V življenju žensk se številne odločitve dogajajo na nevidnih frontah vsakdana. Prav te tihe napetosti postanejo izhodišče zbirke kratkih zgodb Ocean na steni, ki je lani izšla pri Mladinski knjigi. Avtorica Tjaša Mislej je uveljavljena dramatičarka, ki je leta 2020 za socialno dramo Naše skladišče prejela Grumovo nagrado. Tako v slednji kot v Oceanu na steni spremljamo ženske protagonistke, ujete med družbene vloge, osebne želje in okoliščine, ki so pogosto večje od njih.

Ocean na steni tvori dvanajst zgodb, poimenovanih po svojih junakinjah. Njihova življenja oblikujejo razmerja, v katerih osebne odločitve pogosto trčijo ob družbena pričakovanja. Zgodbe se začnejo v trenutku, ko protagonistke prvič zares premislijo svoj položaj v teh razmerjih. Pri tem zbirka odpira teme, ki so jasno družbene, vendar jih ne razglaša kot teze, temveč jih vzpostavlja skozi konkretne situacije. Tako se odpirajo različne teme sodobnega vsakdana: od skrbi za ostarele starše, materinstva in partnerskih razmerij do prekarnega dela, izkušenj spletne pornografije, varanja, odprtih zvez in vprašanj spolne identitete.

Raznolikost protagonistk tvori mozaik različnih ženskih izkušenj. Njihovo trpljenje je tiho in anonimno, razpršeno po vsakdanjih situacijah. Pripovedi se v preteklost vračajo k drobnim dogodkom in odločitvam, ki pojasnjujejo položaj protagonistk danes. Ti povratki pa so mestoma preveč vodeni in razlagalni. Bralcu le redko pustijo prostor, da napetost začuti sam, saj jo pripoved preveč natančno razstavi pred njim. Zgodbe tako namesto zaupanja v lastno atmosfero začnejo razlagati same sebe. Preprosta stavčna forma ta občutek še poudari, zato nekatere pripovedi izgubijo del svoje živosti in začnejo učinkovati bolj kot skrbno popisan povzetek notranjega stanja. Prav v tem pa se izgubi del literarne moči: tam, kjer bi se lahko pomen šele vzpostavil, je že vnaprej izpostavljen.

Zgodbe spremljamo skozi tretjeosebno pripovedovalko. Pripovedni glas niha med sočutnostjo in pesimizmom, največkrat pa ostaja zadržano opazovalen in nepristranski. Prav ta odmaknjenost pa pogosto ustvari distanco tam, kjer naj bi med liki in bralcem nastala intimna bližina. Pripoved zato pogosto deluje skoraj kot zapisnik opazovanja, ki se kljub družbeno aktualnim temam zbirke ne zasidra zares v bralčev spomin. To se pokaže v zgodbi o Juliji, ukrajinski materi, ki je zaradi vojne pobegnila v Ljubljano, medtem ko je njena hči Karina ostala v Ukrajini. Vidita se le redko, ob stalnem zavedanju, da je lahko vsako srečanje zadnje. Situacija ni le osebna, temveč tudi izrazito politična – zaznamovana z vojno, migracijo in prisilno razdaljo. V zaključku zgodba poskuša perspektivo razširiti na globalni okvir z opisom padca rakete in okoljske katastrofe, vendar ta premik ne deluje kot poglobitev, temveč kot nenaden preskok, ki razprši težo Julijine izkušnje. Posledično nobena od obeh plasti – ne intimna ne globalna – ne doseže svojega polnega učinka.

Takšen pripovedni pristop se odraža tudi na ravni jezika, ki je preprost in neposreden. Ekonomično skop slog ustreza svetu, ki ga zbirka prikazuje: ta ni izjemen ali dramatičen, temveč neprijetno znan. Prav v tem vsakdanu pa se oblikuje občutek, da bi življenje lahko izgledalo drugače, kar kot rdeča nit v delu povezuje vse zgodbe.

Napetost med togo sedanjostjo in hlastanjem po nečem boljšem se najbolj očitno zgošča v podobi oceana, ki visi na steni Kriste Marije, ene od protagonistk. Prav po tej podobi je zbirka tudi dobila naslov. Slika oceana skozi zgodbo ostaja ista, spreminja pa se Krista Marijin pogled nanjo. Včasih deluje kot odprt, skoraj neskončen prostor možnosti, drugič kot oddaljena podoba sveta, ki zanjo ostaja zunaj dosega. Ta razkorak pa v kontekstu zbirke ni nevtralen, temveč se prepleta z omejitvami, ki zaznamujejo položaje žensk.

V nekaterih zgodbah pa ta občutek nedosegljivosti dobi večjo pripovedno težo in tam pripoved zares zaživi. Ena takšnih je zgodba o Hani, ki se sooča z odločitvijo za splav. Pripoved ne govori le o reproduktivnih pravicah, temveč tudi o specifični osamljenosti te izkušnje. Zgodba pokaže, kako radikalno osebna je takšna odločitev in kako težko jo je v resnici deliti z drugim. Kljub partnerjevi podpori ostaja jasno, da situacije ne moreta doživljati enako. Njegova podpora namreč ne spremeni dejstva, da je izkušnja v svojem bistvu telesno in eksistenčno njena.

Podobno močna je zgodba o Sonji, ki odpira vprašanje materinstva kot ambivalentne izkušnje. Tik pred zaključkom doktorata postane mati dveh otrok, kar popolnoma preoblikuje njen vsakdan. Akademsko delo obstane na stranskem tiru, dneve pa začnejo zapolnjevati skrb za otroka in delo doma. Ker edino partner dela in prinaša dohodek, postane od njega finančno odvisna. Izčrpanost in raztresenost se postopoma stopnjujeta, dokler nekega dne med kuhanjem Sonjini jeza in frustracija ne premagata pričakovane materinske stoičnosti. Skoraj petletna Luna na mamin izbruh reagira tako, da pobegne. Krivda za dogodek skoraj samoumevno pade na Sonjo. Zgodba tako razgali, kako krhka je idealizirana podoba materinstva, ko se sooči z realnostjo skrbstvenega dela, ki ga družba še vedno samoumevno nalaga materam.

Med bolj prepričljivimi je tudi zgodba o Beti, ki doma skrbi za svojo dementno mater. Domovi za ostarele so zanjo finančno nedosegljivi, hkrati pa jo spremlja občutek dolžnosti, da mater obdrži doma. Skrb zato skoraj v celoti prevzame sama. Ob tem mora še delati in skrbeti za svoja otroka, v službi pa za njen križev pot nimajo veliko razumevanja. Betijina situacija tako razkrije precej neprijetno resnico: ko socialna politika ne zagotavlja dostopne institucionalne oskrbe, se odgovornost za skrb prenese nazaj na posameznika oziroma družino. V takšnih primerih socialna država ne razbremeni, temveč reproducira obstoječa razmerja, saj skrb ostaja vezana na zasebno sfero. In tam jo najpogosteje nosijo ženske.

Zgodbe v zbirki imajo pogosto odprt konec. Pripoved se ustavi v trenutku, ko se situacija še ni zares razrešila, nadaljevanje pa ostane neizrečeno. Konflikti in problematike, ki jih zgodbe odpirajo, ostajajo prisotni tudi po zaključku, kar jim daje določen realistični ton – srečni konci niso zagotovljeni, ker tudi v življenju izven platnic niso. Vendar se ob branju večkrat pojavi tudi občutek, da se zgodba ustavi ravno tam, kjer bi lahko naredila še korak dlje. Namesto premišljene nedorečenosti tako včasih ostane predvsem vtis, da se pripoved preprosto prekine, namesto da bi svojo nedorečenost zares izpeljala.

Ocean na steni tako ostaja zbirka, ki sicer dobro zazna razpoke sodobnega vsakdana žensk. Zgodbe se dotikajo tem, ki so boleče aktualne, in jih umeščajo v prepoznavne življenjske situacije, le redko pa so pretvorjene tudi v zapomnljivo literarno izkušnjo. Morda je prav v tem tudi paradoks zbirke. Njene protagonistke ves čas slutijo, da bi življenje lahko izgledalo drugače, da nekje obstaja širši prostor možnosti, vendar ta prostor ostaja na ravni občutka. Zbirka tako ne ponuja rešitev – kar samo po sebi ni nujno pomanjkljivost. Problem pa je, da tudi napetosti, ki jih vzpostavi, ne razvije dovolj. Odsotnost odgovora zato ne deluje kot prepričljiva gesta, temveč kot manko. Delo tako ostaja predvsem podoba možnosti – prostora, ki ga zgodbe slutijo, a ga le redko zares dosežejo.

V ocean je skočila Lara, na kopno ji je pomagal Marko.