Tauhanje za okruški otroštva
Pesniška zbirka Bila sem jezero Aiko Zakrajšek ni pobeg v naravo ali zlitje z njo, kot bi lahko nakazoval naslov, temveč predvsem potopitev v psiho lirske subjektke, s tem pa v njene otroške spomine. Struktura te osebnoizpovedne pesniške zbirke po eni strani poustvarja potek paničnega napada, po drugi pa proces govorkinega odraščanja. Gre za izrazito »coming of age« pesniško zbirko, kar za prvenec ni nenavadna poteza. Zakrajšek je svoj pesniški prvenec izdala oktobra lani pod okriljem Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, ki vsako leto organizira nacionalni Festival mlade literature Urška, zmagovalki festivala pa se omogoči izdaja prvenca v naslednjem letu.
Bila sem jezero je tematsko precej razprta zbirka, ki jo v celoto povezuje predvsem mladostna perspektiva pesniške subjektke. Med ponavljajočimi se motivnimi polji izstopajo družina, sestrstvo, ljubezen, odraščanje, otroštvo, duševno zdravje in tudi poetološka refleksija. Enotnost zbirke pa bolj kot raznolika tematika vzpostavlja specifičen položaj subjektke. Slednja je jasno umeščena v tako imenovani »tu in zdaj«, še izraziteje pa jo določa njeno prehodno življenjsko obdobje, razpeto med najstništvom in odraslostjo, ki se odraža tudi v formalni delitvi zbirke na tri dele.
Deli pesniške zbirke, naslovljeni »Vdih«, »Štej do deset« in »Izdihnem«, se sicer jasno nanašajo na izkušnjo paničnega napada, ki ga pesnica tudi podrobneje obravnava v pesmih, a si posamezne dele lahko razlagamo tudi kot stopnje subjektkinega odraščanja. Vdih kot otroški čas, ko sprejemamo informacije in jih ponotranjamo, držanje diha kot čas panike in iskanja sebe ter nenazadnje izdih kot pomiritev, ko se najdemo. Odraščanje je v zbirki razumljeno kot pot k sebi, kar podpirajo tudi že omenjeni naslovi »Vdih«, »Štej do deset« in »Izdihnem«, ki se na jezikovni ravni postopoma pomikajo od neosebne oblike k osebni. V uvodni pesmi zadnjega dela »Izdihnem« se govorna pozicija tako povsem izenači z lirsko subjektko, citiramo: »jutri se bom zbudila / in čisto nič ne bo drugače / razen morda / svet / v meni«. Konec citata.
Jezik prvenca Aiko Zakrajšek je na ravni besedišča preprost, a vseeno deluje kot učinkovit nosilec metaforike. Lirska subjektka se izraža v pripovednem slogu s konkretnimi čutnimi podobami, ki delujejo izrazito telesno, citiramo: »v halji in z mastnimi lasmi se prekobacam do operacijske mize«. Konec citata. Takšne podobe učinkujejo skoraj surovo ter bralko postavljajo v neposredno bližino intimne pesničine izkušnje.
Na formalni ravni so verzi pesniške zbirke Bila sem jezero različno dolgi, pesmi pa večinoma vsebujejo celostne stavčne strukture, znotraj katerih je raba ločil in velikih začetnic nedosledna. Kot pesniško sredstvo izstopajo predvsem različne oblike ponavljanj, zlasti anáfora in anadiplóze. Za poudarjanje specifičnih besed, verzov ali izsekov pesmi pa avtorica nemalokrat uporablja ležeči tisk.
Lirska subjektka govori v prvi osebi, čustva pa so pogosto izražena neposredno, ponekod povsem brez simbolne zastrtosti. Pesmi so zato bralki izjemno dostopne, kar pa lahko ravno zaradi te razgaljene neposrednosti učinkuje tudi površinsko. Ker so interpretativni poudarki jasno izpostavljeni že na prvi ravni, besedila le redko vzpostavijo globljo napetost. Neposrednost izraza v ospredje postavlja predvsem čustveno stanje subjektke, ki se v zbirki postopoma spreminja.
Ta sprememba je posebej opazna v razpoloženjskem loku posameznih delov zbirke. Medtem ko se prvi del izraziteje posveča subjektkinim temačnejšim plastem in obremenjujočim spominom, tretji, zaključni del zaznamuje občutno toplejše in bolj pomirjeno vzdušje. V pesmi »Énso« iz prvega dela avtorica zapiše, citiramo: »ne znam pobožat bolečine / ne da bi se razdrobila na tisočero manjših // ko dajem nektarino v jogurt / se koščica vedno razpolovi / zato vzamem nož in režem okoli«. Konec citata.
Drugi del zbirke »Štej do deset« zavzema nekoliko bolj napet ton, ki je včasih kritičen, drugič ironičen, spet tretjič celo ciničen. V pesmi »Obisk UKC-ja št. 10.000« pesnica zapiše, citiramo: »Pomislim na reševalca izpred dveh let, / ki me je odlepil od tal mrzle kopalnice, / v maminem stanovanju, / in mi v omotičen obraz zakričal, / da bo ‘do poroke še vse dobro!’ / potem pa je v reševalnem vozilu kolegu zašepetal, da je / zjutraj izgubil pacienta«. Konec citata. Zadnji del zbirke »Izdihnem« nato predstavlja srečen konec subjektkinega prehoda v odraslost. Preseneti nas s pozitivno naravnanostjo pesmi, kot je na primer pesem »Nekaj boljšega od smrti«, v zadnjem delu pa beremo celo cikel treh pesmi z naslovom »Cikel sreče«.
Ne glede na tematiko ali vzdušje posamezne pesmi je zbirki Bila sem jezero skupna močna zasidranost v »tukaj in zdaj«. Bralka prepoznava kraje in spomenike v Ljubljani, ki jih avtorica omenja tako neposredno kot posredno – od rožnate cerkve na Kodeljevem, prek Brdarjevega kipa do Metelkove in Čopove. Hkrati zaznamo stanje sveta in aktualne družbenopolitične razmere, ki nam dajo vedeti, da se sprehajamo po Ljubljani tega zgodovinskega trenutka.
Zbirka Bila sem jezero se poleg intimnih tem mestoma dotika tudi družbenih problemov, vendar pri tem pogosto ne ponudi globljih uvidov. Nedvomno je pomembno, da poezija vztraja pri tematiziranju patriarhata, družbene razslojenosti, imperialističnih teženj svetovnih velesil in drugih perečih problemov sodobnega sveta, vendar je odločilen prav način njihove obravnave. V tej zbirki družbeni in politični konteksti mestoma ostajajo na ravni omembe, ne da bi bili dovolj poglobljeno razviti, zato bralki ne ponujajo intenzivnejšega razmisleka. Težišče zbirke je namreč predvsem individualna, izkustvena raven lirske subjektke, kar samo po sebi nikakor ni pomanjkljivost, vendar posledično omejuje razdelavo širših družbenih razsežnosti, ki jih pesnica načenja. Pesem »Načinovni prislov« denimo našteva različne oblike bede in trpljenja, tudi tistih iz vojnih območij, vendar se hitro izteče v ugotovitev, da mladi kljub odsotnosti obetavne prihodnosti še vedno vztrajajo tako, da o tem govorijo in ustvarjajo.
Za pesmijo »Načinovni prislov« pa stoji pesem »Rdeča kapica«, v kateri pesnica s podobo dekleta, ki se sprehaja po ljubljanskem mestnem jedru, odpira intimen bivanjski premislek. Predhodna pesem o bedi v svetu tako nekako obvisi v zraku, saj se zbirka večinoma ukvarja z osebnimi spomini, medosebnimi odnosi znotraj družine in zunaj nje ter z različnimi bivanjskimi vprašanji, povezanimi s prehodom v odraslost. Ravno ko se ukvarja z otroškimi spomini, družino in sestrstvom, je pesniška zbirka tudi najprepričljivejša. Če bi dosledneje sledila tej osebni perspektivi, bi tudi učinkovala bolj zgoščeno in estetsko zaokroženo.
Pesniški izraz Aiko Zakrajšek je gotovo nekaj, kar velja pozorno spremljati tudi v prihodnje, saj zbirka kljub mestoma raztreseni zasnovi bralko preseneča z natančnim opazovanjem zunanjega in notranjega sveta. Ena največjih vrlin tega prvenca je zmožnost, da psihično stanje podaja s konkretnimi podobami in ga vpne v jasno strukturiran lok od tesnobe k pomiritvi. Čeprav neposrednost izraza včasih nekoliko omeji bralkino interpretacijo, nas tankočutno upovedeni spominski prizori iz otroštva vseeno raznežijo in opomnijo, da v pesmih skupaj z lirsko subjektko ne iščemo le sebe, temveč tudi tisto nekaj izgubljenega, kar se svetlika pod gladino.
Po mirnih in nemirnih vodah sta brodila vajenka Manca in sodelavec Jakob.
Dodaj komentar
Komentiraj