Polja sodobne umetnosti ne moremo misliti ločeno od medosebnih odnosov – dolgotrajnih sodelovanj, osebnih afinitet in skupnih produkcijskih pogojev, ki nemalokrat zabrišejo mejo med prijateljstvom in delom. Kako živeti in govoriti o takšnih ustvarjalnih navezah tematizira razstava, ki je bila 15. maja v produkciji SCCA Ljubljana otvorjena v Galeriji ŠKUC in je bila na ogled vse do 10. junija.

Gre za končno razstavo 20. generacije Šole za kuratorske prakse in kritiško pisanje, programa, namenjenega praktičnemu in teoretičnemu izobraževanju na področju kuratorstva. Ob zaključku dvoletnega izobraževalnega programa je razstavo zasnovala ekipa učenk: Eve Pušnik, Julije Hoda, Kare Marušič, Lucije Lunder, Svita Skobirja Lampiča, Tamare Pepelnik in Urške Culiberg, ki je k sodelovanju povabila tri umetniške kolektive prijateljic: kolektiv BRAVO, v katerem delujejo Ana Urbiha, Neža Urbiha ter Pika Basaj, kolektiv ILY umetnic Ize Štrumbelj Oblak, Lee Topolovec in Yane Deliyske ter kolektiv DILEMA, ki ga tvorita Lene Lekše in Maruša Uhan.

Razstava se vsebinsko odziva na opažanje, da umetnice in umetniki vedno pogosteje delujejo v kolektivih. Kot odziv na produkcijske omejitve posameznice vzpostavljajo oblike sodelovanja in produkcijske infrastrukture, ki omogočajo drugačne pristope k ustvarjanju del in posledično razstavljanju ter kuriranju. S tem kolektivi širijo možnosti kulturne prakse onkraj običajnega modela individualnega avtorstva ter prispevajo k bolj povezanim, procesno usmerjenim in sodelovalnim oblikam umetniške produkcije.

Kuratorski izbor ne izpostavlja zgolj kolektivov kot produkcijskih formatov, temveč prijateljske skupine, ki kolektivnost, neposredno povezano s prijateljskim razmerjem, obravnavajo kot lastno temo raziskovanja. Razstava je prostorsko razdeljena na tri segmente, vsak se posveča predstavitvi enega od kolektivov.

Del razstave na podestu nad vstopno vežo je namenjen kolektivu DILEMA z instalacijo Skoraj miza, skoraj hiša. Zadnji del prostora razmejuje plezalna vrv, napeta med štiri vakuumske prijemalke, ki s svojo postavitvijo oblikuje eno izmed podob otroške prstne igre z vrvico. Instalacijo dopolnjujeta še predmeta, najdena na skupnih izletih umetnic, ki sta preoblikovana za namen razstave: ukrivljena betonska miza in prometni znak z izpisanimi relacijskimi napotki oziroma navodili za orientacijo znotraj odnosa. Na steni, nekoliko pod običajno višino pogleda, je z barvnim sprejem izpisan naslov dela »Skoraj miza, skoraj hiša«, ki izhaja iz poimenovanja figur igre z vrvico. Takšna prostorska zasnova deluje hkrati igrivo in intimno. Gesta povečane podobe otroške igre je razbremenjujoča in rahlo humorna, medtem ko vključitev najdenih predmetov prostoru dodaja občutek sentimentalnosti. 

Delo neposredno nakaže pogoje lastnega nastanka. Podoba prstne igre z vrvico izpostavi nujnost štirih rok za tvorbo skupne forme. Sodelovanje avtoric namreč izhaja prav iz potrebe po dodatni delovni sili, ki sta jo zaznali pri izvajanju lastnih avtorskih praks. Prijateljstvo je tako predstavljeno kot konkreten način medsebojne podpore ter organizacije dela, ki izhaja iz praktičnih potreb.

V drugem delu razstave najgloblje v galerijskem prostoru članice kolektiva BRAVO razstavljajo umetniško delo (P)ogrevati. Predstavljajo materialne ostanke tako imenovanih BRAVO dogodkov — srečanj, na katerih izmenjaje vpeljujejo sisteme, po katerih se odvije druženje. Na polici v levem kotu zatemnjene sobe so poleg morfološko neumestljivih objektov razstavljeni tudi pripomočki, ki jih umetnice izdelajo posebej za razvijanje medosebnih dinamik. Tem so priložena navodila za uporabo, ki gledalki omogočajo neposreden vpogled v pravila, ki jih članice kolektiva vzpostavljajo skozi svoja srečanja. V nasprotnem kotu prostora stoji s prosojno zaveso zastrta, od znotraj osvetljena kopalna kad, v njej in nad njo pa visijo raznoliki objekti, nastali med druženji članic kolektiva: maske iz poliuretanske pene, skulpture ostankov hrane, lutke, ki prikazujejo avtorice, in drugi kipci, ki sprožajo odprte asociativne povezave.

Umanjkanje razlage procesov, ki so jih avtorice izvajale v navezavi na razstavljene objekte, iz predstavljenih materialnih fragmentov gradi nekoliko bizarno in mestoma absurdno naracijo odnosa med članicami kolektiva, saj gledalka razstavljene predmete s težavo osmisli znotraj konvencionalnega registra prijateljskega sodelovanja. Prijateljstvo je tako predstavljeno kot relacijski režim, ki ga določa interni komunikacijski sistem med članicami skupine s skupnim referenčnim okvirjem.

Tretji segment razstave predstavlja prostorska postavitev kolektiva ILY. Čez steno se razpenja postavitev sešitega kolaža stilizirane krajine, v prostoru visijo tridimenzionalne zvezdaste forme, ki spominjajo na blazine, med njimi pa dve gugalnici, na katerih gledalka prisluhne pripovedovanju male Izi. Prostor deluje otroško magično, istočasno pa jasno in izčiščeno. Skozi slušalke se predvaja skrbno artikulirana zgodba o družinskem razmerju, ki je forma fiktivnih razmerij med umetnicami, tremi prijateljicami. 

Članice kolektiva se posvečajo raziskovanju podpornih struktur, ki jih tvorijo s prevzemanjem fiktivnih vlog: Štrumbelj Oblak igra hčerko Izi, Deliyska Izinega očeta, Topolovec pa mamo. Poleg instalacije umetniško delo dopolnjuje participatorni performans, v katerem Izi išče novega partnerja za igrano družinsko razmerje, kar je posledica spremembe dinamik v njihovem prijateljskem odnosu. Avtorice s tem razpiranjem prijateljsko sodelovanje posredujejo skozi predstavitev njegove začasnosti.

Tridelno zasnovana razstava deluje tako vsebinsko kot vizualno homogeno, saj vse instalacije z razgibanimi razmerji, domiselno uporabljenimi materiali in precizno dodelanimi načini predstavitve gradijo na igrivi, nepredvidljivi konfiguraciji odnosov. S tem ko so tri različne kolektivne umetniške prakse postavljene skupaj, se hermetičnost odnosov ne pojavi kot izolirana značilnost posameznega kolektiva. Izkaže se za modus delovanja, ki ni nujno izraz nedostopnosti, temveč sredstvo, ki omogoča oblikovanje kolektivom lastnih modelov sobivanja, ustvarjanja in medsebojne podpore. 

Predstavitev treh kolektivnih umetniških praks vzpostavi primerjalni okvir, v katerem gledalka zaznava različne variacije načela intimnosti in notranje referencialnosti. Kuratorska gesta ne didaktizira notranjih dinamik kolektivov, s čimer pripisuje pomen neprosojnosti odnosov. Razstava se preko tovrstne sopostavitve osredotoča na vprašanje, kaj se zgodi, ko se zasebne, prijateljske vezi premaknejo v institucionalen, razstaven kontekst. Nepopolna berljivost za zunanjo opazovalko ni razumljena zgolj kot formalna lastnost instalacij, gre namreč za simptom prehoda razmerja iz intimnega v profesionalno okolje. 

Kuratorska ekipa Šole za kuratorske prakse in kritiško pisanje z razstavo vzpostavi samorefleksivno gesto, usmerjeno v artikulacijo odnosov znotraj umetniškega polja. Poznanstva in obstoječe povezave med delujočimi posamezniki v kulturnem prostoru so razumljeni kot temeljni pogoj delovanja.

Razstava prijateljstva predstavi dvoznačno — kot podporne in afektivne oblike sodelovanja, ki hkrati proizvajajo tudi mehanizme izključevanja znotraj distribucije profesionalnih priložnosti. Ti mehanizmi se vzpostavljajo skozi neformalne mreže zaupanja in predhodnih sodelovanj, v katerih prijateljske vezi pogosto odločajo o dostopu do razstavnih, produkcijskih in institucionalnih priložnosti, s čimer se oblikujejo tudi subtilne, a učinkovite linije izključevanja tistih, ki v te kroge niso vključeni.

Transparentnost, ki jo kuratorska ekipa predlaga kot možen korektiv obstoječih oblik povezovanja in produkcije v umetnosti, predstavlja premik k bolj negovanim in vzdržnim oblikam sodelovanja. Konsistentnost tovrstnega prizadevanja je pogoj, da lahko z razstavo zastavljena samorefleksija preseže domet deklarativne geste in še naprej rekonstruira obstoječe modele kolektivnega delovanja.

Pisala je Lara DB. Prijateljevala je z Lucijo.