Preveč prič, premalo zgodovine
Letos je pri založbi Studia humanitatis izšla študija francoske zgodovinarke Annette Wieviorka z naslovom Doba pričevalca, v prevodu Sonje Dular. Osrednje vprašanje monografije je, kdo ima danes pravico govoriti o zgodovini – tisti, ki jo je preživel, ali tisti, ki jo zna pravilno interpretirati. Wieviorka trdi, da smo vstopili v čas, ko priča pričenja izrivati zgodovinarja. Toda delo morda niti ne govori toliko o nevarnostih pričevanja kot o krizi zgodovinopisja samega. A naj vas navidezna aktualnost tega premisleka ne zavede, francoski izvirnik je bil objavljen že leta 1998.
Delo izhaja iz teze, da je holokavst postal paradigmatski dogodek sodobnega kolektivnega spomina in referenčna točka za razumevanje množičnega nasilja nasploh. Skozi ta proces se je vloga pričevalca bistveno spremenila: od obrobnega in pogosto preslišanega glasu vse do poglavitnega nosilca zgodovinskega pomena. Wieviorka to preobrazbo razčleni skozi tri zgodovinske faze. Prvo obdobje umešča še med drugo svetovno vojno in v neposredno povojno obdobje, ko so pričevanja nastajala sočasno z uničenji in nasiljem. Zapisi iz getov, dnevniški zapisi, jidiška poezija in razne spominske knjige so bili poskusi ohranjanja spomina, ki pa so večinoma ostali omejeni na zasebne kroge. Priča v tem obdobju še nima priznanega družbenega statusa, njen glas kroži predvsem znotraj prizadetih skupnosti.
Drugo fazo zaznamuje prelomno sojenje nemškemu častniku SS in vojnemu zločincu Adolfu Eichmannu leta 1961, ki po mnenju avtorice predstavlja ključni trenutek družbenega uveljavljanja pričevanja. Pričevanje je tedaj iz zasebnih obrobnih okvirov prvič vstopilo v javni, politični in moralni diskurz. Priče od tedaj ne nastopajo več kot le dokazni material, temveč kot subjekti zgodovine, njihovi glasovi pa začnejo odločilno oblikovati, kako širša javnost razume holokavst. Sojenje, prenašano po množičnih medijih, pa pričevanje vzpostavi tudi kot etično dolžnost spominjanja.
Tretjo fazo avtorica poimenuje »doba pričevalca«, po kateri naslov nosi tudi sama monografija. To fazo zaznamujeta množično zbiranje pričevanj ter njihova vpetost v medije, muzeje in izobraževalne institucije, ki so dotlej večinoma temeljile na arhivskih artefaktih. Pričevanje tukaj ni več le zgodovinski vir, temveč nosilec verodostojnosti in moralna obveza. Ravno tukaj avtorica zazna napetost sodobne kulture spomina, saj se po njenem mnenju zgodovina vse bolj umika čustvenemu identificiranju, dokumentacija pa pri tem ne izgublja pomena sama po sebi, temveč izgublja privilegiran položaj, ki so ji ga podeljevali zgodovinarji. A morda doba pričevalca ne pomeni nujno poraza zgodovinopisja, temveč le razkriva strah zgodovinarjev pred izgubo nadzora.
Čeprav se torej delo na prvi pogled ukvarja z zgodovino pričevanja, v ozadju poteka razprava o krizi zgodovinopisja kot nosilca avtoritete. Ko Wieviorka opozarja na velik izbruh pričevanj in domnevno tekmovalen odnos med pričo in zgodovinarjem, v resnici problematizira vprašanje, kdo ima pravico proizvajati pomen preteklosti. Priča torej zanjo ni problematična zaradi potencialne nezanesljivosti, temveč zato, ker govori zunaj disciplinarnih pravil zgodovine.
Avtorica torej ni kritična do pričevanj samih, temveč do njihove rastoče družbene osrednjosti. Sama zagovarja model zgodovine, v katerem imajo privilegiran status dokument in togi podatki, zgodovinar pa ima vlogo posrednika, ki vzpostavlja odnos med dogodkom in njegovim pomenom. Pričevanje lahko to razdaljo skrajša ali pa celo odpravi, saj od osebe zahteva neposredno poslušanje in moralno odzivnost. Avtorico skrbi ravno ta bližina.
Doba pričevalca tako deluje kot poskus ponovne zamejitve prostora zgodovine v času, ko se legitimnost vednosti vse bolj gradi na izkušnji in ne več toliko na samih podatkih. Namesto da bi ta premik razumela kot strukturno spremembo načina vednosti, pa ga avtorica dojema predvsem kot nevarnost. Paradoks knjige je, da so ravno njeni najbolj prepričljivi deli tisti, ki temeljijo na konkretnih pričevanjih. Glasovi prič, ki bi naj ogrožali zgodovinopisje, v knjigi postanejo izhodišče njenih najprepričljivejših analitičnih uvidov.
Sámo jedro dela torej predstavlja vprašanje avtoritete in moči: kdo ima pravico določati pomen preteklosti in kdo si lahko privzame pravico govoriti v njenem imenu. Avtoričina zadržanost do osredotočenosti na pričevanje ne izraža nezaupanja do preživelih in njihovih zgodb, temveč skrb za današnji položaj zgodovine kot znanstvene discipline, ki je dolgo imela monopol nad legitimno razlago preteklosti in je veljala za splošno resnico.
Monografija se ne občuti kot opis stanja, temveč bolj kot diagnoza izgube nadzora. Pričevanje lahko postane problem šele, ko preseže vlogo gradiva in zahteva status vednosti. To pa razkrije sam problem te predpostavke: priča ne ogroža zgodovinopisja zato, ker je preveč subjektivna in čustvena. S tem lahko pravzaprav razkrije nekaj, česar zgodovinopisje ne more. Pričevanje tako ni zamenjava zgodovine, temveč njena dopolnitev. Priča ne zahteva, da ji zgodovina odstopi svoje mesto, temveč da prizna lastno omejenost.
Avtorica čustvo skozi monografijo prikazuje kot nevarnost za analitično distanco in s tem sámo zgodovinsko legitimnost, ker naj bi onemogočalo neafektirano govorico o nasilju. Vendar pri genocidu čustvo ne more biti razumljeno kot nek dodatek k izkušnji, temveč njen nosilec in način, kako se razmišljanje o genocidu samem nadaljuje v času. Avtorici uide dejstvo, da afekt v pričevanju ne izkrivlja ali briše zgodovine.
Problem dela ni v precenjevanju nevarnosti čustva, temveč v tem, da avtorica čustvovanja ne zazna kot oblike vednosti. Samo čustvo, še posebej ko govorimo o tako čustveno nabitem zgodovinskem dogodku, kot je bil holokavst, ne ogroža zgodovine, temveč jo sili k samorefleksiji.
Pod črto, Doba pričevalca natančno zazna premik v sodobnih režimih spomina in v razmerju med pričevanjem in zgodovino. Njena teža ni v tem, da ponudi končne odgovore, temveč da razkrije, česar zgodovinopisje pred tem ni moglo misliti: da nasilje ni zaključen dogodek, teveč proces, ki vztraja v izkušnji. Priča v delu ni problem zaradi svoje subjektivnosti, temveč zato, ker razkrije omejitve zgodovine, utemeljene zgolj na dokumentu. Čustvo, ki vstopi s pričevanjem, ni motnja razumevanja, pač pa opozorilo, da se o nasilju ne da govoriti brez moralne vpletenosti. Ravno zato Doba pričevalca ne ponuja miru, marveč zahteva, da zgodovino mislimo kot prakso, ki ni le razlagalna, temveč tudi odgovorna.
Pisala je vajenka Lara, mentoriral je Marko.
Dodaj komentar
Komentiraj