Nihče ti ne postavlja vprašanj, ko rečeš, da si računovodja
Lani je pri založbi Ebury press izšel prvenec avtorja Adama Aleksica, znanega tudi pod spletnim psevdonimom Etymology Nerd, z naslovom Algospeak, ki raziskuje, kako se v digitalni dobi preoblikuje naš govor. V delu avtor algoritme obravnava kot eno izmed najnovejših orodij, s katerimi si človeštvo utira pot skozi goste krošnje medmrežja, pri tem pa poudarja, da so spremembe v našem izražanju predvsem odsev načina, kako ta orodja uporabljamo. Pri definiciji izraza algospeak oziroma algogovor se avtor opira na opredelitev, ki jo je leta 2022 v članku za Washington Post uvedla avtorica Taylor Lorenz. Ta algogovor definira kot nabor kodnih izrazov in jezikovnih strategij, s katerimi se uporabniki prilagajajo algoritmom moderiranja ter skušajo preprečiti brisanje ali potiskanje svojih objav v sence.
Če ste v zadnjem času odprli TikTok, ste z vsaj enim od teh izrazov skoraj zagotovo že prišli v stik. Leta 2020 je na primer uporabnik Rocky Paterra, samooklicani prekarni igralec, začel viralni zvočni trend, v katerem pove, da ob vprašanju o svojem poklicu kratko in jedrnato odgovori, da je računovodja. Nihče namreč ne postavlja dodatnih vprašanj, če si računovodja. Trend in z njim povezan melodični zvočni posnetek je kmalu prevzela skupnost spolnih delavk, ki jim je izogibanje dodatnim vprašanjem v zvezi z njihovim poklicem prav tako koristilo. Tako je na platformi TikTok beseda »računovodja« kaj kmalu postala evfemizem za spolno delo.
Krinka vsakdanjega, družbeno sprejetega poklica je uporabnikom omogočila, da so o specifikah, izzivih in prednostih svojega dela govorili razmeroma prosto, brez strahu, da bi algoritem zaznal tako imenovane »občutljive vsebine« in jih posledično potisnil v ozadje. Gre za učbeniški primer algogovora, ki so se mu skozi leta pridružili še številni drugi izrazi. Med najbolj razširjenimi so denimo seggs namesto seks, unalive namesto ubiti, grape namesto posilstvo, le$bean namesto lezbijka, corn namesto porgnografija in panini namesto pandemija – vsi dobro znani uporabnikom tako imenovanega »clock appa«.
V času, ko je naša medosebna komunikacija bolj nadzorovana kot kadarkoli prej, se paradoksalno znajdemo na točki, kjer se vse pogosteje poslužujemo taktik, s katerimi skušamo ta nadzor obiti. Prav v tem paradoksu Aleksic prepozna ključno napetost sodobnega spletnega jezika. Algogovor ni le igriva jezikovna inovacija ali memetična domislica, temveč simptom širše platformne logike, v kateri vidnost, monetizacija in celo možnost izražanja niso samoumevne, temveč pogojene z nevidnimi pravili algoritmov.
Knjiga Algospeak prepričljivo pokaže, kako se odgovornost za cenzuro in nadzor postopoma prelaga na same uporabnike. Ti so prisiljeni v nenehno samonadzorovanje, kodiranje in prilagajanje govora, kar avtor mestoma bere kot obliko ustvarjalnosti, drugod pa kot podrejanje pravilom, ki jih postavljajo algoritmi. Gre za začaran krog, kjer je pozornost ključna valuta, platforme pa nagrajujejo tiste jezikovne prakse, ki jo uspešno zadržujejo.
Čeprav algogovor pogosto razumemo kot strategijo uporabnikov, ki poskušajo obiti pravila platform, pa ga lahko hkrati beremo tudi kot simptom strukturirane cenzure. Politike moderiranja vsebin na velikih platformah namreč pogosto ne ločujejo med škodljivimi praksami (na primer sovražnim govorom) in razpravami o temah, kot so seksualnost, nasilje ali smrt, temveč jih obravnavajo enotno kot neprimerne. Namesto da bi vlagali v bolj odgovorne oblike moderiranja, se platforme pogosto odločajo za restriktivno filtriranje vsebin, kar v praksi pomeni omejevanje svobodnega izražanja uporabnikov. V primeru algogovora gre tako za prilagoditev na prilagoditev.
Prilagajanje jezika pa ni nekaj nenaravnega ali novega, algogovor je zgolj najnovejša različica človeške konstante preoblikovanja. Ta pojav je znan tudi pod imenom code-switching, oziroma preklapljanje med kodi. Gre za prehajanje med sociolekti glede na okolje. Denimo svoje babice ne boš vprašal »kje si in kaj ima?« Saj ti bo zmedeno odgovorila, da je v svoji dnevni sobi in začela naštevati spisek svojih najbolj dragocenih imetij.
Algogovor pa s tem ni reduciran zgolj na vprašanje cenzure. Deluje tudi kot način izkazovanja pripadnosti določeni subkulturi in kot orodje za utrjevanje simbolnega »in-statusa« znotraj posameznih spletnih skupnosti. A ker družabna omrežja hkrati gostijo raznolika in pogosto med seboj ločena občinstva, lahko izrazi, namenjeni eni skupini, hitro zaidejo v drugo, kjer so razumljeni povsem drugače. Posledica je kolaps konteksta. Kot primer lahko izpostavimo izraza looksmaxxing in mewing, ki izvirata iz incelovske in širše manosphere kulture. V svojem izvoru sta bila vpeta v izrazito determinističen in pogosto mizogin diskurz, ki je videz razumel kot ključno in nespremenljivo merilo družbene vrednosti. Z razširitvijo na platforme, kot je TikTok, sta izraza izgubila svoj ideološki kontekst in bila preoblikovana v na videz nevtralne prakse samoupravljanja in estetske optimizacije.
Prav tako se Aleksic v delu dotakne vprašanja apropriacije slenga in poudarja njegov pogosto rasno zaznamovan izvor. Opozarja, da številni izrazi, ki danes krožijo kot nevtralen ali igriv algogovor, izvirajo iz marginaliziranih skupnosti, predvsem govora ameriških temnopoltih skupnosti. V procesu platformne popularizacije se njihov izvor pogosto zabriše, pomen pa depolitizira, kar omogoča njihovo široko uporabo brez refleksije o razmerjih moči, v katerih so nastali.
Avtor je, kot omenjeno v uvodu, tudi sam ustvarjalno prisoten na družbenih omrežjih. Pod psevdonimom Etymology Nerd ima na TikToku več kot 800 tisoč sledilcev, na Instagramu pa njegove vsebine spremlja kar 1,7 milijona etimoloških piflarjev. Aleksic knjigo piše tudi iz lastne izkušnje ustvarjalca, kar delu daje dodatno težo, saj se avtor pogosto sklicuje na primere, ki jih preizkuša tudi v lastni praksi. Kljub dejstvu, da je avtor tudi sam vplivnež, to ne zmanjšuje analitične prepričljivosti njegovih opažanj.
Eden izmed najbolj prepoznavnih prijemov je tako imenovani vplivniški naglas (influencer accent). Zanj je značilna naraščajoča intonacija na koncu povedi, zaradi katere izjava zveni, kot da se nikoli povsem ne zaključi, kar po avtorju prispeva k zadrževanju pozornosti gledalcev.
Avtorjevo unikatno ozadje, ki prepleta etimološko teorijo in vplivniške izkušnje, porodi nove in produktivne uvide v sodobno digitalno kulturo. Hkrati pa gre v primeru Algospeaka za knjigo, ki zapletena razmerja med jezikom, tehnologijo in močjo razloži na dostopen, a ne poenostavljen način. Avtor se pri razlagi ključnih konceptov opira na aktualne primere, ki jih občinstvo, ki je kronično na spletu, zlahka prepozna, čeprav se morda redko vprašamo, od kod pravzaprav izvirajo in kaj vse implicirajo. Kljub vsemu naštetemu in nedvomni analitični ostrini knjiga ponekod ostaja zadržana pri neposredni kritiki platformne moči, saj algogovor pogosto bere kot neizogiben odziv, redkeje pa kot simptom sistemske neenakosti, ki določenim glasovom omogoča vidnost, druge pa trajno potiska na rob.
Algospeak tako razkrije, da sodobni spletni jezik še zdaleč ni nevtralen. Je produkt platformne ekonomije in nevidnih sil algoritemskega upravljanja. Morda pa največja ironija Algospeaka leži prav v tem, da knjiga o jeziku, ki se nenehno izmika algoritmom, sama deluje kot priročnik za to, kako zveneti dovolj neproblematično, da ostaneš viden. Med unalive, seggs in neskončnimi naraščajočimi intonacijami se tako ne učimo, kako povedati več, temveč kako povedati ravno dovolj, da zaobidemo omejitve omrežij in ohranjamo maksimalno pozornost gledalcev.
Pot skozi goste krošnje si je utirala vajenka Nina, mačeto ji je pridržala Lea.
Dodaj komentar
Komentiraj