Kako lepo je biti objekt kulturkampfa
Živo se spominjam, kako sem leta gospodovega 2015, namesto da bi se pripravljala na izpite, gledala serijo Sense8. Seriji se resnično nisem mogla upreti, saj je bila zame tako kot za celotno milenijsko generacijo Matrica eden izmed formativnih filmov. Sama serija sicer ni presežek, kakovostna znanstvena fantastika in nič več od tega, ampak je zame ne glede na to pomenila osebno razodetje. Med glavnimi liki je namreč Nomi Marks, lezbična trans ženska, ki pa je kljub temu dosegla osnovne postulate malomeščanske spodobnosti, kot so redna zveza, služba in spodobno bivališče. Vse to je zelo banalno, ampak za trans žensko, ki je odraščala v klozetu in se je začela zavedati sveta okoli sebe ob izteku starega tisočletja, je bila ta upodobitev prelomna.
Bila je prelomnejša od vseh razprav o dekonstrukciji spola in eksperimentov s poliamorijo, saj so bili stiki s trans tematiko v mojih formativnih letih izredno redki, upodobitve pa so bile večinoma izrazito problematične, če ne celo sovražne. Na televiziji sem se seznanila z estradnico, ki je smejoč se oznanjala, da je obdarjena med nogami, kar ni imelo blagodejnega učinka na psiho enajstletnice z genitalno disforijo. Pozabljeni relikt tehnološke zgodovine, ki je slišal na ime Matkurja, pa mi je »prikazal« le pornografijo in kakšen forum za ljubitelje preobleke. Priljubljen detektiv za hišne ljubljenčke (Ace Ventura) me je podučil, da je trans ženska le grožnja čistosti heteroseksualnega poželenja in legitimen objekt posmeha in gnusa. Slišala sem tudi pesmi o transseksualnih spolnih delavkah, ki so jih stari hipurji uporabljali kot označevalce lastne »naprednosti«. In ravno zato je dostop do »malomeščanske spodobnosti« za mojo psiho prelomnejši kot stik s Foucaultom na začetku moje študijske poti.
Ja, progresivna bralka, zavedam se, da zvenim kot zaskrbljena mamica, ampak sem vendarle otrok malomeščanskega stanu in življenje na margini se mi je zdelo skorajda smrtna obsodba. Zaradi opisane »forme mentis« so me ravno spremembe, ki jih je prineslo drugo desetletje 21. stoletja, opogumile, da sem si v stegno zapičila injekcijo estrogena.
Narava človeškega življenja in vseh človeških fenomenov pa je vendarle končna. Nismo nesmrtni in verjetno nikoli ne bomo. V skladu s tem je tudi družbeni moment, ki je privedel do vse večjega sprejemanja transspolnih oseb, prispel do svojega konca. Nekoč bomo morda pisali elegije »woke« gibanju in cringe identitetnim politikam. Korporacije nam ne namenjajo niti cinične podpore, ki je bila v zadnjih letih pravi junijski ritual, vodilna glasila anglosaškega liberalizma, kot sta denimo časopisa New York Times in Atlantic, pa so pričela s pravim tekmovanjem v tem, kdo bo objavil več člankov, ki izražajo skepticizem do transspolnega zdravstva in trans aktivizma. Pri tem niti niso edini, saj so v sveto vojno vstopili tudi »zaskrbljeni« starši, ki so trans in širše LGBT gibanje razglasili za vodilno grožnjo za svoje nedolžne mladičke.
Zavoljo iskrenosti pa moramo poudariti, da je večina družbe še zmeraj precej bolj sprejemajoča kakor pred dvajsetimi leti, so pa zato naši nasprotniki precej glasnejši, saj smo sedaj prisotni v njihovi zavesti in delujemo kot priročen grešni kozel za nove politike strahu. Na zahodu ni nič novega. No, razen nečesa, kar predstavlja pravi prelom. In sicer dejstvo, da dandanes še pobožni konservativci posegajo po progresivni argumentaciji, ki jo poskušajo podkrepiti z znanostjo. Prekrški proti metafizičnemu redu so stvar preteklosti. Nič, gremo se igrat arheologinje in preglejmo izvor in resničnost omenjenih izjav.
Transseksualni imperij
Hiter pregled medijske krajine nas zlahka obdari z občutkom, da so trans osebe novotarija, zadnja iznajdba radikalne levice za boj proti vsemu »trdnemu in svetemu«, saj so starejše upodobitve prikazale le kuriozitete, ki so dovolj odmaknjene od »omikanega občestva« in posledično ne predstavljajo grožnje. Ljudje so že nekako preboleli pogled na trans osebo med dopustom na Tajskem ali v nočnem lokalu. Grožnjo je predstavil naš prihod v mainstream, v službe, šole in soseske.
Vsako gibanje ima svoje vizionarje in za nasprotnike trans oseb je to ameriška feministka Janice Raymond, ki je že davnega leta 1979 izdala knjigo z naslovom The Transsexual Empire in z njo postavila temelje »progresivne« transfobije, ker v skladu s svojim feminističnim prepričanjem ni rohnela glede binarnosti božjega stvarstva in upora proti stvarnikovi volji, ampak se je osredotočila na patriarhalno naravo medicinskega establishmenta, ki naj bi stremel k stvaritvi ženske po moški podobi oziroma predstavi. In pri tem se žal ni motila. Zgodovina »zdravljenja« spolne disforije ima namreč temno preteklost, ki je močno povezana z nadziranjem spolnih norm in celo konverzijsko terapijo.
Psihiatri so v primeru trans zdravstva vratarji, ki skrbijo da do tranzicije ne bi pristopile napačne osebe. To je deloma razumljivo, saj so nekatere spremembe vendarle ireverzibilne in preverjanje zmožnosti privolitve in prisotnosti disforije je samo po sebi smotrno. Primeri obžalovanja zaradi napačne »diagnoze« so sicer izredno redki, ampak smotrna obravnava ne predstavlja težave. Problem je nastal, ko so se zdravniki odločili, da jim preprosta diagnostika ne zadostuje več, in na svoja pleča prevzeli še vlogo nadzornikov, ki je skoraj dobesedno preslikana iz Foucaultovih raziskav o temni preteklosti psihiatrije. Tranzicijo so dojeli kot pot do zmanjšanja »homoseksualnega vedenja«, performans spolnih vlog pa so zagotovile tudi klinike (klinika univerze Stanford je imela celo svojo »dekliško šolo«, v kateri so trans ženske učili pravilne ženstvenosti). Kandidatke so ocenjevali tudi glede na to, ali so imele možnost postati ženske, ki bi jih tudi sami peljali v posteljo, in tako naprej.
Strahovi Janice Raymond so bili torej razumljivi, če vzamemo v obzir čas in prostor, v katerih je delo nastalo. Problematičnost njenega dela izhaja predvsem iz dejstva, da je ne le ignorirala izkušnje dejanskih trans žensk, ki so bile kritične do medicinskega establishmenta, temveč je njihovo tranzicijo celo označila kot »posilstvo preko redukcije ženskega telesa na artefakt«.
Knjiga je bila v mainstream medijih dobro sprejeta, tudi oče »antipsihiatrije« Thomas Szasz je na primer v njej videl dober opis sodobnega antifeminizma. Upor proti obliki takratnega trans zdravstva pa ni bil omejen le na nasprotnike trans oseb, temveč so o tem pronicljivo pisale tudi transfeministične aktivistke, kot sta Carol Riddell in Sandy Stone. S svojimi deli sta postavili temelje transfeminističnemu aktivizmu, ki je ob pomoči znanstvenih dognanj temeljito prevetril trans zdravstvo in vodil do sodobnih standardov oskrbe, ki so precej spodobni, čeprav pogosto slabo ali selektivno implementirani.
Medicina in znanost danes jasno ločujeta med spolnim izrazom, usmerjenostjo in identiteto, psihiatri pa se vsaj načeloma ne ukvarjajo s tem, ali oseba ustreza »idealni« podobi ženske ali moškega. Tudi avtonomija pacienta je vse bolj priznana. Miti o tem, da večina otrok preraste trans identiteto, so se razblinili, potem ko je bilo dokazano, da so starejše raziskave, v skladu s starejšo formo mentis, pomanjkljivo razlikovale med spolno disforijo in spolno nekonformnostjo. V primeru Kennetha Zuckerja je bila ta pomanjkljivost celo namerna, saj je želel otroke tudi ozdraviti »nekonformnosti« in preprečiti poznejšo homoseksualno ali transspolno identiteto.
Standardi oskrbe World Professional Association for Transgender Health soc. 7 iz leta 2011 so temeljito prekonstruirali trans zdravstvo, strahovi Janice Raymond (in nekaterih drugih feministk) pa so postajali relikt zgodovine medicine, na ravni lobotomije in pijavk. Boljše in širše dosegljivo zdravstvo je skupaj z dostopom do informacij in spodobnih reprezentacij prineslo »nezaslišano« rast (razkritih) transspolnih oseb, v primeru Anglije kar za 4400 odstotkov. Vseeno je delež trans oseb v populaciji majhen in se giblje med 0,3 in 0,6 odstotka, čeprav nekatere raziskave dopuščajo tudi en odstotek, kar je tako statistično zanemarljivo kot primerljivo s številom interspolnih oseb, ki predstavljajo do 1,7 odstotka populacije, če upoštevamo tudi blažje oblike, kot je denimo klinefelterjev sindrom. Če upoštevamo dejstvo, da se sodobne raziskave vse bolj nagibajo k razlagi, da je spolna disforija posledica nevrološke podstati, je to število popolnoma v skladu s splošno raznolikostjo človeških bitij.
Fantazma imperija
Omenjena rast razkritih trans oseb, porast družbenega sprejemanja in vključitev trans oseb v zakonodajo o zaščiti manjšin so pri delu populacije porodili fantazmo, da gre pri »teoriji spola« in »trans aktivizmu« za novo totalitarno gibanje, ki grozi, da bo temeljito predrugačilo ne le zahodno civilizacijo, temveč samo človeško naravo, kot je dejal papež Benedict XVI. Pojavila se je absurdna teorija, da gre pri transspolni identiteti za modno muho, širjenje katere omogočajo in spodbujajo družabna omrežja. Teorija je bila ovržena, saj je osnovana na absurdni metodologiji oziroma izbiri vzorca, rezultati raziskave pa niso bili nikoli reproducirani. Avtorici sta namreč intervjuvali le starše trans oseb, ki svojih otrok niso sprejemali in so redno obiskovali transfobne spletne forume.
Vprašanje dostopa mladoletnih otrok do medicinskih postopkov tranzicije je postalo vroče politično vprašanje in angleška vlada je naročila lasten pregled raziskav, ki ga je zaupala pediatrinji Hillary Cass kljub dejstvu, da predhodno ni imela izkušenj ne s transspolnim zdravstvom ne s psihiatrijo. Cass je zavrnila praktično vse študije, ker naj ne bi bile dvojno zaslepljene, kar v medicinski znanosti pomeni, da je bila uporabljena kontrolna skupina, ki je namesto zdravil dobila placebo. Avtorici omenjenega spisa sicer ni jasno, kako bi lahko na takšen način preverjali hormonsko terapijo in zaviralce pubertete, ker bi fizične spremembe oziroma njihova odsotnost hitro razkrile, v kateri skupini je posamezni udeleženec. Ravno zaradi tovrstnih dilem pa je takšna raziskava na več medicinskih področjih neuporabna.
Strokovna javnost je Cass review v veliki večini zavrnila, sledile pa so tudi kritike s strani krovne organizacije za trans zdravstvo World Professional Association for Transgender Health, univerze Yale in ločenih preglednih študij, ki so jih naročile Nemčija, Francija, Japonska, Poljska in Avstralija. Kljub veliki soglasnosti stroke so priporočila Hilary Cass, ki pozivajo k omejitvi tranzicije ne le za mladoletnike, temveč tudi odrasle, mlajše od 25 let, prevzele politično razpravo in tisti del javnosti, katerega imaginarij straši epidemija transseksualizma, proti kateri je COVID-19 mala malica.
Videli smo, da je večina strahov in prikazni le to. Niso prikazen komunizma, ampak pasjeglavci. Produkt ljudske domišljije in političnega teatra. Kljub temu pa še ne smemo zamahniti z roko in se potopiti v spanec pravičnega, saj obstaja premik, ki ni popolnoma nedolžen. To je trend »samodiagnoz« duševnih bolezni in motenj pri mlajših generacijah in razširitev pojmov do mere, da postanejo bodisi neuporabni bodisi primerni za kategorizacijo in (nenamerno) patologizacijo še tako majhnih odklonov. In tudi sam pojem transspolnost je postal izredno širok in ima le malo skupnega s starim konceptom transseksualnosti. Slednji je namreč označeval predvsem osebe, ki občutimo spolno disforijo, se pravi splošno nelagodje glede lastnega spola in telesa, kar »rešujemo« z medicinsko in socialno tranzicijo. Ja, drage poslušalke, zavedam se, da je dostop do medicinske obravnave privilegij in da so osebe lahko trans, tudi če tega dostopa nimajo, ampak tukaj ne ciljamo na to.
Dandanes najdemo tudi definicijo, ki transspolnost definira kot: »krovni pojem za osebe, katerih spolna identiteta, spolni izraz ali obnašanje niso konformni s tem, kar je običajno asociirano s spolom, ki jim je bil pripisan ob rojstvu.« To je definicija, ki je bila objavljena na strani ameriškega psihološkega društva, krajše APA. Branje celotnega teksta sicer razblini nekatere skrbi, saj so v besedilu poudarjene razlike med disforijo, nekonformnostjo, spolno usmerjenostjo in tako dalje, in nikakor ne kliče k medikalizaciji in sterilizaciji gejevskih in lezbičnih otrok, kot se boji nekdanja zvezda gejevskega aktivizma Andrew Sullivan. Tovrstna definicija se ponavadi pojavlja v obliki tako imenovanega »trans dežnika«, ki prikazuje raznolikost identitet, ki spadajo pod krovni koncept »transspolnosti«.
Omenjeni dežnik je sicer nastal z namenom vključitve nebinarnih identitet, kar je brez dvoma hvalevreden premik. Nebinarne osebe so namreč ravno tako izpričane skozi celotno zgodovino in v mnogih družbah, prav tako nebinarna identiteta ne implicira odsotnosti spolne disforije in medicinskih postopkov. Drži sicer, da so psihiatrični vratarji še strožji v primeru nebinarnih oseb, ampak takšni primeri vsekakor so prisotni. Eden izmed najstarejših in najbolj poznanih primerov je pisateljica in aktivistka Leslie Feinberg, ki je svojo ambivalenco do tranzicije dokumentirala v klasiki Nedotakljive (Stone Butch Blues). Feinberg je namreč jemala testosteron in celo passala, je pa vendarle ohranila lezbično identiteto. Na tej točki tako še nismo prišli do problema, ampak ga lahko s pozornim branjem zgornje definicije hitro prepoznamo. Problem pri tako nejasnih definicijah je dejstvo, da lahko preko njih kot »transspolne« označimo tudi: maskuline lezbijke, kraljice preobleke, poročene dedce, ki si občasno nadanejo ženine hlačke, in lokalno avtomehaničarko.
To je problematično predvsem zato, ker poglablja tendenco zahodne družbe po normalizaciji in kategorizaciji vsakršne nenormativnosti. Kategorizacija pa je pogosto povezana z medikalizacijo oziroma patologizacijo, ki je ne izvaja zgolj medicinska stroka.
Michel Foucault je opozoril, da oblast prihaja od vseh in se izvaja nad vsemi. Vsi smo udeleženi v teatru oblasti ne glede na to, koliko se mu upiramo. In če kategoriziramo še tako majhne odklone, postaja normalnost vse ožje definirana, obseg patologizacije pa vse večji. Zavedam se tendence transspolnega gibanja po »depatologizaciji« spolne disforije in načeloma pozdravljam taka prizadevanja, čeprav jim ne morem pritrditi v celoti. Kljub temu da s samim umom transspolnih oseb ni nič narobe, pa je neugodje, ki pa povzroča neskladnost s telesom, dovolj visoko, da je klinično relevantno. Zanikanje tega bi bila laž.
Drugi razlog za skepso do te tendence je dejstvo, da naša zdravstvena oskrba z zavarovanjem vsaj deloma pokriva ravno klinični status spolne disforije, kar je med razlogi, zakaj se je Frances J. Allen odločil za ohranitev transseksualnosti kot diagnostične kategorije v psihiatrični bibliji Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders – IV. Do tega zaključka ni prispel sam, ampak preko razprav z aktivističnimi skupinami. Zaradi omenjenih razlog pa je pojem transspolnost še vedno povezan s klinično prakso in ne vidim razloga, da bi se to v dogledni prihodnosti popolnoma prekinilo, kar je tudi razlog za mojo skepso do širitve pojma.
Reševanje normalnosti
Potreba po definicijah, pri generaciji Z in sodobnem človeku sploh, pa ni omejena le na vprašanje spola, temveč se dotika tudi področja duševnega zdravja in raznolikosti človeške kognicije. V zadnjih letih smo priča tudi večji ozaveščenosti o »nevrodivergenci«, ki je krovni termin za nevrološka stanja, kot so avtizem, ADHD, disleksija in tako naprej. Tako kot pojem transspolnosti so se razširili tudi omenjeni pojmi. To ni le posledica večjega prepoznavanja in zdravljenja stanj, temveč raznolikost uporabe terminov, ki so presegli klinično definicijo in postali širši označevalci človeških razlik. To naj ponazorim s sledečim primerom. Avtistične značilnosti so pogoste med splošno populacijo in v večji ali manjši meri prisotne pri približno 30 odstotkih populacije, medtem ko se delež avtistov v populaciji giblje med enim in 2,8 odstotka. Mnogi izmed nas imamo namreč kakšno značilnost. Nekateri težje razumejo sarkazem, drugi težko prenašajo kakofonije hrupov v nakupovalnih središčih, tretji imajo radi svoje rutine, avtorica omenjenih vrstic pa je izbirčna glede hrane.
Nič od tega pa ne predstavlja diagnoze. Širitev, ki bi privedla do patologizacije slabe tretjine človeške populacije, ne more predstavljati nič dobrega. Enako velja tudi za druge motnje. Ni vsak strah pred zapustitvijo indikator mejne osebnostne motnje in eskapizem kot obrambni mehanizem še ne predstavlja shizoidne osebnostne strukture. Širitev pojmov lahko tako vodi do kategorizacije nečesa, kar je le »človeško, prečloveško«.
Že omenjeni Frances J. Allen je omenjeni trend zaznal že leta 2013 in v odziv na Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders – V napisal knjigo z naslovom Saving Normal (Reševanje normalnosti), v kateri je izrazil zaskrbljenost nad patologizacijo običajnih človeških stanj, odzivov in naravne raznolikosti med ljudmi. Frances J. Allen je seveda otrok svoje generacije in glede marsičesa ignorira dognanja stroke, zato ga ne bomo jemali zdravo za gotovo. Kljub temu pa moram njegovi osnovi tezi pritrditi. Na srečo je pot iz omenjene dileme relativno enostavna in večina pojmov, s katerimi operiramo, ima jasne in uporabne definicije. Rahle posodobitve so marsikje dobrodošle, ampak zamejitev le ni popolnoma napačna. In dragi moji, verjemite mi, da če s tem kakšnega crossdresserja ne smatramo za transspolno osebo, to ne pomeni, da mu nasprotujemo ali da si želimo vrnitve diagnoze »travestitski fetišizem«, preko katere so varuhi duševnega zdravja skrbeli, da se strejt tipi ne bi feminizirali.
Teoretiki, odjebite
No, sedaj ko smo predelali zablode transfobnih feministk, propagandistov slabe »znanosti« in potencialne probleme s spremembami terminologije v širši javnosti, pa se moram obregniti še ob svoje zaveznike, čeprav sem jim večno hvaležna, ker imajo tisti pogum, ki meni sami kritično primanjkuje. Morda sem šibka, morda preveč konformistična, ampak nenehna politizacija mojega življenja je kar naporna. Za desnico sem »objekt« sovraštva, zajeten del progresivnih zaveznikov pa v mojem življenju in moji tranziciji vidi politično ali celo revolucionarno dejanje. Prosim, verjemite mi, da je bila to zadnja stvar, ki se mi je pletla po glavi, ko sem si dejala »Amor fati!« in stopila na pot tranzicije.
Šlo je preprosto za spoznanje, da je tranzicija vseeno manj grozljiva od skoka skozi okno in potencialnosti večne pogube. In čeprav odkrito priznam, da svoje odlašanje s tranzicijo močno obžalujem in me ob zgodbah zoomerjev, ki s hormoni pričnejo v najstništvu, obliva zavist, je tranzicija vseeno naporna in bi se ji v skladu s svojo strahopetno naravo raje izognila. Ampak, ker (žal) nimamo antidisforičnega ekvivalenta antidepresivov ali stimulansov, sem to morala storiti. Odločitve nikakor ne obžalujem, ampak očitno nisem dovolj ponotranjila pomena avtentičnosti in zato ne govorim, da je to nekaj, kar bi storila brez nuje. Zaradi tega sem skeptična do politizacije, tudi ko ta prihaja z leve.
Razprave o tem, ali so radikalnejše binarne ali nebinarne trans osebe, ali je feminilnost trans žensk problematična refleksija patriarhata ali upor proti degradaciji feminilnosti ter kakšen izraz je bolj političen, se mi pogosto zdijo »krogodrk«, ki nima stika z realnostjo. Poskušam biti dovolj feminilna, da lahko passam, ker želijo moji možgani v ogledalu videti žensko, mir na ulici pa je tudi prijeten bonus. Raje od oblekic imam kavbojke in suknjiče, kar je morda posledica tega, da sem po svoji naravi »tomboy«, lahko pa je tudi izraz razrednega izvora in moške socializacije. Ne vem. Ali je zares pomembno?
Feminističen boj spremljam in podpiram. Nikakor nočem sodelovati pri utrjevanju patriarhalnih predstav in dejstvo, da se v nekaterih medijih in celo pri nekaterih psihiatrih afiniteto do barbik in maminih petk uporablja kot indikator spolne disforije, se mi zdi zaskrbljujoče. Relikt preteklosti.
Temu navkljub pa ne želim politizirati svojega obstoja. Nisem orodje »dekonstrukcije«. Carol Riddell je Janice Raymond upravičeno obtožila dejstva, da trans ljudi jemlje le kot objekt teorije. Žal pa to ne velja le zanjo, temveč za mnoge iz vseh političnih polov. Dragi teoretiki in aktivisti, cenim vaše delo. Cenim vaš pogum in trud, a vendarle je občasno treba pogledati tudi izven teoretskih blodenj. Nekoč sem razmišljala, ali sem zares ženska. Ali ni Monique Wittig dejala, da lezbe nismo ženske, ker ne sodelujemo v »heteroseksualni matrici«? Ali ni Judith Butler zapisala, da ves spol performativen? Ali ni osnovna modrost sodobnega kvirovskega diskurza, da je želja po passanju problematična in da je binarnost inherentno zatiralska? Pojma nimam, sem vendarle prej »dobra državljanka«, kakor pa »scenska frikica«. Pozivam vas pa, da si preberete pesmico, ki pred davnimi leti na svojem blogu delila Julia Serano, in vas prosim, da je ne vzamete preveč dobesedno.
Fuck the lesbians who think I’m straight, I can’t be femme,
I’m not a girl,
Fuck the gay men who out me at Pride every fucking year,
Call me fabulous, Tell me to work it,
And they’re really girls too,
Fuck the transsexual women who think I’m too butch,
Cause of my short spiked hair,
Cause I drink beer or I’m a dyke ...,
Fuck the genderqueer bois and grrrls,
Who think they speak for me,
Or dis me cause I support the gender binary ...,
Fuck Post Modernism,
Fuck Gender Studies, Fuck Judith Butler,
Fuck theory that isn’t by and for and speaks to real people ...
Besedilo je napisala Nina Cimerman.
Dodaj komentar
Komentiraj