Trenutno se ne moremo spomniti niti ene stvari, ki je ne bi aksiomatizirala logika kapitalizma. Njegovi najnovejši žrtvi sta počitek in revolucija. Oba sta v zadnjem času postala neločljivo povezana: Počitek je upor, se glasi naslov bestsellerja New York Timesa avtorice Tricie Hersey. V svetu neskončne produktivnosti je počitek predstavljen kot uporniška, zdravilna in celo spiritualna izkušnja. Tudi nekoč največje zagovornike nespanja, kot sta Jeff Bezos in Bill Gates, je končno doletela pamet: najnovejše raziskave so namreč pokazale, da primanjkljaj spanja lahko privede do Alzheimerjeve bolezni. Tega si gotovo nihče ne želi, predvsem, če želi ostati dlje časa produktiven. Prišli so časi, ko se z allnighterji ne moremo več pohvaliti. Počitek je zdravje. Počitek je revolucija. 

Biti revolucionaren pa je tudi trendy. 

Kaj zares pomeni revolucija v času vse bolj intenzivnega neoliberalnega kapitalizma? In kako razumeti počasnost v času, ko je postala vrednota hitrosti globoko vtkana v samo ontologijo vsakdanjega življenja? Ta vprašanja poskuša na novo zastaviti Krzystof Skonieczny v knjigi Deleuze and Slowness: Against Accelerationist Thinking, ki je v začetku leta izšla pri založbi Bloomsbury Publishing. V specifično deleuzijanski maniri avtor poskuša osmisliti pojem počasnosti kot imanentni problem samemu sebi in ne kot nasprotje hitrosti, ki naj bi v tem smislu uživala ontološki primat.

Kljub temu avtor že na začetku svoje mišljenje zastavi kot nasprotje oziroma kritiko akceleracionizma, kar poudari tudi sam podnaslov knjige. Tega navideznega paradoksa se zaveda tudi sam in hitro opomni, da dejstvo, da je problem postavljen v določeno idejno zgodovino, ni nasproten dejstvu, da kritika ni zgolj reakcija, temveč tudi aktivno ustvarjanje novih miselnih poti.

Avtor opiše akceleracionizem kot družbeno-politično teorijo, ki temelji na ideji, da je izhod iz kapitalizma mogoč samo, če pospešimo njegove najbolj uničujoče vidike: še več neomejenega tehnološkega razvoja, produkcije in izkoriščanja okolja. Na ta način naj bi prišlo do neke oblike samouničenja sistema, kar seveda sovpada z občim uničenjem sveta, kot ga poznamo. Tako kot Jameson bi si torej prej lahko zamislili konec sveta kot konec kapitalizma. 

Skonieczny vstopa v neposreden dialog z različnimi avtorji, ki ponujajo določeno verzijo deakceleracionističnega mišljenja ter izhod iz kapitalističnega akceleracionizma iščejo v različnih oblikah reaktivne počasnosti. Med temi najbolj izstopa nemški sociolog Hartmut Rosa, ki navaja primere naravnih funkcij organizma, ki je v svojih potrebah po regeneraciji ali reakciji na dražljaje specifično počasen. Po drugi strani pa omenja tudi samoironične oblike počasnosti, ki se pojavljajo kot neposredna posledica kapitalističnega akceleracionizma: zastoji v prometu, ki jih povzroči hitrost avtomobilov, ali romantizacija tradicionalnih družbenih ureditev, ki se pojavljajo kot reakcija na hitrost družbeno-tehnoloških sprememb. Avtor pričujoče knjige pa se ne strinja z reakcionarnimi odgovori na problem akceleracionizma, ki rešitev iščejo v bolj humani preteklosti ali avtentičnih izkušnjah v sedanjosti, ki jih zasledimo tudi v gibanjih slow livinga, slow dininga ali slow readinga. 

Za novo konceptualizacijo počasnosti si nekoliko nepričakovano pomaga s francoskim filozofom Gillesom Deleuzeom. Nepričakovano, saj so akceleracionisti upodabljali ravno Deleuza in Félixa Guattarija kot začetnika akceleracionističnega mišljenja. Avtor pravilno opazi, da v njunem opusu ni ničesar, kar bi kakorkoli nakazovalo na to, da sta filozofa podpirala akceleracionizem. Kapitalizem namreč definirata kot družbeno-ekonomsko ureditev, ki ima visoko sposobnost deteritorializacije oziroma hitrega izničenja vseh trdnih, hierarhičnih, tradicionalnih družbenih struktur. Po drugi strani pa ta isti revolucionarni potencial reteritorializira ter podredi logiki produkcije in ustvarjanja presežne vrednosti. Prav tako pa avtor poudarja, da v Deleuzovem opusu ni nobenih konceptualnih likov, ki bi bili posebej hitri ali produktivni: od idiota do katatonika, njegova izbira nakazuje na favorizacijo počasnih, nesposobnih likov, ki jih ne moremo povezovati z logiko hitrosti. 

Avtor poda imanentno konceptualizacijo počasnosti, do katere se dokoplje preko Deleuzovih konceptualnih likov ter jo aplicira na politični, subjektivni in ekološki kontekst. Proti akceleracionističnemu mišljenju, ki ga avtor povezuje z neoliberalnim modelom znanosti, ki je prisiljen v neskončno proizvajanje uporabnih, znanstveno-tehnoloških odkritij, ne ponudi rešitve v obliki tako imenovane slow science, ki bi temeljila na idealiziranem, počasnem raziskovanju v slonokoščenem stolpu. 

Hitrost znanstvenega načina mišljenja izhaja iz dejstva, da znanost temelji na napredovanju. Avtor pa zagovarja, da je mogoča tudi počasna oblika mišljenja, ki ne bi temeljila na nadgradnji prejšnje vednosti – to pa povezuje s filozofijo sámo. Tako se naveže na Deleuzovo konceptualizacijo Nietzschejevega aforizma. Aforizma ne moremo nikoli do konca interpretirati, z njim opraviti ali ga uporabiti kot stopnico na poti k absolutnemu spoznanju. Filozofija namreč upočasnjuje – ne daje odgovorov, temveč se sprašuje o pogojih, ki so omogočili vznik nekega specifičnega načina mišljenja. Predstavlja vračanje na začetek – k dogodku, ki je sprožil mišljenje samo.

Tudi na subjektivni in politični ravni se je moč upreti hitrosti. Namesto koncepta revolucije avtor ponuja koncept upora. Revolucija predstavlja nekaj preveč glasnega, spektakelskega in novega – nekaj, kar ustreza sami logiki kapitalizma. Avtor pa raje uporabi konceptualna lika idiota in katatonika – torej  teh, ki zavračata vsakršno vednost ali delovanje. Čeprav lahko zvenita kot reaktivna oblika upora, pa postane jasno, da obe figuri postaneta neka vrsta afirmativne oblike nietzschejanske reaktivne sile. Idiot ni enako kot neumen človek. Je tisti, ki namenoma zavrača to, kar vsi vemo – nenapisana pravila obnašanja ali dela. Da bi lahko postali revolucionarni, moramo razviti drugačno obliko subjektivnosti – postati moramo nezaznavni, dolgočasni, neodločni ali morda celo preveč ubogljivi, da bi lahko postali plen za aksiomatiko kapitalizma. 

Kot praktičen primer takšnega upora avtor navaja primer »delovanja po pravilih«, znanega tudi kot »bela stavka« v Italiji. Gre za delovno akcijo, pri kateri zaposleni opravljajo le nujno potrebno delo v skladu s pravili svoje pogodbe ali delovnega mesta. Delavci – po Skoniecznyju idioti – se pridno držijo črke zakona ter tako upočasnijo produkcijo. Nočejo vedeti, da so pravila zgolj provizorična in da jih je v imenu ustvarjanja večjega dobička pogosto treba kršiti. 

V manj razdelanem poglavju knjige avtor konceptualizira počasnost na ekološki ravni. Uporabi koncept krave, torej živali, ki jo je človek podredil logiki izkoriščanja. Čeprav se avtor želi izogniti konvencionalnemu simbolu krave, jo vseeno uporabi kot simbol »počasnega žvečenja«. Kravjo prehrano vidi kot repetitivno, kontemplativno in nespektakularno; krava dolgo prebavlja in se vrača k enaki hrani, kar avtor vidi kot prispodobo bolj vzdržnega odnosa do okolja. 

Knjiga Deleuze and Slowness predstavlja premišljeno delo, ki se poskuša problemu počasnosti približati na previden, skoraj nezaznaven način. Zavrača možnost, da se je akceleracionistični logiki kapitalizma mogoče upreti z vračanjem v reakcionarne, na videz bolj avtentične oblike bivanja. Čeprav njene figure niso aktivne v klasičnem smislu – od idiota, ki uboga pravila, do katanonika, ki zavrača delovanje, ali filozofa, ki ovira napredek v mišljenju – njena konceptualizacija počasnosti izvira iz ideje, da se včasih najbolj upiramo takrat, ko se delamo malce naivne, neumne – skratka, počasne. Fašizmom vsakdanjega življenja se morda ne upiramo z glasnimi revolucijami, temveč z Bartlebyjevo formulo: I would prefer not to.

Možnost počasnega upora v hitrem svetu je iskala Aléna.

Glasbena podlaga: Kirk Osamayo - (Ambient) Castle (Free Music Archive / CC BY)