Sinovi, hčere, matere in sence
Že naslov romana Sinovi, hčere sodobne hrvaške pisateljice Ivane Bodrožić namiguje, da smo najprej otroci. A ne le svojih staršev, temveč tudi družbe. Roman skozi pripovedi dveh žensk in enega moškega razgalja nesvobodo kot družbeni pojav, ki ravno v družinskih odnosih dobi najotipljivejšo obliko. Roman, ovenčan z nagrado Meše Selimovića ter z nagrado EBRD za angleški prevod, je izšel letos pri založbi No! Press v slovenskem prevodu Miša Renka. Slovenskemu bralstvu je avtorica že znana po svojem prvem romanu, uspešnici Hotel Zagorje, ki ga je v slovenščino prevedla Maja Novak.
Roman Sinovi, hčere bralko sooči s tremi pripovednimi perspektivami: z Lucijo, njenim partnerjem Dorianom in Lucijino mamo. Vsak od njih pripoveduje svojo različico zgodbe o ujetosti v mehanizme družbe, različne perspektive pa odseva tudi formalna zasnova romana, ki je razdeljen na tri dele. Osrednji dogodek, ki povezuje vse tri pripovedi, je Lucijina prometna nesreča, ki se pozneje izkaže za poskus samomora. Roman v ožjem smislu raziskuje Lucijino osebno in družinsko zgodovino ter poskuša pojasniti okoliščine, ki so jo pripeljale do tega dejanja, v širšem smislu pa razkriva, kako se nasilje na eni in nesvoboda na drugi strani prenašajo medgeneracijsko.
Kot osrednji razlog za Lucijin poskus samomora se kaže prav občutek nesvobode, ki je odraz nesprejemanja drugačnosti. Pri Luciji je to povezano predvsem z njenim razmerjem z Dorianom, transspolnim moškim, ki je zaradi svoje identitete tarča predsodkov in sovraštva. Lucija ne zmore nositi bremena nesprejemanja svojega razmerja s transspolno osebo, oziroma v sebi ne najde poguma, da bi z njim v polnosti zaživela. Svobodo v ljubezni ji preprečujejo zlasti konservativna prepričanja njene mame in brata, a tudi širše družbe, ki v časoprostoru postjugoslovanske Hrvaške, osrednjem dogajalnem kontekstu romana, ni vključujoča.
Paradoksalno Lucija pot do sprejemanja najde šele skozi novo obliko nesvobode. Po prometni nesreči, ko v njen avtomobil trči vlak, Lucija postane ujetnica lastnega telesa. Trpi za tako imenovanim »sindromom zaklenjene osebe«: je popolnoma pri zavesti in zavedanju, a je ohromela z izjemo mišic, ki premikajo oči. Vendar jo prav odtujenost od lastnega telesa in izguba nadzora nad njim postopoma osvobodita bremen nekaterih družbenih pričakovanj ter ji omogočita, da sprejme samo sebe in svojo ljubezen do Doriana.
V drugem delu romana vajeti pripovedi prevzame Dorian, čigar življenje prav tako zaznamuje občutek ujetosti v lastno telo. Družba mu na podlagi spola, pripisanega ob rojstvu, vsiljuje ime, vedenje in vloge, v katerih ne prepoznava samega sebe. V tretjem, sklepnem delu romana spregovori Lucijina mama. Kot ženska, vzgojena v izrazito patriarhalnem okolju, je vse življenje podvržena spolnim vlogam, ki omejujejo njeno svobodo in jo izpostavljajo raznoterim oblikam nasilja.
Roman skozi pripoved o Lucijini družinski zgodovini prepričljivo pokaže, kako odločilno vlogo pri usodi posameznice igra družinsko okolje. V romanu beremo, citiramo: »Z otroki je tako: če so obkroženi z ljubeznijo, njihova osebnost cveti, puščajo sled v svetu, ki jih obdaja, ko tega ni, iščejo množico, s katero se brezosebno zlijejo, in se bojijo izstopiti iz vrste enakih. Povprečnost jih varuje pred pomanjkanjem poguma.« Konec citata. Ta misel ponuja ključ za razumevanje številnih likov v romanu, ne zgolj Lucije. Lucijina mama ostaja ujeta v vlogo požrtvovalne matere, njen brat pa ponotranji predstave o moškosti, ki temeljijo na agresiji, nadzoru in izživljanju nad šibkejšimi. Oba sta odraščala v okolju, prežetem z nasiljem, in prav zato ne najdeta moči, da bi presegla generacijske vzorce, ki so ju oblikovali.
Kot možnost izhoda iz tega začaranega kroga se kaže oddaljitev od disfunkcionalnega družinskega okolja, vendar takšna odločitev ne pride brez posledic. Citiramo: »Ta vozel, ki nas drži skupaj, je temno srce družine, pred katerim skušamo pobegniti večino življenja. In bolj ko z bežanjem zategujemo konce lastnih vrvi, bolj se to zavozlano srce manjša, krči in zapira, vrvi pa se boleče vrezujejo v naše dlani. Če potegnemo dovolj močno, lahko vrv strgamo, a ko smo končno svobodni, ostanemo brez srca.« Konec citata. Prav v takšnem položaju se znajde Lucija, razpeta med možnostjo svobodnega življenja z Dorianom in družino, pred katero svoje razmerje skriva. Lucijo do poskusa samomora privede ravno trenutek, ko v mestu, medtem ko se z Dorianom drži za roke, misli, da vidi svojega homofobnega in transfobnega brata.
Ena ključnih odlik romana pa je njegova zmožnost, da se izogne preprosti delitvi na žrtve in krivce. V prvem, najobsežnejšem delu, v katerem z bolniške postelje pripoveduje Lucija, se zdi svet še dokaj pregleden: mama in brat nastopata kot nosilca ozkoglednosti in nestrpnosti. Tretji del pa materino zgodbo prikaže v drugačni luči. Razkrije žensko, ki zunaj vloge matere nikoli ni imela prostora za lastno življenje, saj so jo okoliščine nenehno potiskale bodisi v beg pred nasiljem bodisi v skrb za preživetje drugih. Tudi njeno ime v romanu ostane neizrečeno – poznamo jo le kot »Lucijino mamo«. Ko začuti, da se njena hči, zaljubljena v Doriana, oddaljuje, poseže po vseh razpoložljivih orožjih, da je ne bi izgubila. Njena navezanost na otroka je toliko močnejša, ker je materinstvo osrednje določilo njene identitete. Svoja otroka v romanu večkrat poimenuje kot senci, ki ju vleče za sabo, s tem pa svojo odločitev za materinstvo razume kot nadaljevanje disfunkcionalnih družinskih vzorcev.
Podobno roman osvetli tudi ozadji Lucijinega brata in očeta. Oba sta namreč odraščala v okolju, zaznamovanem z nasiljem: brat ga nato ponotranji in se razvije v agresorja, oče pa ne vidi drugega izhoda, kot da stori samomor.
Ko sledimo različnim, a v jedru sorodnim si usodam literarnih likov, teh ne spremljamo linearno. Z začetkom vsakega od treh delov se znova vračamo v čas pred Lucijino nesrečo. Kratka, nekajstranska poglavja delujejo kot fragmenti, pogosto celo kot flashbacki, ki jih bralka sama umešča v celoto. Prehajanje med sedanjostjo in preteklostjo je ena ključnih pripovednih značilnosti romana. A hitri preskoki, ko se izmenjujejo odstavki iz različnih časovnih ravni, nikdar niso moteči za bralko, saj je vsebinska povezava vedno jasno vzpostavljena. Prav to pa učinkovito ponazarja eno osrednjih sporočil romana: preteklost ni nekaj zaključenega, temveč neprestano vdira v sedanjost in jo soustvarja.
Pričujoči družbeni roman bi lahko umestili v tok sodobne angažirane literature, obarvane s sociozgodovinskim pisanjem, v katero uvrščamo denimo Annie Ernaux in Édouarda Louisa. S slednjim roman hrvaške pisateljice še posebej veže tematizacija izkušnje kvir identitete v omejujočem okolju, kjer tradicionalne norme in patriarhalni vzorci odločilno oblikujejo možnosti osebnega in družbenega sprejemanja. Vendar Ivana Bodrožić za razliko od omenjenih avtoric svojo družbeno kritiko razvija znotraj fikcijskega okvirja, pri čemer avtobiografske prvine niso neposredno razvidne.
Roman Ivane Bodrožić je hkrati poetična in družbenokritična, predvsem pa boleče realistična pripoved o ljudeh, ki jih družina in družba obenem oblikujeta in omejujeta. Roman vpelje presenetljive trenutke humorja, bližine in ljubezni v svet, v katerem se zdi, da so usode zapečatene že vnaprej. Sinovi, hčere so pričevanje o tem, da je ljubezen v družbi, vkovani v mehanizme nasilja, brez moči, a hkrati tudi pričevanje o tem, da kljub temu obstaja – povsod tam, kjer smo jo že davno nehali iskati.
Dodaj komentar
Komentiraj