Išče se RŠ vitezinja!
Ema-Alenka Frelih Hvala Rožnodolska, poznana tudi kot Emalenka Frelih Hvala, Emalenka Hvala ali DJ GranataIzInata, je ljubljanska dj-ka, jahačica in uradna vitezinja Radia Študent. Kot poslednja poklicna vitezinja v slovenskem prostoru je pogosto tarča pretirane medijske pozornosti. Visoko ceni svojo zasebnost in se redko javno izpostavlja, zato je tudi zelo malo znanega o tem, kako in kje deluje. Z namenom, da o njej izvemo več, smo se na redakciji za kulturo in humanistične vede odločili, da se podamo na lov za intervjujem s slovensko Lancelot-injo. Naša deplasirana poročevalka s terena Valerija Décibíl je zabredla v neznano, iskoč sledi sodobne vitezinje.
Misteriozna Frelih Hvala živi zelo skrivnostno življenje, ovito v tančico tajnosti. Razen rednih obiskovalcev metadonske klinike na Metelkovi in nekaterih vpetih ereševskih veljakov iz uredniškega vrha je malokdo imel privilegij zapaziti izmuzljivo vitezinjo. Nima družbenih omrežij in ne dovoli, da bi jo kdo slikal. Njena edina upodobitev obstaja na rojstnodnevni nalepki Radia Študent, kjer je imela njeno obličje čast upodobiti Maja Poljanc.
Tajnost življenja vitezinje pa daje vzvod za širjenje najrazličnejših govoric. Špekulacije o njeni morebitni povezanosti z islandsko tajno obveščevalno službo Ministry for espionage and domestic observation oziroma MEDO in njeno dislocirano podružnico na Arktiki, tako imenovano polarno MEDO, že leta burijo duhove na najvišjih nivojih slovenskega generalštaba. Zaradi tega so tudi mnenja o njej deljena.
Izvedli smo vpogled v njeno življenje z namenom, da nam ponudi kakšen namig o njenem trenutnem nahajališču, ampak konkretnih informacij o njej nismo zasledili. Govorice pravijo, da je že v otroštvu kazala jahalni talent. S samo tremi leti je osedlala družinsko mačko in kar hitro prešla na sosedovega planšarskega ovčarja. Ko pa so tudi tega izdale zadnje noge, se je vitezinja povzpela na vse večje domače živali. Od koze Rozike, ki je lahko hodila samo v polkrogih, do oslička Facota, ki ji je med ježo grizel čevlje. Eden naših virov pomni tudi ponesrečen poskus krotenja jelena. Vitezinja Frelih Hvala ni odnehala, dokler ni pri rosnih 15-ih letih redno jahala bika.
Svojo »pravo« jahalno pot naj bi začela na Puder roza ranču v Bistrici ob Sotli z namenom, da se izobrazi za džókejko. Ker Zveza jahačev Slovenije ne pozna diferencialnega izpita, ki bi vitezinji omogočil prekvalifikacijo iz bikojezdke v konjejezdko, je svoje izobraževanje na Puder roza ranču morala pričeti »iz nule«. Zaradi tega so ji za prvega vranca dodelili šetlandskega ponija po imenu Bibi. To je bilo za veščo bikojahačico globoko razočaranje. Vpričo tega naj bi vse do danes ostajala aktivistka za uvedbo dodatne kategorije na vozniškemu izpitu, ki bi omogočala jezdenje težkih živali. V to kategorijo bi spadale vse velike domače živali z močjo do enega konja, vključno z biki, kravami, osli, mulami, udomačenimi noji in – pod pogojem opravljenega dodatnega izobraževanja – kočevskimi medvedi. Po komentar se je naša poročevalka obrnila na Avto-moto zvezo Slovenije.
Zaradi globoke razočaranosti nad politiziranim svetom profesionalnega jahaštva, prežetim z nepotizmom in korupcijo, je Frelih Hvala šolanje zapustila po samo enem letu.
Malo je znanega o njenem trenutnem življenju. Vemo, da v okviru klubskega večera Pop Nation v klubu Tiflis rada odrola kakšen sét. Najdemo jo tudi v drugih klubih, kot sta na primer Jalala in Galá halá, ne pa tudi v Channelu Zero, v katerega nima več vstopa, odkar je pijana odlomila pisoar s stene na moškem wc-ju in se nato drla na mimoidoče: »Zdej pa dvign’ pokorov, pička!« Obrnimo se spet k naši sklerotični poročevałki s terena. Valerija, kako gre?
Ja ja, Valerija, je že prav tako. Zamisel nam je dal tudi njen ikonični črni vranec, s katerim jezdi na odprave. Vitezi so zloglasno mahnjeni na konje, oskrba z njimi pa je osamljena na samo par virov. Morda, če izsledimo dobavno verigo konjev, izsledimo tudi uporabnico. Jabolko ne pade daleč od konjskega drevesa.
Izjava
Kot vitezinja se je obvezala borbi proti mlinom na veter, ker pa je teh v Sloveniji malo, jo domačini vsake toliko zapazijo, kako se potika na Primorskem okrog vetrnih elektrarn. Še posebej ko piha jugo, Primorci vedo, da bo s fronto prijahala tudi Frelih Hvala. Zaradi skrbi, da bi jo odpihnilo, korespondèntke nismo pošiljali k vetrnicam.
Ko smo že skoraj obupali, pa nam je bil ponujen še zadnji namig.
Na vodi smo začutili, da ima morda sodelavka RŠ Sara Šabjan več informacij, ki bi lahko osvetlile pot do vitezinje Radia Študent.
Tudi to na koncu ni obrodilo veliko sadov. Na vprašanje, če morda ve, kje lahko najdemo vitezinjo, je odgovorila: »hm, ne, res ne vem, hja, definitivno nisem jaz« in »sigurno nisem jaz«, nakar je še enkrat opozorila, da definitivno ni ona vitezinja in da mora prekiniti, saj se ji mudi v hlev. Nažalost očitno res ne bomo nikoli izvedeli, kje se potika vitezinja Radia Študent. Valerija, ali si že prilezla iz prtljažnika?
Primer »Vitezinja« je tako zaenkrat še nerešen. Informacije o tem, kje se šiša njena oproda, koliko mesečno potroši na roza kopjih in ali je bila vpletena v zaroto proti vetrni elektrarni Dolenja vas, ostajajo prikrite.
Na terenu se je lomila Valerija Décibíl.
Prebrala sem Marjana Zavódnik.
Dodaj komentar
Komentiraj