Vse prej kot lep razgled
Roman Bellevue avtorice Ivane Dobrakovove z nezanesljivo pripovedovalko, spremenljivim slogom in moralno vprašljivimi sodbami, ki jih zagovarjajo kompleksni, nikoli izključno dobri ali zli literarni liki, bralki ne ponuja trdnih opornih točk, temveč jo potiska v območje nelagodja in negotovosti. Ne gre za roman, ki bi bralki nudil lično zaokroženo sporočilo, marveč za delo, ki predvsem odpira vprašanja – zlasti o vplivu volje v kontekstu obvladovanja lastne duševne motnje.
Roman Bellevue je v izvirniku izšel leta 2010, v slovenskem prevodu Diane Pungeršič pa letos pri KUD Police Dubove, ki s svojo zbirko Eho pomembno širi obzorja slovenske prevodne književnosti, saj posega tudi po manj znanih, a estetsko in idejno zahtevnih avtoricah, s posebnim poudarkom na ustvarjalkah iz srednjeevropskega prostora.
Na prvi pogled se zdi odgovor preprost: duševne motnje razumemo kot bolezni, ne šibkost značaja. Kot bolezni zahtevajo zdravljenje v obliki terapije, ustreznih zdravil in podobno. A Bellevue takšnega stališča ne predstavlja kot samoumevnega, saj vpeljuje literarne osebe, ki menijo ravno nasprotno. To sta denimo lika Svetlane in Draga, ki slabo duševno stanje protagonistke, pripovedovalke in svoje prijateljice Blanke vidita kot otročje, sebično in manipulativno do njenih bližnjih.
Roman tako v ospredje postavlja dejstvo, da so duševne motnje v družbi še vedno globoko nerazumljene in stigmatizirane, tudi med tistimi, ki z njimi živijo. Razgaljanje tega problema poteka skozi pripoved devetnajstletne slovaške študentke Blanke, ki se samozavestno odpravi na poletni tabor v francoski Marseille. Tam jo v zameno za hrano in prenočišče čaka prostovoljno delo v centru Bellevue, domu za gibalno ovirane. Prve dni v Marseillu se Blanka uvaja v delo negovalke v centru. Pod površjem že takrat zabrbotajo njeni kontradiktorni občutki glede gibalno oviranih, ki jih oskrbuje. Nekakšna projekcija. Po eni strani jo njihove oviranosti spravljajo v nelagodje, hkrati pa v sebi zaznava tudi občutek superiornosti, ki izhaja iz dejstva, da sama teh omejitev nima. Njeno nelagodje pa ne izhaja zgolj iz soočenja z Drugostjo, temveč iz destabilizacije lastne telesne samoumevnosti – invalidnost se zanjo ne kaže kot nekaj zunanjega, temveč kot nekaj, kar bi lahko doletelo tudi njo. Na površini Blanko muči, da bi, če bi se zvezde poravnale drugače, na vozičku lahko pristala tudi sama, globlje v njej pa tli zavedanje njenih lastnih oviranosti, ki so drugačne narave. Groza jo je ob misli biti ujeta v telo, zaznamovano z omejitvami in odvisnostjo od pomoči drugih.
Ti negativni občutki se stopnjujejo v razkrajanje njenega psihičnega stanja. Blanka zdrsne v depresivno epizodo, bralke pa kmalu izvemo, da ta ni njena prva. Obenem tu in tam naletimo na namige, da je imel psihične težave že njen oče, česar se Blanka sramuje. Poslabšanje njenega mentalnega stanja ima tudi izrazito telesne učinke – Blanka omedleva, zaradi česar se zanjo trudijo poskrbeti drugi, predvsem slovenski prostovoljec Drago, s katerim se zbliža. Vse to pa uresniči njen največji strah — sama namreč postane podobna gibalno oviranim prebivalcem centra Bellevue, kar roman uporabi za ponazoritev podobnosti med telesno in duševno ranljivostjo.
Na tem mestu pomembno vlogo zavzame Blankin odnos do zdravljenja mentalnih bolezni, docela obarvan s popačeno sliko duševnih motenj, ki ji jo prodajajo bližnji. Ob ponovnem izbruhu depresije se odloči, da jo bo tokrat poskusila premagati brez zdravil, kot da bi bila prav odpoved pomôči dokaz njene zrelosti. Poskus zmage nad depresijo brez ustreznih zdravil pa se v skladu s pričakovanji bralk konča slabo: Blanka doseže psihotično stanje in je naposled hospitalizirana.
Za strmo poslabšanje Blankinega mentalnega stanja je ključno tudi spoznanje, ki ji ga kot resničnega potrdi Drago, kasneje pa tudi Svetlana, da se ljudje v temelju med seboj sovražimo. To misel utemelji na lastnem sovraštvu, ki ga je občutila do varovancev, in ga razširi v univerzalno resnico. Posebej, ker je iz bolj ali manj utemeljenih razlogov prepričana, da jo varovanci centra Bellevue sovražijo nazaj. Center Bellevue v romanu tako postane prispodoba sveta, v katerem je sovraštvo temeljno občutje medosebnih odnosov, Blanka pa se ne čuti zmožno, da bi v takem svetu živela. Prav zato naslov Bellevue – »lep razgled« – učinkuje ironično: pogled, ki se nam odpira skozi Blankino zavest, ni jasen ali pomirjujoč, temveč izrazito temačen.
Kljub iracionalnosti Blankinih strahov v času psihoze bralka vseeno razume, od kod ti izhajajo in kako se postopno oblikujejo. Roman namreč dosledno izpostavlja konkretne dogodke, včasih le besede, ki se Blanke posebej dotaknejo. Ti trenutki se sprva pojavljajo kot naključni in obvladljivi, v času psihoze pa se stopnjujejo, povezujejo in radikalizirajo v vseobsegajoče, paranoične interpretacije sveta. Zgodi se lahko celo, da se bralka, popolnoma prepuščena toku zavesti in hitremu tempu pripovedi, za trenutek poistoveti z Blankino perspektivo ter nasede njenim strahovom, ki jih prepozna kot nemogoče šele, ko se nanje odzovejo druge literarne osebe. Roman opisuje psihozo in hkrati učinkovito poustvarja njeno notranjo logiko, kar kaže na njegov pomemben prispevek k razumevanju duševnih motenj.
Blankinemu poslabšanju psihičnega stanja sledi tudi slog romana, kar je eden njegovih najbolj eksperimentalnih in obenem najuspešnejših vidikov. Bolj kot se Blanka v svoji psihozi zapira vase, bolj se sprva obvladan pripovedni tok spreminja v maničen tok zavesti. Povedi se opazno daljšajo, medtem ko se naštevanja kopičijo, kar pripoved fragmentira. Najbolj pa bode v oči, da se končne pike umikajo preprostim vejicam celo na koncu odstavkov. Bralka s tem izgublja možnost distance do Blankinih požirajočih misli – vanje je ujeta brez možnosti premora in tako podvržena nepričakovanim obratom. Branje romana Bellevue je tudi sicer naporna, frustrirajoča izkušnja. Spremljanje Blanke, katere psihično stanje se pod vplivom popačenih interpretacij slabša, je sprva predvsem žalostno. A ko se nerazumevanje bližnjih kopiči, resnost Blankinega stanja pa zaostruje, bralko začne prevevati tesnoba ob slutnji neizogibno tragičnega razpleta. Ta občutek paničen, razsrediščen slog le še potencira.
Čeprav Blanka dobi strokovno pomoč, pa konec romana ne prinaša olajšanja. Ob vrnitvi domov Blanka ne najde razumevanja niti pri prijateljici Svetlani. Namesto empatije ji ta ponudi nasvet, citiramo: »… nekatere stvari se moraš naučiti obdržat zase, jih zakopat v svoji notranjosti, pustit, da se usedejo kot blato na dno jezera,« konec citata. Svetlana Blankino stanje banalizira in jo označi za otročjo, ker svojih težav ne zna potlačiti.
Roman Bellevue ponuja natančen uvid v to, kako hitro se duševna motnja ujame v začarani krog ob pomanjkanju razumevanja okolice. Roman ne ponuja razrešitve, temveč vztraja v napetosti med različnimi interpretacijami duševne bolezni. Prav s tem pa avtorica razkrije nekaj pomembnega: kako diskurz okolice – od krutih predsodkov do navidezno dobronamernih nasvetov – sooblikuje Blankino bolezensko stanje. S tem, ko avtorica bralki odvzame možnost distance, roman ne učinkuje kot lekcija o destigmatizaciji duševnih bolezni, temveč prej kot izkušnja: izkušnja popolne prepuščenosti pripovedi, ki brez zadržkov razgalja mehanizme duševne motnje.
Toku zavesti se je prepustila Manca.
Dodaj komentar
Komentiraj