Kakšne mostove poskuša graditi Mostiček?
Skupina dveh študentk in dveh študentov arhitekture ter študenta industrijskega oblikovanja se je pred dobrim letom in pol povezala v kolektiv Mostiček s skupno misijo: Obravnavati potrebe še neuveljavljenih umetnic mlajše generacije po razstavnem prostoru in produkcijski podpori. Danes bomo njihovo še kako plemenito poslanstvo obravnavale na podlagi treh razstav, ki jih je kolektiv produciral med osmim in dvanajstim decembrom.
Člani kolektiva so sprva izhajali iz želje po predstavitvi lastne produkcije, kar so po sili razmer storili v bivanjskih prostorih, ki jih najemajo. Zatem so junija lani svoje delovanje razširili in organizirali razstavo Mostiček 2, kjer se je v prostorih Akademskega kolegija predstavilo petindvajset študentk. Trenutno se kolektiv posveča obsežnejšemu projektu, za katerega je pridobil evropska sredstva v sodelovanju z Zavodom Bob. Projekt se bo razvijal skozi več ciklov razstav in drugih dogodkov, posvečenih različnim umetniškim praksam. V okviru projekta želijo delovati kot podporni mehanizem mlajši generaciji. Mlade umetnice in umetnike želijo podpirati pri pridobivanju izkušenj z razstavnimi procesi in se hkrati neposredno spoprijeti s problematiko nedostopnosti razstavnih prostorov za umetnice ob začetku kariere.
Kolektiv z vsakim projektom cilja na specifično občinstvo, ki ga želi doseči z umestitvijo del v negalerijski prostor. Menijo namreč, da se ustaljeni galerijski prostori gledalstvu izven kulturnega polja zdijo nedostopni. Dostopnost galerij je v prvi vrsti vprašanje socialnih pogojev in navad, ki določajo, kdo se v teh prostorih počuti kot legitimen obiskovalec. S svojim delovanjem Mostiček vsaj delno uspe vzpostaviti krog obiskovalstva, ki se sicer ne pojavlja na institucionalnih otvoritvah razstav. Že znotraj razstavnega cikla se vzpostavijo različna občinstva, kar bi med drugim lahko pripisali družbenim krogom in področjem študija, iz katerih izhajajo predstavljeni avtorji.
Kljub prizadevanju za razpiranje dometa vsebine cikel razstav, ki smo si ga lahko ogledali v začetku decembra, paradoksalno neizbežno deluje ekskluzivno. V določenih vidikih obiskovalca k temu napeljuje narava prostorov, v katere so umeščeni razstavni dogodki, gre namreč za zasebna stanovanja. Organizatorji so najprej našli stanovanja, nato pa z odprtim pozivom našli ustvarjalke, ki so svoja dela umestile vanje.
S tem, ko so umetniška dela umeščena v okolje, ki ga dojemamo kot zasebno, se problematika nedostopnosti razstavnih prostorov širši javnosti vsaj akutno ne odpravi. Če nedostopnost v primeru institucionalnih razstavnih prostorov izhaja iz družbenih navad, kulturnega kapitala in predsodka po potrebi razumevanja predstavljenih repertoarjev znotraj bele kocke, se ob pomiku v zasebne prostore navezuje na njihovo dejansko dostopnost v vsakodnevnem kontekstu. Ob vstopu v stanovanja smo se vsi gledalci primorani spraševati o naši legitimni pojavnosti znotraj dotičnega prostora in o strukturi, ki le-to osmišlja.
Poleg tega zaradi samoniklosti organizacije projekta, ki je v tej fazi še noviteta, obveščenost o dogodkih zahteva spremljanje specifičnih profilov na Instagramu ali neposreden stik s sodelujočimi, kar nadalje potencira občutek ekskluzivnosti. Istočasno prisostvovanje na dogodku narekuje veliko mero ažurnosti, le tako smo se predani obiskovalci namreč uspeli preko prijave uvrstiti na omejeno listo obiskovalcev. Rigidna določenost občinstva je v veliki meri posledica nerazvite strukture za informiranje dejansko širše skupnosti. Ozko usmerjen sistem komunikacije z javnostjo verjetno ne obeta širjenja dometa, omogoča pa učinkovito dostopanje do občinstva, ki se zaradi širše gledane ekskluzivnosti počuti bolj vključeno, osebno nagovorjeno in posledično motivirano za dostopanje do vsebine.
Prvi v sklopu treh razstavnih dogodkov se je v ponedeljek, osmega decembra, odvil v Štepanji vasi. Umetnica Ajda Kalan je drobno najemniško stanovanje zapolnila s številnimi artefakti različnih medijskih pristopov: od risb in grafik s pravljično topografijo do kiparskih objektov, izvedenih v različnih materialih. Iz pečice so lezli črvi, skozi okno je vate buljilo absurdno veliko škratovo oko, ob ušesu, ki je segalo do vrha hladilnika, je prostor nadvladoval deformiran morski konjiček. Ob podpori svetlobnega in zvočnega ambienta se je pred nami razprl magični liminalni prostor. S konsistenco estetike in senzorično nasičenostjo se je vzpostavila bizarna pripoved, ki je gledalca s svojo taktilnostjo in mističnostjo posrkala v izkušnjo zoomorfnega sveta, ki, kot so zatrdile obiskovalke, spominja na »stanovanje babice, ki jemlje LSD«.
Sledečo sredo smo si v centru ogledali razstavo Delvina Fliska. Avtor je predstavil izbor fotografij, posnetih med potovanjem po Indiji. Umestitev fotografij se je opirala na geometričnost, ki so jo narekovali kosi pohištva in ogrodje stanovanja. Odločitev za tovrsten način umeščanja v prostor je delovala nekoliko nespretno, saj je značaj prostora slabil učinek del, zaradi česar je bila postavitev opazno fragmentirana. Potopisna pripoved se je bolj poenoteno razvila v razstavljeni fotoknjigi. V tej obliki jo je bilo mogoče zaobjeti kot celoto in slediti zaporedju brez prostorskih prekinitev. Kompozicijsko dobro zasnovane fotografije odražajo radovednost in fascinacijo nad indijsko kulturo, vendar pa je bila kompleksnost kulture podrejena vizualni koherenci in berljivosti za gledalko iz zahodnega sveta. Razstava je obiskovalke poskušala postaviti v pozicijo eksotičnih voajerk, kjer užitek ob pogledu preglasi refleksijo o njihovi poziciji do videnega.
V petek, dvanajstega decembra, se je v Mostah predstavila še anonimna umetnica in oblikovalka Esh. V svojem performativnem prvencu je naslovila njej lastno izkušnjo stika z vojno, ki je istočasno razumljena kot odziv na aktualno družbeno stanje. Oblečeni v črno, kot bi se udeležili dejanskega pogreba, smo sledili njenemu liku skozi tri osrednje prizore na treh lokacijah, ki so ambientalno podpirale prikazano: v zaklonišče, najemniško stanovanje in na strešno teraso. Avtorica je na hodniku, nasutim s prstjo, ob soočenju z večdesetmetrskim zvitkom tkanine uprizorila svojo smrt, se ji predala z dvigom bele zastave in občinstvo prepustila žalovanju ob poslušanju lirične refleksije svojega odnosa do vojne travme. Tragično razumevanje prikazanega so podprli ironično-komični vsadki ostalih članov performansa – fotografiranje dogodka, ki sta ga izvedla fotografa Iva Suhadolnik Gregorin in Nik Erik Neubauer, posuvanje avtorice s konfeti in podobno.
V okviru slednjega dogodka člani Mostička tako niso bili zgolj producenti, temveč tudi performerji, ki so s svojimi akcijami podpirali avtoričino prisotnost. Obenem pa so gledalke spretno navigirale po prostoru brez prekinjanja narativnega suspenza performansa. Razstavni dogodek je s tem postal manifestacija kolektivnega sodelovanja med umetnico in podporno strukturo, ki jo poskuša vzpostaviti kolektiv.
S podporo umetnicam tekom procesov snovanja koncepta, materializacije, razstavljanja in komunikacije z javnostjo Mostiček zapolni vmesni prostor med ustvarjajočimi in obiskovalci, kar je ena ključnih vlog pri dejanski integraciji umetniške produkcije v javno sfero. Vidik, ki je v velikih galerijah delegiran piarju, v primeru ustvarjalk mlajše generacije pa kar na njih same, tako prevzame kolektiv Mostiček.
Svoje razumevanje potrebe po demokratizaciji umetnosti se lotevajo sistematično, pri čemer je njihova vloga v različnih pogledih povezovalna in temelji na skupnostnem delovanju. Vrednost delovanja Mostička ni toliko v vzpostavitvi fizičnega razstavnega prostora, temveč predvsem v širši infrastrukturi, ki istočasno naslavlja občinstvo, kolektivno snovanje in podporne strukture umetniškega delovanja.
Pisala je vajenka Lara D. B. Pomagala je Lucija.
Dodaj komentar
Komentiraj