »Zmečkane jagode« namreč dokumentira avtorjevo bivanje in zdravljenje raka na jeziku v ljubljanskem Univerzitetnem kliničnem centru. Pove nam, da je celotna njegova izkušnja bivanja v UKC potekala zelo protokolarno, na podlagi česar se umešča v širšo temo časopisa. Delo Fetticha se tako dotika institucionalnih protokolov ustanov, kot so bolnišnice.
Fotografije so razvite s posebno tehniko v temnici, ki jih prežema nekakšen občutek nelagodja in temačnosti, kar nedvomno reflektira avtorjevo čustveno stanje. Po Fettichovih besedah je večina fotografij tipičnih zanj; sestavljajo jih psihološki interierji. O procesu predelovanja čustev, povezanih z izkušnjo, Fettich v nadaljevanju.
Nedvomno so vsi prispevki najnovejšega Henrika tematsko izjemno relevantni. V dobi digitalnih medijev pa bi lahko morda pod vprašaj postavili relevantnost lansiranja novih tiskovin, vendar nam Neubauer ponuja drugačen pogled.
O načrtih, vizijah in željah za prihodnost pa za zaključek še Jaka Teršek.
V današnji oddaji smo kot podlago poslušale skladbo Metropolitan Doctor avtorja Dana Rincona.
Časopis Henrik je listala Nina.
Dodaj komentar
Komentiraj