Roman Volkuljin sin, ki sta ga napisala Francesco Tomada in Anton Špacapan Vončina, v slovenščino pa ga je za založbo Goga prevedel Gašper Malej, na prvi pogled vstopa v dobro znan zgodovinski okvir. Primorska je bila pod fašistično Italijo v tridesetih letih 20. stoletja skupnost pod pritiskom, vsakdanje življenje pa je bilo zaznamovano z nasilno italijanizacijo. Takšne zgodbe v slovenskem prostoru niso redke. Poznamo njihove teme, njihove poudarke, njihove načine pripovedovanja. A prav tu Volkuljin sin naredi premik. 

Dogajanje je umeščeno v Čepovan  leta 1931, ki je danes del občine Nova Gorica. Potek zgodbe pa ni linearen. V ospredju je skupnost, predvsem otroci, ki jih spremljamo skozi razdrobljeno, večperspektivno pripoved, sestavljeno iz kratkih prizorov in situacij. Spremljamo njihove vsakdanje poti, pogovore in napetosti v družinah, predvsem v odnosu med fantom Srečkom, njegovim očetom Karlom in dedkom Miroslavom, kjer se strah in nerazumevanje izražata skozi drobne premike, tišino in čustvene izbruhe. 

Tekom romana spremljamo vsakdanje dogodke, od družinskih stikov do stikov z oblastjo, na primer v prepovedi rabe slovenščine v javnem prostoru, vsiljevanju italijanščine v šolah in policijske ure. V slednjih se pritisk stopnjuje. Ob tem se začnejo pojavljati tudi zametki odpora, ki se kažejo v drobnih vztrajanjih in tihih zavračanjih oblasti. Ti niso prikazani kot organizirana politična dejanja, temveč kot posamezni odzivi, geste in napetosti, ki jih je mogoče šele kasneje prepoznati kot del širšega zgodovinskega konteksta.

Volkuljin sin namreč ne obravnava zgolj vprašanja, kako povedati zgodovino, temveč kaj se s to zgodovino sploh zgodi, ko jo poskušamo ujeti v pripoved. Knjiga ne problematizira le dogodkov, temveč tudi načine njihovega prikaza. V tem smislu Volkuljin sin ni klasičen zgodovinski roman, ki bi zgodovinske dogodke urejal v pregledno, linearno pripoved z jasno vzpostavljenimi vzročno-posledičnimi razmerji. Zgodovino razpira v fragmentih zaznav in podob, kjer se ne vzpostavi kot zaključena celota in ostaja na ravni izkušnje. 

Temu ustreza tudi oblika besedila, to je razdrobljeno, sestavljeno iz kratkih prizorov, ki delujejo kot zaporedje kadrov. Namesto enotne pripovedi dobimo montažo, v kateri se prizori pojavljajo, prekinjajo in preskakujejo. Branje tako sprva ne omogoča sledenja zapletu zgodbe, ampak orientacijo v prostoru, kjer se pomen ne poda vnaprej, ampak se sproti izmika in ponovno sestavlja. Šele v nadaljevanju se izrisuje bolj prepoznavna pripovedna linija, ki posamezne fragmente poveže, ne da bi pri tem povsem odpravila njihovo razpršenost. 

V prostoru, kjer se odvija roman, ima jezik posebno težo. Fašistična oblast neposredno posega v govor in ga disciplinira, saj prepoved jezika ni stranski učinek, ampak ena od osnovnih strategij oblasti. Govoriti slovensko pomeni prestopiti mejo, ki jo oblast vzpostavlja kot nevidno, a strogo nadzorovano. Vsaka beseda postane tveganje, vsak stavek potencialni prekršek. Jezik tako ni nevtralen medij, ampak prizorišče nadzora, kjer se nenehno preverja, kdo sme govoriti in kdo mora molčati. 

Prav zaradi tako izrazitega poudarka na jeziku ima prevod Gašperja Maleja posebno težo. Besedilo, napisano v italijanščini, se v slovenščino ne zgolj prenese, temveč se vrne v jezik, ki je v zgodbi ogrožen. Ta premik deluje kot vzpostavitev prostora, ki ga je zgodovina poskušala izbrisati, in hkrati kot opomin, da je tudi jezik del razmerij moči. 

Če fašizem svojo oblast med drugim gradi tudi skozi mite in simbolne podobe, potem Volkuljin sin ne poseže le v zgodovinsko snov, ampak v sam način, kako ta snov postane pripoved. Ne zamenja enega simbolnega reda z drugim, temveč pokaže, da je zgodovina vedno že prepletena z načini, kako si jo predstavljamo. In prav tu se odpre vprašanje, ali jo je sploh mogoče zajeti znotraj čistega realizma. Besedilo namreč vztrajno deluje na meji med stvarnim in domišljijo. 

Domišljijsko in stvarno se v pripovedi prepletata do točke, ko ju ni več mogoče jasno razločiti. V besedilu se ta fantazijska plast konkretizira v liku Volkulje, ki se pojavi v trenutkih Srečkovih stisk, ko se njegova izkušnja izmika neposrednemu razumevanju. Ne pojavi se kot povsem samostojen lik, niti ni jasno ločena od drugih figur v pripovedi, temveč se prepleta z likom Majde, kot nekakšna njena druga, izmuzljiva razsežnost. Prav ta dvojnost dela Volkuljo težko določljivo, saj ni povsem del resničnega sveta, a tudi ne ostaja zgolj na ravni zaznave ali domišljije. Kot lik pa najbolj prepričljivo deluje v prizorih, kjer ostaja vezana na izkušnje, pri čemer jo je mogoče brati kot način, kako Srečko, ki je med drugim Majdin učenec, učiteljico sooča s strahom, izgubo in travmo. 

Volkulja ne deluje kot enoznačen simbol, ki bi ga bilo mogoče prevesti v pomen, prav tako ne vzpostavi jasne alternative ali drugega simbolnega reda. Hkrati pa njena odprtost ne deluje vedno v prid besedilu. Ker ni dovolj jasno umeščena v razmerje do izkušnje, lahko deluje kot točka, kjer napetost med stvarnim in domišljijskim ne dobi dovolj jasne oblike.

Tam, kjer besedilo deluje najmočnejše, torej v fragmentih, v jezikovnih napetostih, v prizorih vsakdanjega pritiska, pa tudi v otroški perspektivi, ki s svojo nedolžnostjo razpira svet brez jasnih razlag, je izkušnja jasna in ostra. Vstop fantazijskega elementa, torej Volkulje, pa to ostrino mestoma zabriše. Ne zato, ker bi bil sam po sebi odveč, ampak ker se ne zaveže dovolj jasno svoji lastni funkciji. Njegova prisotnost se razprši v več možnih smeri, ne da bi katera prevzela odločilno vlogo, zato ostaja učinek neizostren. Namesto da bi ga napetost med realnim in namišljenim zares izostrila, ga razredči, kot da bi se besedilo v ključnem trenutku umaknilo lastni radikalnosti.

Fantazijski element sicer ne spodkoplje celotnega besedila. Razpre pa vprašanje njegove notranje doslednosti. Če je ena od ključnih potez knjige prav razpoka med realnim in namišljenim, potem bi ta razpoka potrebovala več notranje napetosti, več odpora in več jasnosti.

Roman Volkuljin sin se najbolj izkaže tam, kjer ostaja blizu izkušnji, torej v jeziku, v fragmentu, v skupnosti. V prizorih, kjer ne poskuša preseči tega, kar se dogaja, ampak vztraja v njegovi nepopolnosti, v strahu, nerazumevanju in tišinah, ki jih ni mogoče povsem razložiti. Prav zato takšna zgodba ne deluje kot razlaga preteklosti, saj odpira vprašanje, kako danes sploh razumemo takšno izkušnjo skozi otroško perspektivo, ki svet šele poskuša sestaviti, še posebej ob dejstvu, da je izvirnik izšel leta 2022, slovenski prevod pa nedavno, v času, ko fašizem ne pripada več zgolj zgodovini, ampak se kaže v novih oblikah.

Pod budnim očesom Hane je o izmikanju razlage pisala Lisa.