Internet žre svoje otroke
Ideja življenja brez spleta in konstantne priklopljenosti nanj danes zveni kot zares prisrčna pravljična zasnova in ne kot realistična možnost bivanja. V koraku s tem je decembra lani izšla najnovejša knjiga Bare Kolenc z naslovom Splet in subjekt: razprava o želji, ideologiji in času v dobi instanternosti. Knjigo je v okviru zbirke Analecta izdalo Društvo za teoretsko psihoanalizo. Kot pove naslov, gre za razpravo o (kapitalistični) družbi, posamezniku pa tudi konceptu časa v dobi interneta in strojnega učenja. Gre torej za najbolj pereče téme našega obdobja, ki jim nihče izmed nas ne more ubežati.
Knjiga je po dolgem uvodu razdeljena na štiri poglavja, v katerih se avtorica osredotoči na različne aspekte sodobnega spleta in jih poglobljeno analizira. Ta poglavja so: »Splet kot območje realnosti«, »Instanternost«, »Skopični vidik« in »Ideologija brez sublimnega objekta«. Na začetku vsakega je vzpostavljena teoretska podlaga, ki bralko seznani z osnovnimi idejami predvsem klasikov filozofije in psihoanalize, kot so Hegel, Lacan, Freud in Marx, pa tudi z Žižkom in še mnogimi drugimi. Tu nemara umanjka vključitev sodobnejših teoretikov o dobi interneta, ki gotovo ponujajo še kakšno zanimivo plat za analizo današnjega spleta. Teoretsko razlago Kolenc v drugi polovici poglavij aplicira na dobo interneta. Ta aplikacija teorije denimo o skopičnem vidiku spleta je, v nasprotju s ponekod precej gosto teorijo, razumljiva za branje, saj so bili vsi ključni koncepti že predhodno obdelani.
Preden se poglobimo v samo vsebino razprave, razložimo še en termin iz naslova, to je »instanternost«. Kolenc jo opredeli kot »hipno večnost«, kar je pojem križanec med »hipom« (angleško instant) in »večnostjo« (angleško eternity). Realnost digitalne dobe namreč gradi na ohranjanju in kopičenju trenutkov sedanjosti – vse, kar objavimo na internetu, tam tudi ostane –, po drugi strani pa se lahko virtualno okolje vsak trenutek popolnoma spremeni. Naša percepcija časa je čisto predrugačena, saj čas na internetu ni sosledna kategorija; vse se dogaja naenkrat in nič ne izgine. Naš občutek za čas pa je še toliko bolj brezpredmeten zaradi osnovnega paradoksa: fizično telo se med brskanjem po spletu stara, medtem ko spletna prezenca ostaja ista. Ideja instanternosti je eden izmed osnovnih okvirjev, s katerim Kolenc pristopa do analize spleta, ko plete razpravo skozi oči valoriziranega približevanja sočasnosti, sploh pri materialističnem vidiku.
Velik del razprave temelji na materialističnem vidiku, v katerem se Kolenc naslanja predvsem na Marxov Kapital. Kot pravi Marx, stroji v kapitalizmu ne odvzemajo človeku bremena z ramen, ampak preobražajo celoten življenjski čas delavca in njegove družine v čas, ki je razpoložljiv za uvrednotenje kapitala. Tukaj je instanternost tudi aluzija na instantnost v kapitalizmu, kjer je vrednost izdelka obratno sorazmerna s časom, kar je na internetu s pomočjo računalnikov in umetne inteligence še potencirano.
Kolenc zagovarja, da Marxova trditev: »Delovno sredstvo ubije delavca« še nikoli ni bila tako relevantna, kot je v primeru sodobnega spleta. Vsakič, ko preživljamo čas na internetu, tudi če ničesar ne kupujemo, ustvarjamo promet za podjetja, ki tam oglašujejo ali pa naš promet hranijo strojem. Velja tudi obratno; kadar delamo, trošimo. S tem se sama ideja prostega časa izkaže za popolno iluzijo. Kolenc situacije sicer ne podkrepi s primeri, recenzentka pa bi na tej točki dodala, da razen če odštejemo nekaj udobnih in uporabniku prijaznih kotičkov, morda AO3 ali pa Project Gutenberg, je praktično vse na internetu komercializirano. Če že nismo neposredno prisiljeni v kupovanje izdelkov ali plačevanje naročnin, nas z vsakega konca ekrana obstreljujejo reklame. Da sploh ne začnemo debate o piškotkih in prodajanju osebnih podatkov. Če se že prej nismo zavedali, da je – kot zatrdi Kolenc – »edina ideologija današnjega interneta potrošništvo«, pa zdaj to postane kristalno jasno.
Kolenc opaža, da pride tudi do obrata: »Če je bil prej stroj pripomoček ali podaljšek človeka, je zdaj človek podaljšek in orodje stroja«. To utemeljuje s človekovo vpletenostjo v svetovni splet tako na družbeni ravni (družbena omrežja) kot na ekonomski (služba, delo). Avtorica nadaljuje, da digitalna virtualna realnost postaja vse bolj materialna in je na človeka pravzaprav imponirana, vendar tega ne podpre z oprijemljivimi primeri ali prikazi. Tako prejšnja izjava obvisi v zraku; bralka se njene resničnosti vsaj do neke mere zaveda, vendar jo težko konkretizira. S tem dobi občutek, kot bi nekaj umanjkalo, trditev pa izpade skorajda preveč udarna.
Avtorica se že v uvodu opre tudi na teorijo mrtvega interneta (angleško dead Internet theory). »Internet, naseljen z umetno inteligenco, za svoje delovanje ne potrebuje človeka«. Splet, poseljen z boti, je tako proizvajalec kot potrošnik. Iz tega Kolenc izpelje še spoznanje, da niti kapitalizem, ki nujno potrebuje potrošnika, v takšni realnosti ne potrebuje človeka. Na tej točki se bralki porajajo vprašanja in pomisleki, ali nas bo potemtakem kapitalizem preživel. Človek lahko vse prehitro postane odvečni del, ti pa so v kapitalizmu hitro eliminirani. Smo ustvarili pošast, ki nas golta, vse dokler ne bo ostala samo ona sama z neskončno vojsko botov? Odgovora – na srečo ali na žalost – ne dobimo, Kolenc bralko pusti samo s premnogimi vprašanji in polnim nahrbtnikom anksioznosti kot popotnico za naslednja poglavja.
Še eno vprašanje, ki pesti mnoge uporabnike interneta, pa je, kaj nas pravzaprav razlikuje od stroja oziroma v novejši dobi od umetne inteligence. Kolenc začne s trditvijo, da razlikovanje človeka od stroja ni potrošnja, ampak želja ‒ človek je subjekt želje, kar ga loči od avtomatizma. Vendar pa tukaj naletimo na problem. Želja je pravzaprav tisto, kar vznikne neposredno iz govora, v preseku izrečenega in neizrečenega. Že Freud pa je ugotovil, da je v najglobljih plasteh posameznikovega vpisa v govorico prisoten določen avtomatizem. Želja bi tako bila pri velikih jezikovnih modelih že učinek samega govora, kar pa nenazadnje napeljuje na to, da bi tudi sami jezikovni modeli lahko imeli nezavedno, tudi če še nimajo »zavesti«.
Kolenc meni, da je ključna razlika to, da je avtomatizem stroja naravnan k reprodukciji in izničenju napak, kjer je tudi vsak presežek izmerljiv. Subjekt pa v govorici vznika ravno onkraj te reprodukcije, kjer je »zdrs konstruktiven« in »kjer napake ni mogoče izmeriti, ubesediti, kvantificirati«. Prav s tem avtorica argumentira, da človek ne more postati stroj, pa če ga hiperprodukcija še tako sili v to. Vsaj ena lepa misel.
Bara Kolenc se v razpravi Splet in subjekt poglobi v samo drobovje spleta in ga skuša razumeti v vsej svoji večplastnosti. Bralka morda pogreši globljo razpravo o družbenih omrežjih kot enem glavnih okolij znotraj sodobnega spleta, vendar pa priznava, da je to morda dovolj velika téma za svojo lastno podrobno obravnavo. Knjiga odpira marsikatere uvide v »mašinerijo« svetovnega spleta, uporabnice interneta pa lahko potem do zgodnjih jutranjih ur premlevamo, ali nam grozi invazija botov oziroma ali smo se sredi nje že znašli. Kolenc skrbi ne pomirja, pa vendar razprava ni neskončno pesimistična, ampak okrutno realistična, kar pa bralka kljub močni tesnobnosti spoštuje – kaj je smisel razprave, če se na vse kriplje trudi ostati zmotno pozitivna? Kot v zadnjem stavku napiše avtorica sama: »Niti utopija niti distopija: to, kar moramo vzeti nase, je realnost sama.«
Dodaj komentar
Komentiraj