Iz malega raste veliko
Med 18. in 20. junijem, v času pripeke, monsunskega dežja in poplavljenih podvozov, smo se mudile v prostorih Pionirskega teatra in Slovenskega mladinskega gledališča, ki jih je polnil festival sodobne odrske umetnosti Kalejdoskop. Obeleževanje njegove 18. izvedbe je združevalo zaključne produkcije plesne šole Qulenium, gostujoče nastope plesnih šol iz Celja in Trbovelj, performansov odraslejših, uveljavljenih imen in plesnih delavnic za obiskovalce vseh starosti. Sveže polnoletni festival je sicer že nekaj časa doma v dveh mestih – v Ljubljani in v Kranju. Avtorica pričujočega prispevka sem obiskala njegova ljubljanska prizorišča, ker sem občasno kriva metropolitanskosti in vezanosti na dosege Ljubljanskega potniškega prometa.
Ker postopno odrašča festival in postopno odraščajo njegovi nastopajoči, sem se odločila začeti na začetku – pri najmlajših. Na plesni produkciji, naslovljeni Gibogib, sem v zaodrju ulovila skupinico Sončki.
Mladi umetniki in umetnice so nato razkrili malo več o svojem umetniškem procesu.
Nato sem govorila z malo starejšo skupino Kalčki, ki je pripravila predstavo Valovanje.
Še nekoliko starejša skupina Gible, ki je pripravila performans na temo odvisnosti od tehnologije in družbene izolacije, o svojem ustvarjanju pove naslednje.
Plesalke v skupini Gible so dodale, da jim odnosi znotraj skupine omogočajo prostor za pogovor, ko jim je težko. Po treningu se vedno počutijo bolje, pravijo.
Kakšno vrednost pa v plesnih treningih vidijo starši, ki so do roba zapolnili dvorane produkcij njihovih domačih plesalcev in plesalk?
Občasno pa se zgodi, da starši v svet sodobnega plesa ne vstopajo preko svojih otrok, pač pa so v njem že dobro zakoreninjeni in domači. Po enem od dogodkov sem tako ulovila Nino Meško, mamo nastopajoče in v tujini študirajoče plesalke Lane Kariž Meško. Nina je tudi sama koreografinja in strokovna svetovalka za ples pri Javnem skladu republike Slovenije za kulturne dejavnosti, zato me je še toliko bolj zanimalo njeno mnenje, zakaj je otroka smiselno vpisati na sodobni ples.
Vzgajanje v gib in v sodobni ples je torej ključen in dolgotrajen postopek. Nabor dogajanja v okviru Kalejdoskopa to odraža s širokim starostnim razponom nastopajočih, od najmlajših do najbolj uveljavljenih. Idejno vodjo festivala Sašo Lončar sem zato povprašala, kako začrta rdečo nit, ki povezuje otroško-mladinski in odrasli program festivala.
Vseeno pa je v maniri otroških nastopov mogoče opaziti, da je starševska publika pri mlajših produkcijah napolnila vse kotičke dvorane, ob večernih, bolj profesionaliziranih odrskih umetninah pa so prvih nekaj vrst naselili znani obrazi sodobnoplesne scene, medtem ko so ostale vrste samevale. Lončar sem zato povprašala o udeležbi, zanimalo pa me je tudi, zakaj organizatorji festivala vztrajajo pri odločitvi, da so vsi dogodki v okviru festivala povsem brezplačni.
Prisotne in prisotni na eni od delavnic v okviru Kalejdoskopa smo bili priča naravnosti, s katero Lončar otroke navduši za ples. Občasni hehet, ki ga slišite v glasbeni podlagi oddaje, je last deklice, ki se je s plesom in s plesno učiteljico prvič spoznala ter spoprijateljila na tej delavnici, preprost gib pa je ob njunem sodelovanju hitro prerasel v skakanje po lokvanjih, leve, pošasti, skrivalnice in še kaj. Lončar sem zato vprašala, kako razume »vzgajanje v gib«.
Vzgoja v gib lahko od mladih let torej deluje nekako tako kot tečaji plavanja za dojenčke – lovljenje instinktivnega znanja, preden nam to pobegne v poplavi drugih prioritet. Lončar poudarja, da je za proces ključno vzpostavljanje dialoga. Da lahko predšolski otroci, ki ste jih slišale na začetku oddaje, tako samozavestno artikulirajo vsebino svojega sodobnoplesnega nastopa, ki so ga pomagali ustvariti, je potrebno veliko poslušanja, mehkega usmerjanja, risanja, pisanja in pogovorov o tem, kako razumejo pomene in kako so ti berljivi nekomu, ki ples opazuje od zunaj. Lončar za konec doda, da se le skozi te postopke dialoga in refleksije lahko pri bodočih plesalkah in plesalcih sčasoma razvije tudi zdrava mera samokritičnosti.
***
V podlagi ste z dovoljenjem avtorjev poslušale glasbo Karoline Travnikar in Krisa Tjansena, s katero sta bogatila delavnico Zvočnega potovanja za otroke v okviru festivala Kalejdoskop.
***
Partnerja festivala Kalejdoskop sta Pionirski dom - Center za kulturo mladih in KUD Qulenium.
Na plesni produkciji Gibogib so gostovale tudi mlade plesalke iz Plesnega foruma Celje in Glasbene šole Trbovlje.
Dodaj komentar
Komentiraj