Yasmine Hamdan: I remember I forget بنسى وبتذكر
Kwaidan Records, Hamdanistan Records/Crammed Discs, 2025
Proces spominjanja, ki ga omogoča prepletenost človeških možganov, je neredko naporen ali celo boleč, ker gre v prvi vrsti za kompleksno predalčkanje našega mišljenja. Dejstvo je, da se večkrat spomnimo nečesa, kar bi morda raje preprosto porinili na stran in si s tem otežili dostop. Toda četudi je govora o srce parajočih spominih, se velikokrat prav na podlagi njihovih priklicev v našo zavest razblini temeljni pomen vsega skupaj.
Libanonska glasbenica in producentka Yasmine Hamdan, ki že kar nekaj let živi in ustvarja v Parizu, na svojem letošnjem albumu I remember I forget po dolgem in počez preizprašuje pomen, ki ga imajo tako najbolj zagrenjeni kot tudi najlepši spomini njene biti. Po osmih letih glasbenega molka je Hamdan poslušalstvo zaposlila s preizpraševanjem trenutne situacije v svetu, ki je vse prej kot rožnata. I remember I forget je album, ki deluje kot vadnica naših misli, nazorov in iskanja smisla v še tako nesmiselnih situacijah, za katere seveda ni nujno, da so nas zajele po naši volji. Hamdan pred nas postavi politični pregled današnjega časa, s tem pa skuša razbliniti zamejenost med svetovi in poudariti, da so prav morebitni takšni in drugačni razcepi življenja tisti, ki nas povezujejo in hranijo s trdno zasnovanim mišljenjem. Glasbenica se s čutnim izrazom, ki deluje pristen in vsekakor podkrepljen s stabilno zavestjo o trenutnem stanju, spretno izogne kakršnikoli performativnosti, v katero žal marsikdo zapade. Med sedanjostjo in spominom vleče vzporednico, ki jo izkoristi za izhodiščno ustvarjalno podstat novega projekta.
Hamdan je v poznih devetdesetih predstavljala polovico kultnega libanonskega dvojca Soapkills, ki je odobravanje požel zaradi spretnega zgoščevanja sintovske elektronike in godb Bližnjega vzhoda. Zvestobo elektroniki odseva tudi letošnji album, ki je izšel v drugi polovici septembra pri Kwaidan Records in Hamdanistan Records, podzaložbah Crammed Discs. Elektronski inštrumentalni pulz doní z dobršnim ščepcem temačnosti, ki jo spremlja introspekcija. Ta se izraža s pevkinim odločnim nagovarjanjem, ki se od agitacije in izrekanja sloganov raje usmeri k izražanju bolečine in s tem doseže najvišjo stopnjo pristnosti. Zvočni prostor albuma je zgrajen na temeljih napetosti, prevlečenih z nežnim, a povednim in nič manj avtentičnim uporom. S tem naslavlja apatijo in z besedili povzema pomen izvirnosti.
Hamdan je ob izidu letošnjega albuma izpostavila, da se je z mislimi zasidrala v rodnem Libanonu. Svojo identiteto je dodobra izdelala, pri njeni obravnavi pa čutimo naslanjanje na preteklost, ki je močno povezana z današnjimi krizami. Z začetno skladbo Hon Hamdan zareže v šele načeto rano, ki se v nadaljevanju postopoma razpira in s tem poglablja kontrast med grozo in prizemljenostjo, ki je na albumu vseprisoten. Ponekod nekoliko nejasno, med vrsticami, razbiramo Hamdanin protest, a vendarle začutimo, da sporočilnost prihaja iz globin njene duše. Konceptualni vrh albuma predstavlja naslovna skladba I remember I forget, ki je umeščena na sredino desetih skladb. Postavitev je premišljena, ta pa kljub šolski umestitvi ne izpade klišejsko. Naslovna skladba intenzivno, mestoma celo sarkastično podaja stališča o tem, kaj vse je danes žal normalizirano, s hipnotičnim brenkanjem pa osvetli tako osebne kot tudi kolektivne vidike.
V povezavi s Hamdaninim načinom ubesedovanja upora gre izpostaviti tudi skladbo Shmaali. Gre za pesem, ki izvira iz palestinske tarweede, posebne vrste uspavanke, s katero so v preteklosti ženske izražale svoje hrepenenje, spomin in morebitno nasprotovanje. Hamdan tradicijo zaokroži z zvokom sodobne elektronike, ki jo v ravnovesju drži krhkost njenega glasu.
Album I remember I forget izraža razpad misli in spominov na manjše, obvladljivejše drobce, ki jih Hamdan med seboj niza, primerja in obravnava ter jim omogoča prostor obstoja. Grobe in težavne tematike oblikuje v skupek, ki je za dojemanje precej nevsiljiv. Toda govora je vse prej kot pa o preprostosti. Z glasbeno začrtanostjo plošče ponudi kontrast besedila in inštrumentala, ki sobivata vsak s svojimi večplastnimi odvodi – in v tem delujeta neizmerno izpiljeno. Izpovednost prežema oba omenjena izrazna medija, z razširitvijo pa preseže zamejitve v vseh pogledih. Tako kot Hamdanin glasbeni izraz narekuje podaljšavo in konkretizacijo prijemov vključenih inštrumentov, narekuje tudi preseganje meja, s katerimi se spopada miselni proces vsakogar.
Dodaj komentar
Komentiraj